Pred kratkim ste postali oče punčke Mile. So se vas dotaknili kakšni posebni občutki ali misel?
Vsak dan je zdaj nekaj čisto novega. Šlo je za zavestno odločitev, ampak na to se ne moreš pripraviti. Na neki način se je dosti spremenilo, po drugi strani spet ne. Zasebno življenje, ki sva ga imela pred otrokom, še vedno obstaja, obstajajo pa tudi neki novi parametri, mimo katerih ne moreš. Vedno me je bilo strah odločitve imeti otroka zaradi enega samega stavka – da je otrok, dokler ne umreš. To je edina stvar v življenju, ki je dokončna, ne glede na to, kako jo jemlješ. Niti na svoje razmerje ne gledam tako, ker nikoli ne veš, kaj bo. Ampak ko se zgodi, sploh ni več vprašanje. Ni več te teže.

Temeljna življenjska vprašanja vam najbrž zastavlja tudi vaš poklic. Koliko pa dobite odgovorov?
Z vsakim projektom, z vsako predstavo se vedno odpirajo neka vprašanja, neki pogled na določeno temo, politiko, karkoli ... Recimo v predstavi Everybody for Berlusconi je bilo bistvo v tem, da smo poskušali prepričati občinstvo, naj glasuje za to, da ubijemo Berlusconija, ki je velik evropski diktator. Preučili smo celotno njegovo življenje, vse njegove povezave ... Pri sleherni predstavi osvajaš nova področja, se sprašuješ in izprašuješ. Lahko gre za tehnične stvari, ko se moraš za film naučiti voziti bager, ali pa za zelo intimne osebne stvari. Na vprašanja si odgovarjaš vseskozi, iz projekta v projekt.

Torej dobite veliko odgovorov, a še več vprašanj?
Več vprašanj. V bistvu vedno več.

Kaj bi še znali početi in v čem uživate poleg igralstva?
Zelo uživam v druženju s prijatelji. Nova zasvojenost je jadranje in upam, da bom imel vsako leto vsaj dvakrat ali trikat en teden časa za jadralske užitke. Še vedno hodim s prijatelji na košarko in odbojko, s športom sem se vedno ukvarjal in me še vedno najbolj vleče. Je pa res, da nimam časa za konjičke, zato se mi dostikrat zgodi, da ne vem, kaj naj počnem, ko sem prost. Kaj pa naj delam? Nimam hobija. Moj konjiček je postala služba.

Vemo pa, da se navdušujete nad različnimi kuhinjami. Kako odkrivate recepte in kulinarične mojstrovine?
Kamorkoli gremo z Betontancem, povsod iščemo najboljše restavracije. Vedno poskušamo poiskati kakšno nacionalno kuhinjo, ki je še ne poznamo, še posebej eksotično. To je postal kar nekakšen ritual. Hrana je na potovanju zelo pomembna. Nikoli ne obedujemo na hitro, ampak se usedemo za mizo in uživamo v hrani nekaj ur. S prijatelji sem kuhal tudi že v študentskih letih, kitajsko kuhinjo, indijsko kuhinjo ... čim bolj mešano pač. Doma imam Jamieja Oliverja, in če ne vem, kaj bi pripravil, pogledam, kaj imam v hladilniku in kaj bi iz tega ustvaril Jamie. Ali pa improviziram.

Improvizacija je del igralčevega vsakdana. Na premierah filma The Full Monty ste pred leti s kolegi plesali striptiz. Lahko poveste kaj več kot to, da je bilo nepozabno nastopati pred samimi ženskami?
To je bila prav posebna izkušnja. V prvem letniku akademije sem imel sošolca, ki je delal reklame za filme, tako da nas je pet sošolcev skopiralo koreografijo iz filma in smo nastopili na premieri v Ljubljani. Pozneje so sledili še nastopi v Celju, Kranju in Mariboru. Vsaka premiera je bila samo za ženske in je bilo res nekaj posebnega. Nastopali smo pred tristo, štiristo ženskami, bil je "urnebes", celo denar je letel po zraku. V Mariboru je bilo najhuje, sploh ker sem od tam doma in je bilo veliko prijateljic, v Kranju pa nas je direktor kina prosil, ali lahko nastopimo na dekliščini njegove hčerke, in smo šli še tja.

Lahko podate kakšno sociološko analizo?
Ja, da je zanimivo. Zelo posebno je, res. Ta ženska energija. Spomnim se, da so prišle v kino s partnerji, ki so potem šli domov, na pivo ... in kako se je spremenila vsa ta energija, ko smo stopili na oder in je bilo v dvorani samo žensko občinstvo. Sproščenost je bila neverjetna. Mislil sem, da bo vse skupaj zelo zategnjeno, pa da bo malo čudno izpadlo, je bilo pa tako sproščeno, da smo bili kar malo presenečeni. Ni bilo izoblikovanih teles, ampak normalni moški, normalna telesa s pivskimi trebuhi, tako da je bilo poistovetenje dosti lažje.

Mnogi so vam zavidali tudi ljubezenske filmske prizore v Petelinjem zajtrku in Hitu poletja, že dolga leta pa imate punco. Ste kdaj razmišljali, kako bo ali bi lahko pogosto ponavljanje ljubezenskih prizorov z lepimi ženskami vplivalo na vaše čustvovanje?
Prvi ljubezenski prizor, ki ga pozneje sicer ni bilo v filmu, sem snemal v Slepi pegi z Manco Dorrer. Takrat me je vse skupaj presenetilo in zelo zamajalo neke moje temelje, ker je to vseeno zelo čustveno dogajanje. Pozneje, z že eno izkušnjo za sabo, je bilo seveda drugače. Skoraj dva meseca snemanja filma se siliš, da si v nekoga zaljubljen, poskušaš čim bolj pristno prikazati neka čustva in lahko pripelješ samega sebe tako daleč, da se to zgodi. Meni se sicer ni, so pa trenutki, ko vidiš, da na snemanju ravnaš podobno kot v zasebnem življenju. Takrat se ustrašiš, aha, potrebujem zavore, potrebujem zaščito, moram racionalno narediti drugače, zato da si ne rušim zasebnega, intimnega prostora.

Boste imeli ob podobnih ponudbah še vedno nekje v sebi podzavesten strah?
Mislim, da je vedno lažje. Potem je odvisno od soigralke, če te zanese (smeh).

Kako je v vročih prizorih z improvizacijo? Si upate ali je vse dogovorjeno?
Improvizacija je, s tem da se na vajah že veliko pred snemanjem zelo natančno v pogovoru s soigralko in režiserjem dogovori, do kod, kje, kaj si želimo, je to res prava ljubezen ali ne, variant je nešteto ... Na podlagi tega, kaj mora priti ven, je odvisno, kakšna sredstva bomo uporabljali. Na koncu pa je vedno dogovor s soigralko. Na snemanju Petelinjega zajtrka so bile za kosilo en dan ribe in krompirjeva solata s čebulo, ampak potem smo imeli sceno, ko se s Pio Zemljič poljubljava, in sva se vprašala, a jeva zdaj to čebulo? Pa dajva. To so banalne tehnične stvari, ki se mogoče slišijo smešno, a je vse v smislu pogovora in dogovora.

Se odnos do poklicnih ljubezenskih prizorov med igralci in igralkami razlikuje? Kdo je v večji "nevarnosti", da se čustveno naveže na soigralca?
Spet je od človeka do človeka različno, tako za igralca kot igralko je na neki način po mojem mnenju zelo podobno. Edino, kar je res – čeprav se mi glede na osebne izkušnje zdi neverjetno –, je to, da se lahko pri igralcih še vedno zgodi erekcija in se to vidi. Pred tem sicer imaš določen strah, ampak ko začneš snemati, vidiš, da je to absolutno nemogoče, ker je okoli tebe trideset, štirideset ljudi. To so okoliščine, ki so nekaj zelo zelo neromantičnega. Po teh scenah zelo spoštujem poklicne igralce, kar se tiče filmov za odrasle, ker je za to nujna huda koncentracija (smeh).

Družba lepotic, nagrade, prepoznavnost, banketi, žarometi po uspehu Petelinjega zajtrka ... Kako ste se na vse to odzvali kot človek? Vas je kdaj lovila kakšna skušnjava?
Ne. Pravzaprav sem presenečen, da se še kar naprej dogaja. Trenutno hodim na fizioterapije zaradi poškodovane noge (na tem mestu bi se rad zahvalil celotnemu osebju na ambulantnem oddelku centra za rehabilitacijo Soča) in še vedno se vsakih nekaj dni zgodi, da me tam kakšen starejši gospod ali gospa pogleda, ali ste to vi, kar me preseneča, saj so od Petelinjega zajtrka minila že tri leta. Včasih pride do kakšnih simpatičnih situacij. Zgodilo se je, da sem peljal avto na servis, pa so mi rekli ''Živjo, tebi pa lahko damo kar orodje, saj si avtomehanik, si boš sam popravil.'' Ampak načeloma mislim, da se ni nič spremenilo, kar se mene tiče ... Seveda ti po svoje laska. Ne morem zanikati, da so trenutki, ko pridem lepše ali bolje skozi, ker sem prepoznaven zaradi filma. Pridem hitreje skozi vrsto ali pa je odnos do mene lepši ... In to potem pač izkoristim (smeh).

Ste glede na mednaroden uspeh Petelinjega zajtrka dobili tudi kakšne mikavne mednarodne ponudbe?
Ne. Niti slovenskih ne.

Vas je to presenetilo? Najbrž ste pričakovali, da vas bodo opazili.
Glede na to, da je bil film zelo opazen, do zdaj najbolj opazen glede na število gledalcev, moram reči, da nisem bil niti na eni filmski avdiciji, kar je malo smešno. Niti nisem bil povabljen na nobeno avdicijo za slovenski film, da bi lahko pokazal, da sem sposoben odigrati tudi kaj drugega kot zaljubljenega fanta v delavskem kombinezonu. Običajno je pri nas tako, da nekaj narediš, se nekje zelo izpostaviš in se ti potem raje izognejo, ker si po njihovem mnenju preveč determiniran s tem in tem. Nekega ameriškega igralca lahko gledaš v 150 filmih, vloge so druge, scenarij je drugačen, on pa je bolj ali manj isti, a se s tem nihče ne obremenjuje.

Ne bi posploševal, a moram tudi reči, da malo filmskih režiserjev res vidi vse igralce oziroma gleda predstave. Če pa že, jih gredo gledat večinoma v institucionalna gledališča, neodvisne scene pa sploh ne. Tega ne razumem najbolje, kajti tam delaš na vsem – temi, konceptu ... Če bi bil sam režiser, bi si želel imeti igralca, ki je sposoben konceptualno razmišljati tudi o filmu, ne samo o svoji vlogi.

Mogoče so poleg talenta in trdega dela za uspeh potrebni tudi dobri menedžerji oziroma agenti. Kako je s tem pri igralcih?
Pri nas obstajata le ena ali dve agenciji, v našem prostoru je to zelo delikatna stvar, ker se vsi poznamo. Tvoj menedžer je tvoje delo. Vse projekte, ki sem jih dobil, sem dobil na podlagi prejšnjih, ko me je nekdo videl in me povabil. Tudi na avdicijo za film. Seveda menim, da bi se ta prostor moral odpreti. Mislim, da je to nujno, saj se sam težko pogovarjam o pogodbi. Naj pred producentom hvalim samega sebe in si zvišujem ceno? Dosti lažje je, če se o tem pogovarja profesionalec. To je normalna relacija, ki pa pri nas za zdaj še ne deluje.

Se strinjate z reklom, da so velike umetnine velike zato, ker so vsem razumljive?
Ja in ne. Če je umetnina velika, v tistem času, ko je bila narejena, nikoli ni bila razumljena. Vedno je bila razumljena šele pozneje, in to so zame največje umetnine. V času, ko so nastale, so bile pred časom.

Ali zato, ker ste igralec, lažje veste, kdaj ljudje igrajo? Ali pa lažejo?
Zagotovo je izostren čut ne samo glede tega, ali nekdo igra ali laže, ampak tudi nekako hitreje začutiš, kaj kdo misli, kakšen odnos ima do tebe, do česarkoli ... So tudi ljudje, ki niso igralci, a so zelo občutljivi. Gre za čustveno inteligenco.

Če obrnemo vprašanje, se vam zdi, da igralci bolje lažejo?
Ja, če si dober igralec, bi moral (smeh).

Pa ste dober igralec?
Odvisno od položaja. Doma mi to čisto nič ne pomaga. Katarina je tudi igralka.

Kaj pa glede tega menite o politikih?
Da so odlični lažnivci, igralci pa malo manj. Sicer pa oni to vadijo, to je poseben trening. V sklopu priprav za predstavo Everybody for Berlusconi smo imeli neke vrste učno uro, kako se politiki vedejo – kaj delati z rokami, kako ne pokazati nobenega čustva, kako v nobenem stavku ne povedati svojega mnenja, kako govoriti čim dalj časa, kako ne odgovoriti na vprašanje, ampak povedati, kar želiš ... Mislim, da to pri nas določeni dokaj v redu obvladajo, čeprav na zelo nizki ravni, kar se tiče neke etike, morale in predvsem odgovornosti. Mojstri sprenevedanja.

Ste kdaj, glede na svoj boemski značaj in umetniški poklic, v življenju povzročili kakšen prikupen škandal?
Škandalov je bilo v življenju kar nekaj, še preden sem postal poklicni igralec. So bile stvari, na katere nisem ponosen.

Lahko kakšno neobremenjujočo delite?
Težko. So preveč osebne.

Intervju je bil objavljen v ZAME, mesečni prilogi Žurnala24, ki je izšla 2. oktobra.