Zaljubljeni od zanosa lebdijo, osamljeni so zaradi preveč srečnih še bolj na tleh. Roke si mane še nekaj interesnih skupin, predvsem trgovci, ki prodajajo medvedke, rožice, lectova srca, skratka vse, kar je dovolj poceni, da lahko služi kot množično sprejet izraz naklonjenosti. Vse, kar smo kdaj videli v pocukranih limonadah s pričakovanim razpletom, ki jih v kinematografih vrtijo ravno na takšen dan. Vstopnice gredo za med in vrsta čakajočih je ena sama reka ljubezni. Pari se držijo za roke in v mraku dvorane za trenutek pomislijo, da je življenje le lahko podobno lahkotnemu filmu. Vsaj za tiste, ki so kupili karto. Na takšen dan bi najbrž prineslo smolo, če bi gledali kakšno dramo, čeprav na platnih delujejo veliko bolj resnično. Prazniki imajo v družbi pač svojo vlogo in nekaj potuhnjenih pomenov. Posebej v kapitalizmu.

V prleškem narečju obstaja kantavtorska pesem Tadeja Vesenjaka z refrenom "Drek pa takšen valentin, jaz són ona pa žjin", a je komercialne in glavne radijske postaje najbrž ne bodo vrtele, ker ni primerna za ustvarjanje želenega vzdušja. Čeprav je bolj iskrena od vse ljubezni v zraku. Še najbolj simpatično pri vsem direndaju delujejo tisti, ki valentinovo izkoristijo, da na očiten, prefinjen, uglajen ali pa tudi malce neroden način izbrani osebi izrazijo naklonjenost in tihe upe. Praznik to dopušča. Tisti zaljubljeni ga pravzaprav ne potrebujejo, osamljeni še manj. Za vse, ki se jim tresejo hlače ali krila, ko hodi njihova ljubezen vsak dan mimo s prikupnim nasmehom, ki bi lahko obetal več, za vse, ki zardijo že ob povabilu na kavo in si potem pustijo obupano prerokovati iz kavne usedline, pa je praznik priložnost, da v skladu z enodnevnim družbenim dogovorom skrijejo človeške strahove pred zavrnitvijo in si upajo malce več. Vsaj toliko, da izrečejo lepo besedo, če že ne razkrijejo najglobljih čustev. Vsaj zato ima praznik smisel.

Članek je bil objavljen v reviji ZAME, brezplačni prilogi časnika Žurnal24, ki je izšla v petek, 6. februarja.