Bi nam lahko na kratko predstavili kajtanje?
Kajtanje, znano tudi kot kitesurfing, kiteboarding, je razburljiv vodni šport, ki združuje elemente (ima podobnosti) surfanja, deskanja na snegu, wakeboardanja, jadranja na deski in jadralnega padalstva. Če malo poenostavimo, je kajt podoben zmaju. Vanj lovimo veter, ki nam daje moč za premikanje in skakanje po vodi. Na nogah imamo zapeto desko, s katero drsimo po vodni gladini. Na kajt smo pripeti s trapezom, tako da za samo vožnjo ne potrebujemo veliko moči. Poznamo pa tudi različice na snegu, kjer uporabljamo smuči ali snežno desko, nekateri pa kajtajo tudi na travnikih, kjer za vožnjo uporabljajo posebno rolko.
Kdaj in kako ste vi začeli s kajtanjem?
Deset let prepozno :) Pravzaprav, ne vem, kako tega športa nisem opazil že prej. Nedeljsko sončno popoldne smo bili s prijatelji na sprehodu in eden od njih je imel s seboj manjši trening kajt, ki smo ga vsi malo sprobali. Občutki so me takoj prevzeli in sem takoj vedel, da se bom s kajtanjem začel ukvarjati tudi sam. Kot bivši smučarski skakalec sem bil od nekdaj navajen na akcijske športe v naravi, če pa je bilo zraven še nekaj adrenalina, pa sem še toliko bolj užival. Prav kmalu sem si kupil svoj prvi kajt in začel bolj kot ne s samoučenjem. Takrat šole kajtanja skoraj še niso obstajale. Nekaj znanja sem dobil od prijatelja, ki je bil že bolj izkušen, nekaj pa z raznih forumov o kajtanju. Vadil sem predvsem po travnikih v okolici Logatca, kjer sem se učil upravljanja s kajtom. Takrat sem vadil samo s kajtom, brez smuči ali deske. Spoznal sem še nekaj kajtarjev in takoj, ko je zapadel sneg, smo se odpravili na Bloke, kjer smo zapeli še smuči in prvič zares kajtali. Pomladi smo se odpravili še na vodo. Spomnim se, da sem se prvič kar namučil, ker nisem vedel, kaj delam narobe, kasneje pa sem ugotovil, da moram startati nekoliko bolj z vetrom. Takrat so prišli tudi prvi metri na vodi ter veliko veselja.
Občutek, da sam upravljaš z vso močjo, ki prihaja z narave, in te lahko po vodi požene tudi s hitrostjo nad 50 km/h ter s pravo tehniko tudi vzdigne v zrak, je bil res nekaj posebnega.
Potem ste se učili kar dolgo?
Res je, lahko bi rekel, da sem se učil skoraj dobrega pol leta, da sem naredil prve vožnje na vodi. Samoučenja danes ne bi priporočal. Veliko hitreje in predvsem veliko varneje se je vpisati na tečaj kajtanja. V dobri kajt šoli, ki izvaja tečaje na pravi lokaciji za učenje, se lahko skoraj vse naučiš že v približno desetih urah. Najbolj nadarjeni učenci so se naučili upravljati kajt in narediti prve vožnje v manj kot 3 urah. Sicer ne moremo reči, da so bili že samostojni, kajti prvim vožnjam je treba dodati še kar nekaj izkušenj, da postaneš dovolj suveren, da se v vodo podaš v vseh razmerah. Skozi leta izkušenj s poučevanjem smo v naši šoli kajtanja izdelali metodiko učenja, po kateri učence postopoma pripravimo na samostojno uživanje na vodi. Sam mislim, da je čar tega športa prav v tem, da se nenehno učimo in napredujemo. Z vsakim novim dnem, preživetim na vodi, se tehnika vožnje izboljšuje, vozimo se hitreje in skačemo višje. Vsaka nova lokacija in vsak dan je nekoliko drugačen. Ko si boljši, se podaš še v valove, kar je prav posebno doživetje, ko se igraš z nekajmetrskimi valovi.
Kako poteka šola kajtanja?
V naši šoli imamo tečaj kajtanja razdeljen na 3 osnovne dele. V prvem delu tečaja kajtanja začnemo z nekaj osnovne teorije, ki je potrebna za razumevanje logike samega športa. Nato učence seznanimo z varnostnimi sistemi, preko katerih je učenec pripet na kajt, in podamo napotke, kako se na hitro odpeti, če je to potrebno. Naslednji korak je učenje upravljanja kajta. Potrebno se je naučiti voditi kajt levo in desno ter zraven še upravljati moč (gas in zavora), kasneje dodamo še hojo s kajtom v nizki, stoječi vodi. V drugem, osrednjem delu tečaja se podamo v globjo vodo, kjer se naučimo vlečenja s kajtom po vodi. Tukaj deska še ni prisotna. Kajt je v zraku, učenec pa se uleže na trebuh in se s kajtom vleče po vodni gladini levo in desno ter naprej in delno nazaj. Te vaje s tujko imenujemo “bodydrag”. Namen tega dela tečaja kajtanja je predvsem v tem, da se učenec prilagodi na vodo, kajt in gibanje z njem v vodi. Nekateri učenci v tem delu že zelo uživajo in včasih pravijo, da jim je že to čisto dovolj zabavno. V zadnjem, tretjem delu dodamo še kajt desko. Sledi nekaj prilagoditvenih vaj in nato poizkusi prvih vodnih startov. S pomočjo kajta se je iz sedečega položaja potrebno postaviti na desko, umiriti kajt na pravi poziciji in nato sledijo prve vožnje levo in desno.
Kje so primerne lokacije za učenje kajtanja pri nas in v bližini?
Pri nas imamo za kajtanje dve glavni lokaciji. Ena je v Izoli pri svetilniku. Tam kajtamo, ko piha burja ali maestral. Druga lokacija je v Seči, tam kajtamo, ko pihajo južni vetrovi in maestral. Žal nobena od teh dveh lokacij ni najbolj primerna za učenje kajtanja, ker je voda globoka. Za kvalitetno izvedbo tečaja kajtanja je dobro, da je nekaj nizke vode, kjer se lahko naučimo potrebnih osnov. Za naš “domači” kajt spot, ki je primeren za učenje, imamo kar italijanski Gradež. Na vodi je veliko prostora, velik del pa ima tudi nizko stoječo vodo, v kateri uživajo tako začetniki kot tudi tisti bolj izkušeni kajterji. Od Ljubljane je oddaljen le dobro uro. Tja se odpravimo, ko vremenska napoved obeta dober veter. Na dober dan se nas tam nabere tudi preko 100 slovenskih kajterjev, ker pa je spot zares velik, prostora nikoli ne zmanjka. Najbolj primerna lokacija za učenje kajtanja na Hrvaškem je vsekakor izliv reke Neretve. Tam se je skozi leta izoblikovala večja sipina, za katero je nizka voda, visoka do kolen, obenem pa je vodna gladina povsem ravna, kar je najbolj primerno za učenje. Včasih se tudi pohecamo, da je to pravi kajt vrtec. Tu tečaje kajtanja izvajamo tudi z našo šolo. Na Hrvaškem je še nekaj lokacij za učenje, vendar imajo po večini globoko vodo, kar učenje oteži oziroma se ne da naučiti vseh potrebnih elementov, da bi učenci zares postali samostojni.
Za koga je kajtanje primerno, se lahko vsak vpiše v tečaj kajtanja?
Pri kajtanju ni posebnih omejitev. Lahko bi rekli, da je skoraj za vsakogar, ki ima veselje do športa in aktivnosti v naravi ter mu zdravje to omogoča. Vsekakor je treba pred tem znati plavati :) in imeti vsaj osnovno kondicijsko pripravljenost, kasneje pa je šport zelo primeren za njeno ohranjanje. V prvih letih so se za kajtanje odločali predvsem mlajši, nekoliko večji adrenalinski navdušenci. V zadnjih letih pa se zaradi razvoja opreme in novih metod poučevanja zanj odloča vse več deklet in vse bolj postaja tudi družinski šport, ker združuje prijetno s koristnim in predstavlja aktivno preživljanje prostega časa in počitnic. Posebnih starostnih omejitev ni. Primerno je za otroke, ki pokažejo željo in so že na splošno športno aktivni, po navadi nekje po osmem, desetem letu starosti. Na tečaju kajtanja smo imeli tudi že sedemdesetletnike, ki so se uspešno naučili in danes uživajo v tem super športu.
Kaj menite, zakaj je kajtanje postalo tako popularno?
Kajtanje ponuja edinstveno kombinacijo adrenalina, svobode, pustolovščine, povezanosti s skupnostjo in naravo ter potovanja, kar mnoge privlači in navdušuje. Je odlična športna rekreacija, kjer krepiš telo, razvijaš ali vzdržuješ koordinacijo, ravnotežje in percepcijo, hkrati pa se med tem še dobro zabavaš. Mene osebno je najbolj prevzelo, ko sem začel delati prve skoke. To, da se lahko po lastni volji odrineš od vode in poletiš tudi preko 15 metrov v višino in 40 metrov daleč, ti da občutek, da imaš neko nadnaravno moč, da lahko kljubuješ gravitaciji. Česa podobnega nisem doživel v nobenem drugem športu.
Kaj pa poškodbe, veliko jih meni, da je kajtanje nevaren šport?
To mnenje izhaja predvsem iz preteklosti, ko je bilo kajtanje resnično nevarno. Pri prvih modelih kajta se ni dalo upravljati moči, hkrati pa si bil pripet z navadno vponko za plezanje, zaradi česar se v kritični situaciji nisi mogel odpeti in se včasih res ni končalo prav dobro. Danes je to vse drugače. Če ročko za upravljanje samo spustiš, kajt skoraj popolnoma izgubi moč in počasi pade v vodo, v nepredvideni situaciji se v trenutku lahko odpneš, kasneje pa še vedno lahko vse zapneš in nadaljuješ z uživanjem. Vsekakor pa je samostojno učenje nevarno še danes in največ poškodb se zgodi prav na ta način. V šoli kajtanja se uči postopoma, korak za korakom, nič se ne preskakuje in se postopoma pride do želenega znanja za varno izvajanje. Zelo pa je pomembna tudi izbira prave lokacije, primerne nivoju znanja. Na splošno bi lahko rekli, da je malo poškodb. Na varni strani je tudi sama statistika. Pri kajtanju se zgodi 7 poškodb na tisoč opravljenih ur kajtanja, medtem ko se pri igranju nogometa kot enem najbolj množičnih športov zgodi 36 poškodb. Pod pogojem, da uporabljate pravo opremo, imate ustrezno šolanje in nikoli ne poskušate česa, kar ni v vašem območju udobja in znanja, je kajtanje lahko razmeroma varna dejavnost in vključuje malo tveganj.
Kateri kajterski dan ti je najbolj ostal v spominu?
Težko bi se odločil, kateri je bil najboljši, ker je bilo toliko dobrih :) Veliko jih je v spominu, skoraj na vsaki lokaciji so bili kakšni zelo dobri dnevi, ki bodo v spominu ostali še zelo dolgo. En tak je zagotovo, ko smo se s prijatelji odpravili na “downwind” od Trsta (Monfalcone) do Benetk. Vse skupaj smo potrebovali skoraj 10 ur in naredili 175km. V Benetke smo prišli tik pred mrakom, kjer nas je čakala ekipa, ki nas je z avtom spremljala po kopnem. Dobro se spomnim, da sem potem še nekaj dni komaj hodil, ker je bil “muskelfiber” tako močan. Prav tako pa je nekaj posebnega tudi kajtanje na snegu. Najrajši se odpravimo v Avstrijo blizu Celovca, kjer hribi niso preveč strmi in se lahko voziš od vznožja do vrha levo in desno in v enem dnevu narediš preko 100 km in nekaj tisoč višinskih metrov. Občutek je, kot bi jadral po planinah, hkrati pa uživaš v razgledih in na koncu dneva še ob sončnem zahodu, nakar sledi še spust s smučmi v dolino.