Ob reki naredimo čudovito kolesarsko stezo in zaradi tega posekamo drevesa ob strugi. Videti je zelo lepo, a to ima za reko in živali v njej negativne posledice, na katere na prvi pogled ne pomislimo. Drevesa ob strugi nudijo senco in zavetje ribam, hkrati pa preprečujejo, da bi se reka dodatno segrela.
To je le ena od stvari, ki smo se jih dotaknili v pogovoru z Matevžem Podjedom, direktorjem Zavoda za ribištvo Slovenije, ki nam je marsikaj predstavil skozi ribje oči. Prav ribe so namreč eden od prvih pokazateljev, da je z našim okoljem nekaj narobe, in so tiste, ki tudi v Sloveniji že nosijo visoko ceno mačehovskega odnosa do narave.
S stanjem ribjih populacij in njihovega življenjskega okolja se ukvarjajo na Zavodu za ribištvo Slovenije, kjer opravljajo strokovne in raziskovalne naloge na področju sladkovodnega in morskega ribištva. S Podjedom smo se med drugim pogovarjali tudi o tem, kaj najbolj ogroža ribe v slovenskih vodah, kaj prinaša ribiški turizem in kje so meje posegov, s katerimi človek vodni prostor prilagaja svojim potrebam. Podjed poudarja, da je prav ribolovni turizem gradnik razvoja podeželja.
Ker je moj priimek Ščuka, začniva kar pri ščuki. Kakšno je njeno stanje v Sloveniji?
Ščuka je ena tistih vrst, ki je ... Kaj naj rečem, da naredim pravo primerjavo? Je kot avto, ki je za vse terene. Ščuka preživi hladno vodo, preživi toplo vodo, v redu ji je v ribniku, dobro se počuti tudi v bajerju. S ščuko v Slovenij ni resnejših zadreg. Hrane ima dovolj, preživi nižje stopnje kisika, tako da je za ščuko v Sloveniji dovolj prostora in se dobro prilagaja. Če se vode segrevajo, gre malo višje, če se vode zelo ohlajajo pa nižje. Ščuka je ena tistih vrst, pri kateri ne zvonijo alarmi.
Pred prihodom na Zavod za ribištvo ste skoraj desetletje vodili Notranjski regijski park, kjer ste poudarjali varovanje narave in premišljen turizem. Ali temu sledite tudi pri vodenju Zavoda za ribištvo in kako se to kaže v praksi?
Ja, absolutno. Tako pri vodenju parka kot pri upravljanju ribištva gre za ohranjanje naravnih virov in trajnostno upravljanje z njimi. Tudi reke so naravni vir, s katerim želimo upravljati trajnostno.
Moramo pa biti iskreni. Z varstvom narave se ne ukvarjamo neposredno, za to tudi nismo pooblaščeni po zakonu. Zanima nas tudi ekonomski interes, čeprav smo javni zavod, in tega ne skrivamo. Če nam je narava dala tako bogate naravne in vodne vire, moramo od njih nekaj imeti tudi kot skupnost. To je naše osnovno vodilo.
Ne smemo pa nikdar pozabiti, da smo javni zavod, da ne moremo kar povečevati v nedogled. Zato nas ne zanima količina, zanima nas dodana vrednost. In pa konstantno spremljanje stanja v vodi, kaj se nam dogaja. Tukaj je znanja na zavodu res ogromno, tukaj so doktorji znanosti, so magistri znanosti in res vejo, na kakšen način upravljati in kakšne rezultate moramo zasledovati. In nekje imamo dobre prakse in imamo dobre rezultate. Tu ni dileme.
Bi lahko opisali par dobrih praks, dobrih rezultatov?
Na reki Soči nam je soška postrv pred nekaj desetletji pravzaprav skoraj izginila. Moji predhodniki in Ribiška družina Tolmin, ki jo moram posebej izpostaviti zaradi izjemnega strokovnega dela in sodelovanja s tujimi institucijami, so skupaj pristopili k temu izzivu. Zavod za ribištvo in Ribiška družina Tolmin sta našla gensko čiste osebke ter z ribogojniško vzrejo in vlaganjem v naravo pomagala, da si je soška postrv opomogla. To je bil prvi korak.
Drugi korak je bil odstranjevanje neavtohtone, tujerodne potočne postrvi iz Soče. S tem se je naredil velik korak. Lahko temu rečemo naravovarstvo, ampak jaz bi temu rekel sonaravno upravljanje vodnega oziroma naravnega vira, ki nam danes daje tudi ekonomske koristi. Tega nimamo kaj skrivati. Včasih se v Sloveniji bojimo to naglas izpostaviti, mene pa tega ni strah reči.
Kako je s soško postrvjo?
Soška postrv je v solidnem stanju. To pomeni, da ni nevarnosti, da bi nam izginila. Ne moremo pa reči, da je stanje tako, da smo lahko super zadovoljni in da nas nima več kaj skrbeti. Še vedno je potrebno upravljanje, jo moramo še vedno vzrejati in pomagati naravnim populacijam, da se krepijo. Ribe so prvi indikator stanja kakovosti voda in nam se življenjsko okolje rib poslabšuje. Je še vedno v zelo solidnem stanju, generalno govorimo, ampak se nam poslabšuje. Zakaj se nam poslabšuje, je pa več vzrokov. Ne moremo s prstom pokazati samo na podnebne spremembe, so pa te poglaviten razlog.
Hkrati imamo različne pritiske na vodo. Reka je majhna, interesi pa ogromni. V isti reki kopljemo prod in jo želimo zamejiti, da nam ne bo povzročala škode. Vse to je legitimno. Hkrati želimo imeti tudi pestro življenje, zato spodbujamo in skrbimo tudi za druge živalske vrste, ki seveda plenijo ribe. Tu je še množični turizem. Če ostaneva pri Posočju, mislim, da je ta prestopil vse meje normalnega in da moramo začeti z njim upravljati. Turizem v Sloveniji ima velike izzive, saj se moramo odmakniti od logike "več, več, več" in nenehne rasti. Ne potrebujemo količine, potrebujemo dodano vrednost.
In tu imate v mislih ribiški turizem?
Preden sem prišel sem, se niti nisem zavedal razsežnosti tega turizma. Ribiški turizem je turizem z najvišjo dodano vrednostjo v slovenskem turizmu. Ribič pride sem, praviloma gre za zelo dobro situirane ljudi z izrazito etiko in odnosom do okolja. Najprej plača karto, ki stane od 50 do 100 evrov, reciva 100 evrov. Potem si zelo pogosto omisli še ribiškega vodnika, ki stane vsaj toliko. Zanimata ga kakovostna gastronomija in namestitev. Povprečen ribič je dober potrošnik. Še nekaj je pomembno: pušča praktično ničen okoljski odtis. Kar on ujame, spusti. Se pravi, nič ne vzame naravi. In to je tip turizma, ki bi ga morali po mojem mnenju v Sloveniji podpirati. Ne samo ribiški turizem, ampak princip butičnega turizma, če sploh lahko govorimo o butičnem.
O principu turizma, ki je poživljajoč, da ne rečem zdravilen. Tu imamo izzive, ki jih moramo zelo natančno, zelo strokovno nasloviti in z njimi upravljati do zadnjega detajla. In če bomo delali dobro, smo lahko najboljši na svetu. Jaz to res iskreno verjamem. Slovenija je najboljša na svetu. Lahko smo najboljši.
Če danes rečemo, da gremo na lovski turizem najbolj barbarske narave, bodo vsi rekli: Pojdi v Rusijo. Mi pa lahko rečemo: "V Sloveniji so najboljši na področju upravljanja naravnih virov in turizma v naravi." To mora biti naša filozofija.
Mislim, da je to tudi model razvoja slovenskega podeželja. Naše podeželje bomo ohranili poseljeno, demografsko stabilno in z razvojnim potencialom, če bomo ljudem na podeželju omogočili zaslužke iz različnih virov. Ne samo: ukvarjajte se s kmetijstvom, pojdite v tovarno ali pa se vozite v Ljubljano. Na podeželju moramo razvijati kmetijstvo kot temelj vsega, da bomo ohranili kmetijsko krajino, potencial kmetijskih zemljišč in prehransko varnost. To je temelj vsega. Od te točke naprej pa je dobro dodajati turistično in strokovno komponento ter seveda infrastrukturo, da bodo ljudje na podeželju povezani z osrednjo Slovenijo. In naše reke so na podeželju.
Prej ste omenili način ribolova ujemi–izpusti. Zasledila sem, da je zdaj športnega ribolova ujemi–izpusti veliko več kot včasih ... Imate kakšne številke, ocene?
Natančne ocene v odstotkih nimam. Zelo težko jo je imeti, ker se je tudi metodologija spremljanja zelo spremenila. Ampak s tem, ko riba ni več prehranska kategorija in ko smo kot civilizacija napredovali kulturno, etično, estetsko, če želite, je to postal etični standard med ribiči. Še vedno imamo posameznike, ki pridejo in pok, ujamejo, vzamejo, pojedo. Prav zanimivo je, da so ti posamezniki iz tistih držav s severa, ki jih sicer najbolj občudujemo zaradi njihove kulture. To je meni zelo zanimiv socialni in kulturni pojav. Nemško govoreče države zelo občudujemo kot nekaj najbolj urejenega, ampak na področju ribištva imajo etične težave.
Ne bom rekel, da jih neradi vidimo. Še vedno so seveda dobrodošli, zelo dobri gostje. Ampak naše dojemanje je v tem primeru na višji ravni.
Kaj pa glede preživetja? Ste naredili kdaj kakšne raziskave preživetja rib, ki so ujete in nato spuščene?
Če ribo ujameš na trnek, je to zagotovo stresen trenutek. Vendar sam ulov ni toliko stresen kot potem rokovanje z ribo. Ker vemo, da je to izziv, kolegi ravno zdaj, ko se začenja sezona ribolova na sulca, pripravljajo navodila za pravilno rokovanje z ribo ob ulovu. Vemo, da se želi vsak fotografirati z ribo, zato je pomembno, kako jo prime.
No, da morda izkoristimo to priložnost. Kako je treba z ribo pravilno rokovati?
Ribo je treba res čim čim prej vrniti v vodo. Čim prej se jo slika in takoj spusti v vodo. Pa ne prevelikega stiskanja. Večina ribičev to dobro obvlada, vedo, za kaj gre. So posebej izkušeni mački.
Če se vrnemo nazaj na okolje in na ribe. Segrevanje ozračja, vročinski valovi poleti. Kako to vpliva na ribe v Sloveniji?
To je največji izziv, ki ga imamo. Dejstvo je, da nam globalne podnebne spremembe prinašajo cel niz posledic. Vsi vemo, da je snega manj, naše reke pa večinoma nimajo več snežnih, ampak le še dežne režime. S tem imamo izrazite težave na alpskih rekah, kar se kaže v vrstni in starostni strukturi rib. Tukaj nimamo kaj skrivati.
Manj vode pomeni, da se nam sušijo tisti potočki, kjer smo imeli, jaz bi temu rekel, slovensko okoljsko zlatnino. Gensko čiste populacije, ta potencial, mladino, mlade ribice. Na številnih rekah smo potem postavili še čistilne naprave z neposrednimi izpusti. In tako kot sem že prej rekel, se stanje rek z vidika segrevanja nenehno slabša.
Vedno poudarim, da je Sava Bohinjka vzorčen primer slabega upravljanja rek. Savo Bohinjko smo uničili, to ni več alpska reka. Preprosto je pretopla za preživetje lipana, tudi potočna postrv v njej vse težje preživi. Imamo nekakšen alpski kanal, ki sicer čisto lepo izgleda, ampak ni več primeren za resno ribiško upravljanje. To ni več alpski naravni vir.
Kaj pa je najbolj krivo?
Prva stvar je, da imamo podnebne spremembe, ki nam to vodo segrevajo. Druga stvar je, da smo zaradi množičnega turizma implementirali čistilno napravo neposredno na breg. Nanjo pa je priklopljena cela Bohinjska dolina. Voda se ne prečisti dovolj, da reka ne bi bila prizadeta.
Zdaj smo posekali še drevesa in naredili kolesarsko stezo ob reki, kar je, moram posebej poudariti, legitimno in razumemo, ampak se moramo zavedati cene, ki jo reka plačuje. Samo tega se moramo zavedati. Da ne bomo rekli: zdaj smo pa vse naredili, oh, kako je pri nas fino. Ne, ni. Ker ima to svoje posledice. Naredili smo kolesarsko stezo, posekali grmovje in drevesa ob reki, sonce pa segreva vodo. Čisto preprosto. In to je pač davek tega.
Tam moramo v bistvu izvajati sanacijske ukrepe. Z vidika ribiškega upravljanja so to sanacijski ukrepi.
Kaj so sanacijski ukrepi?
To, da tam ne moremo govoriti o vzdrževanju domorodnih populacij rib, ampak se vlaga pravzaprav ribe samo za trg, za ribolov. To je neskladno s tem, kar smo govorili v uvodu. Da smo najboljši, da bomo ohranili vodne vire, habitate in življenje in na to prilepili malo turizma, zato da bomo to lažje ohranjali. Tu smo uničili reko, zdaj pa samo še črpamo ven iz tega.
Tudi letošnje poletje smo lahko brali o presušenih strugah zaradi suše. Kaj naredite v tem primeru, ali rešujete ribe?
Marsikje se ribe rešuje. V državi imamo izrazit problem z vrstami rib, ki potrebujejo hladno vodo. Hladne vode pa je vse manj. Tako kot smo prej rekli za ščuko, če se voda segreje, bo šla nekoliko višje. Ribi, ki je že tako na vrhu, pa zmanjka prostora, nima več kam iti. Ko se voda segreje, bo najprej nehala jesti, ostala bo majhna, najverjetneje bo tudi oslabela, potem se verjetno ne bo več razmnoževala in populacija se ne bo več obnavljala.
Z naraščanjem temperature vode je zelo pogosto povezano tudi zmanjševanje vsebnosti kisika v vodi. Pri določeni vsebnosti kisika, posebej pri salmonidih, torej hladnoljubnih vrstah, so razmere že smrtne. Ko vsebnost kisika pade na tri do štiri miligrame na liter, nimaš več kaj narediti.
Uf, kormorani, čaplje, žagarica, raca. Ne samo ptice, tudi sesalci, zveri, vidra. To je tista točka, kjer se po navadi tisti, ki se ukvarjamo z okoljskim menedžmentom, začnemo postrani gledati čez mizo. Zato ker smo malo sektorsko pristaški. Ja, mislim, populacije nekaterih vrst ptic … O tem ima DOPPS (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije op. p.) podatke, pa tudi laično lahko to zaznamo. Pred 40 leti ali pa še pred 30 leti otroci ob reki nismo vedeli, kaj je siva čaplja. Kaj šele bela. Bele sploh ni bilo.
Vidra pa je pri nas praktično skoraj izginila. Zaradi preganjanja. Zdaj so se pa te populacije res okrepile, kar je lepo. Vidra je imenitna žival, veličastna. Ampak ima spet svoj davek. Ribam je pa težko preživeti.
Reka je majhna, ozka. In naše reke marsikje niso prav zelo globoke. Tam, kjer imamo to okoljsko zlatnino, o kateri smo prej govorili. In te ptice zlahka pridejo do rib, zlahka pridejo do hrane. Riba pa nima kaj dosti možnosti.
Mi zelo stojimo na stališču, da bi morali vzpostaviti cone, kjer bo nična toleranca do plenilcev, saj menimo, da imamo za vidro, čaplje, pa tudi za nekatere vrste rac, ki so ribojede, v Sloveniji dovolj prostora. Morali bi pa definirati, kje bi bila nična toleranca do tega, ker imamo tam spet okoljsko zlatnino.
Bom dal en primer, čeprav bodo cerkniški ribiči zelo jezni name. Cerkniško jezero nima nobene težave, če tam živi vidra, ker ima tako veliko sposobnost samoobnavljanja. To je neverjeten sistem. Poznam ga, ker sem tam delal deset let. Tam z vidro ni nobenih težav. Ribiči se bodo sicer jezili, ker bo pojedla kakšno ščuko več. Ampak če smo iskreni, bo tam narava preživela, ekosistem bo deloval naprej.
Drugače je v posameznih vodotokih. Tudi izkušnje iz Avstrije nas učijo, da so vidre izpraznile posamezne vodotoke. V njih ni več življenja. S tem se prekine ekosistemski krog, ki ga je zelo zelo težko obnoviti. Ni več isti. Potem moraš pomagati z vlaganjem rib, ki niso zrasle v tem okolju, zato je njihova preživetvena sposobnost takoj manjša. Ribogojniška riba ni taka kot riba v naravi. Rodila se je in zrasla nekje drugje, da rečem po človeško. In ima težave s prilagajanjem. Tudi pri lovu ni tako učinkovita.
Kateri ukrepi za ohranjanje domorodnih vrst so se izkazali kot učinkoviti? Prej ste omenili soško postrv, mogoče še kakšen primer?
Definitivno se naravnim populacijam pomaga s tako imenovanimi vzdrževalnimi vlaganji. Se pravi, da se ta potencial iz ribogojnice vrača nazaj v naravo. Tehnike so zelo različne.
V ribogojstvu, namenjenem poribljavanju in s tem pomoči rekam, ves čas iščemo izboljšave. V naravo spuščamo ribe različnih velikosti in starosti, med njimi veliko mladic. Zadnja dognanja in tudi naša praksa kažejo, da bi pravzaprav morali čim več genskega materiala vzeti iz narave. Govorim o ikrah in o semenu samcev.
Čim več genskega materiala pobirati v naravi, ribe v ribogojnici samo majčkeno vzrediti, samo do začetne faze, in jih čim prej vračati nazaj. To je zelo zahtevno delo, ker je to okoljski menedžment, pri katerem nimamo takoj znanstvenih odgovorov: takole naredi, pa bo. To ni matematika. To so ukrepi.
In bistveno je, da razumemo, da bomo ribe imeli samo, če ohranjamo vode. Če ohranjamo vodo, je vse v redu. Riba ne potrebuje ničesar. Če se bo pa to nadaljevalo … Ravno včeraj smo imeli tak sestanek, ko smo razmišljali zunaj škatle. Razmišljali smo celo, da bi v posameznih gojitvenih potokih umetno uredili skrivališča za ribe. Tam namreč ohranjamo to okoljsko zlatnino, se pravi genski potencial. Takšna, v katera vidra in drugi plenilci ne morejo. Se pravi, da se riba nauči, kam se mora skriti. To sicer zna, ampak ji pomagamo ustvariti prostor, kamor se lahko skrije. Očitno bo treba iti tako daleč, da bomo ribe lahko obvarovali.
Kako določate ribolovne režime in katere spremembe uvajate?
Zavod je kot strokovna institucija pri določanju ribolovnih režimov dokaj samostojen. Pod črto pa je skupni imenovalec omejevanje. V to smer bomo šli, omejitev bo vse več. Poskusno smo na eni kraški rečici v Loški dolini omejili število ribičev na osem na dan. Prepričan sem, da bo ta številka že prihodnje leto še nižja. In mislim, da kmalu prihaja enak ukrep še na Soči.
Zelo soroden ukrep, ker je preprosto koncentracija ljudi ob posameznih dnevih prevelika. Ni drame, ampak ljudje se zgoščajo. Ne znajo se razporediti vzdolž cele reke. Revir je dolg deset kilometrov, dvajset ribičev pa tišči glavo na istih dvesto metrih. Zato bo preprosto treba začeti omejevati število ljudi. Šli smo celo tako daleč, da smo razmišljali o razdelitvi revirja na sektorje in določitvi pravice do ribolova v njih.
Najprej bi sicer poskusili z mehkim komuniciranjem: pojdite, razporedite se, pojdite še drugam. Mogoče tudi z GPS-lokacijami dobrih ribolovnih odsekov. Ampak tu niso samo ribiči, temveč tudi vodniki. Ti imajo spet svoj interes in želijo čim prej opraviti svoj del naloge. Ne vsi, nekateri pa sledijo tej maksimi. To pomeni čim prej opraviti, da so potem prosti in da ribič dobi svoje.
Hkrati se zelo nagibamo k temu, da bi že prihodnje leto začeli razvijati aplikacijo, prek katere bi ribič dobil vse najnovejše podatke o vodostaju, temperaturi vode in številu ribičev na reki. Omogočala bi tudi rezervacijo parkirnega mesta in nakup karte. Ribič pa bi nam lahko posredoval povratne informacije o kakovosti ribolova, količini rib, prisotnosti vidre in ptic, onesnaženju in drugih okoljskih tveganjih ter ulovu tistega dne.
Se pravi, da bi s pomočjo ribičev začeli zbirati res kakovostne podatke. Po mojem mnenju bi morala biti taka aplikacija razvita že pred dvajsetimi leti. Ampak to zdaj čaka nas. Če smo to prepoznali, smo že skoraj zmagali.
Ribolovni režimi sami, če se vrnem čisto na izhodišče, konstantno moramo evalvirati in gledati, kaj smo s posamezno potezo naredili. In znanja je v hiši dovolj. Zame je samo to pomembno, da imamo konstantno kvalitetne podatke.
Če smo spremenili upravljanje na neki reki, moramo spremljati, kakšne rezultate daje. Dal bom primer Radovne, kjer smo se letos res osredotočili samo na domorodne vrste rib, se pravi na potočno postrv alpskega, lokalnega tipa. Zato je treba na začetku in na koncu sezone na terensko vzorčenje. Izberemo stometrski odsek reke. Trikrat smo šli po sto metrov in pogledali, katere ribe so tam. Zanimajo nas starostna in spolna struktura ter gostota rib. Če imamo te podatke, pa z znanjem, ki ga danes ima človeštvo, skoraj ne moremo narediti nič narobe.
Smo pa letos na Radovni zelo spodbujali ribiče, ker je ribič tudi pomemben vir povratnih informacij. Zbrali smo ekipo šestih fantov, ki smo jih prosili, da gredo lovit. Trnkarjenje je namreč metoda vzorčenja, s katero vidimo, kaj se nam v vodi dogaja. In na ta projekt sem kar malo ponosen, ker smo tukaj res obrnili trend upadanja navzgor. In to ni preprosto. Povsod imamo težave, zdi se nam, da število rib nekoliko upada. Na Radovni pa smo trend obrnili navzgor. In to je spodbudno.
Je pa Radovna alpska reka, v kateri posledice človekovih posegov niso toliko vidne. Hladna, vodnata reka, tak biserček, na katerega je treba res paziti. Tudi zaradi Triglavskega narodnega parka.
Prej ste omenili pomen dreves ob rekah. Kako pa ocenjujete popoplavno obnovo Savinje z vidika ohranjanja življenjskega prostora rib?
Moram reči, da se mi zdi upravljanje zgornjega toka Savinje, za katerega skrbi Ribiška družina Ljubno, eden najsvetlejših primerov dobre prakse upravljanja z vodami v Sloveniji. Z vidika popoplavne obnove in ribiškega menedžmenta. Ampak zakaj? Ker je tam en, v narekovajih, nor posameznik po imenu Gregor Križnik, ki je ves čas na terenu in kot prostovoljec vsak dan skupaj z gradbinci, koncesionarji in direkcijo za vode išče konkretne rešitve. On je predsednik ribiške družine Ljubno, ki ima ogromno znanja.
In so našli fantastične rešitve, kako reko ohraniti živo, še vedno primerno za turizem in hkrati ohraniti njeno estetsko vrednost. To moram povedati. Še nekaj takih primerov je, ampak njega res moram omeniti, ker marsikomu kaže pot. Navsezadnje tudi nam.
Bi lahko opisali bolj podrobno?
A veste, tam je voda oprala celo strugo, saj ni treba razlagati, kaj se je zgodilo. Imamo dve možnosti. Lahko se izseli ljudi, ki pa se ne želijo seliti. To je res težko. Ljudi je treba razumeti.
Kaj bomo potem naredili? Dajmo utrditi brežine reke. Ko začnemo na tak način posegati v reko, ima to spet svoje posledice za okolje, ki so lahko hude ali pa manj hude.
Reko lahko preprosto poravnamo, da njeno dno postane enovito, povsod enako, iz samih majhnih prodnikov. Voda tam teče in zdi se, da je vse v redu. Za ribe pa to ni v redu. Riba potrebuje skalo, globino, tolmun, spodjede. Mora se nekam skriti, mora se drstiti. Potrebuje tudi droben prod, kjer se lahko drsti in nadaljuje svoj rod. Se pravi, reka mora biti zelo raznolika, če hočemo, da v njej živijo ribe.
In oni so to naredili. Oni so to naredili. Nori Križnik, ki res ne popušča. In verjamem, da je šel marsikomu na živce. Ampak ima rezultat.
Katere vrste ribolovnih dovolilnic prodajate? Koliko stanejo? Kje smo s cenami v primerjavi s tujino? Koliko denarja prinese v Slovenijo ribolovni turist?
To je kompleksno vprašanje. Zavod za ribištvo upravlja vode posebnega pomena, ki so določene z uredbo, ne vseh voda v državi. Samo tiste, za katere je država rekla: "Za te vode, ki so nam tako pomembne, bomo ustanovili poseben zavod, ki jih bo upravljal v javnem interesu, ne samo z vidika zaslužka." To je velika razlika v primerjavi z marsikatero državo, ki je upravljanje voda zaupala zasebnemu kapitalu in rekla: "Izvolite, upravljajte vode." In marsikje se je to sfižilo. Tako je pri nas na teh državnih rekah, v državnih revirjih, mogoče loviti za 20 evrov, najdražja dovolilnica pa stane 150 evrov na dan.
Se pravi, na Obrhu v Loški dolini, kjer je ribolov res omejen in kjer skušamo paziti na ta kraški vodotok, dovolilnica stane 150 evrov. Najcenejša karta pa stane 20 evrov. Kar zadeva Sočo, sem že enkrat rekel: zelo pogosto slišimo, kako je to drago. Ampak Soča je med najboljšimi na svetu. Je na seznamu želja. Ko sestaviš seznam desetih rek, kjer moraš loviti, je Soča na njem. Globalno je na tem seznamu. In jaz nisem pristaš tega, da razprodajamo naše okoljske zlatnine.
Če grem v Ameriko smučat, bom šel v Vail. Tam karta stane 350 evrov. Lahko grem pa tudi tukaj na Zatrnik ali na Stari vrh. Ampak če sem se odločil iti v Vail, tam pač toliko stane. Tudi z upravljanjem Soče je veliko stroškov. Infrastrukturo je treba ves čas graditi. In na Soči to pač toliko stane. Iskreno mislim, pa naj me kdo tudi graja zaradi tega, da je to še vedno absolutno prepoceni. In to veliko prepoceni..
Koliko stane dnevna karta na Soči?
80 evrov.
Imate tudi letne?
Letne karte so. Mislim, da jih je za vse revirje prodanih približno 40. "All inclusive" se temu reče. Moral bi pogledati cenik, ampak mislim, da letna karta stane 2800 evrov.
V tujini, recimo na Škotskem, so pristopi zelo različni. Nekje sploh ne dovolijo loviti brez vodnika. Nekje ne dovolijo loviti manj kot tri dni, drugje manj kot en teden. Če si prišel sem, boš en teden ostal, stane 2500 evrov in lepo se imej. Jaz sem velik pristaš takih stvari. Zakaj? Ker s tem slovenskega človeka še vedno nismo izločili.
Zakaj? Ker se slovenski ribiči združujemo v ribiške družine. Mi pa vsaki ribiški družini damo določeno število kart za ribolov na naših vodah. In lahko pridejo vsi Slovenci lovit, pazite, zastonj. Se pravi, malo smo še zmeraj v socializmu. Kar je v redu. Mene to ne moti, se mi zdi super. Naši fantje in dekleta imajo možnost loviti praktično brezplačno na naših vodah. Na vseh državnih vodah. Kar pa zadeva tiste, ki pridejo sem ... Mislim, da je na Soči treba zmanjšati število ribičev.
In zvišati cene. Ker smo opazili naslednje ... Cene lahko dvigujemo, kolikor hočemo, ljudi bo enako. Ribič to pač mora doživeti in gre. Res veliko se ukvarjamo s tem, kje bi to poskusili. Smo pa pri tem malo plahi. Posebej zato, ker vemo, kako se v Sloveniji včasih stvari vnamejo, ko gre za upravljanje okolja in naravnih virov. Res ne bi radi koga užalili ali pri kom vzbudili občutka, da se kaj privatizira, ker to ni naša želja.
Želja je čim bolj ohraniti naravo in ob tem doseči največji možni ekonomski izplen. Ni nobene dileme. Ampak ne na račun ohranjenosti. Zdaj pa hodimo po robu. Moramo spremeniti pristop.
Kolikšen prihodek Sloveniji prinaša ribolovni turizem in koliko zavodu prodaja ribolovnih dovolilnic? Za katere dejavnosti in naložbe namenjate ta denar?
Lahko govorim za zavod, ne za celo državo, ker vseh podatkov nimam. V državi nimamo ustrezno izdelane metodologije, da bi lahko res rekli, koliko ribolov prinese. Mi kot zavod s prodajo ribolovnih dovolilnic ustvarimo približno pol milijona evrov bruto prihodkov.
Ker smo javni zavod, se ta denar v celoti, stoodstotno, vrača v obnove, dograditve, tehnična postrojenja in seveda v kader, ki pomaga vzdrževati ribje populacije: v čuvajsko službo in ribogojniške delavce, ki vzrejajo ribe. Pa seveda v investicije. Vse se vrača nazaj. Se pravi, ker smo javni zavod, ta denar nikamor ne ponikne, nikamor drugam ne more iti.
Zelo sem vesel, da smo uspeli obrniti finančni trend navzgor. Sem velik pristaš tega, da razumemo, da se zavod ukvarja tudi z biznisom, čeprav je javni zavod. Zato ima ločeni javno službo in tržno dejavnost. Pač delamo biznis. To je to. Ampak ta denar ne gre nikomur v obliki dividend, temveč ostane v javnem. To se mi zdi velika dodana vrednost.
To je samo prihodek od ribolovnih dovolilnic. Če pa upoštevamo še njihov multiplikativni učinek, je naša ocena, da je ekonomski učinek v lokalnem okolju vsaj trikrat tolikšen. Ribiči namreč tam spijo, jedo, najemajo vodnike in avtomobile, obiskujejo trgovine in uporabljajo druge storitve. Se pravi, govorim samo za nas. Upravljamo pa le pet odstotkov voda v državi.
Ukvarjate se tudi z ribogojstvom. Koliko lahko domača vzreja rib prispeva k slovenski prehranski samooskrbi? In ali kaj omejuje njen razvoj?
Imamo dve ribogojnici, na rečici Obrh v Loški dolini in v Kobaridu. Prvenstveno sta zgrajeni in upravljani s ciljem vzdrževanja naravnih populacij rib in pomoči tem populacijam, manj za vzrejo rib za hrano. Veliko večino rib vzredimo za poribljavanje voda. To je popolnoma drugačen ribogojniški pristop kot vzreja rib za hrano.
Naš ribogojniški pristop zahteva visoko ekstenzivnost, se pravi zelo malo rib v ribogojniških bazenih in skrbno izbrano hrano. Vsaka riba mora biti pravilnih oblik in imeti najvišjo možno sposobnost razmnoževanja. Na krožniku človek ne vidi, da je bila riba nekje v gneči, da ji mogoče kakšna plavut ni povsem pravilno zrasla ali da je malo bolj ovalna, mogoče malo bolj debela. V vodah pa se to pozna. Tako da je to drugače. Vendarle pa nekaj rib vzredimo tudi za na krožnik, lahko rečem, z višjo dodano vrednostjo.
Zahtevnejše restavracije kupujejo ribe pri nas. Bi si pa osebno v prihodnje zelo želel poskrbeti tudi za ta segment, ker je tehnologija izjemno napredovala. Vemo, da bo hrana ob globalnih in podnebnih spremembah ter geopolitičnih razmerah postala ključni izziv prihodnosti. Zelo bi si želel, da vodne vire izkoristimo bolje kot zdaj. Da kot država, družba, skupnost vlagamo v sodobno tehnologijo. In da vzporedno z vzrejo rib za pomoč naravnim populacijam začnemo ribe vzrejati tudi za prehrano.
Ker pač Slovenci pojemo preprosto premalo rib, nismo prav ribojedi. In tukaj imamo velike rezerve. Imamo pa ogromno vode, dovolj vode in dovolj kakovostno vodo, da bi si to lahko privoščili. Ob ustrezni tehnologiji voda iz ribogojnice odhaja le minimalno obremenjena in ostaja živa. Se pravi, spet "zero impact".
Kako pri uresničevanju teh načrtov sodelujete s pristojnim ministrstvom?
Želel bi pohvaliti sodelovanje z ministrstvom za kmetijstvo. Včasih se zdi, da smo v tej državi zelo kritični do vsega sistemskega, kot da je vse narobe in da ni dovolj denarja. Moram pa reči, da imamo na ministrstvu vrhunske sogovornike, tako pod prejšnjo kot pod zdajšnjo vlado. Sodelovanje z direktoratom za hrano in ribištvo ter zdajšnjim državnim sekretarjem poteka odlično. So izjemno odzivni.