Že zdaj lahko rečemo, da bo letošnje leto najverjetneje rekordno po številu reševanj v gorah. Približujemo se namreč rekordni sezoni 2023, po najnovejših podatkih, zbrani so do 12. avgusta, so naši gorski reševalci opravili že 410 intervencij, kar je 44 več kot v enakem obdobju lani. Ob tem beležijo kar 27 smrti - lani v enakem obdobju 21. Za primerjavo: lani je v gorah v celem letu umrlo 37 ljudi. 

Kar 170 krat je v tem letu na pomoč v gore poletel helikopter, v 44 primerih v gorah reševali tujce. "Tretjina nesreč se zgodi zaradi zdrsa, sledijo nepoznavanje terena, neprimerna oprema ter telesna ali duševna nepripravljenost," pove zdravnik letalec, član Helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), gorski reševalec in vodja komisije za medicino pri GRZS, ki primarno dela kot zdravnik intenzivist na pediatrični kliniki UKC Ljubljana, Luka Camlek, ki opozarja, da v večini ne gre za nesreče na zahtevnih plezalnih poteh.

Foto: GRZS

"Spomnim se enega od lanskih dežurstev, ko smo imeli kar devet helikopterskih intervencij dežurne ekipe na Brniku. Še preden smo uradno začeli, je bila prva intervencija smrtna nesreča, ko smo morali žal v dolino pripeljati truplo. Nato smo praktično ves dan in še preko delovnega časa leteli po Sloveniji – od Kamniških Alp do Karavank – in reševali vse od težkih srčnih infarktov, hudih poškodb ter nesreč plezalcev in še nekaj takih, ki so se žal končale tragično. Takšni dnevi so izjemno naporni, a na vrhuncu sezone, ki traja do konca avgusta ali začetka septembra, niso redkost. Že samo v tem obdobju, pa je vrhunec še pred nami, opravimo štiri, pet ali šest intervencij na dan," doda Iztok Tomazin, specialist urgentne in družinske medicine, zdravnik letalec, ustanovni in aktivni član HNMP, gorski reševalec in soavtor smernic za helikoptersko gorsko reševanje. 

"Na srečo so poškodbe še vedno lažje ali srednje težke. Zvini, rane, zlomi okončin, čeprav je vedno več internističnih primerov, to pomeni možganskih in srčnih infarktov, pa tudi hudih poškodb, ko so poškodovani številni organski sistemi. Takrat je življenje resnično ogroženo in je ogromno dela, pa ne le z reševanjem z gore, temveč tudi z medicinsko oskrbo na samem kraju, v steni, v gozdu, na strmem terenu, kjer poskušamo nuditi medicinsko pomoč enako, kot bi jo v urbanem okolju. Seveda je v gorah to veliko težje," pove.

V glavi in ne v mišicah

Strokovnjaka poudarjata, da se mora temeljita priprava na pohod v gore začeti v glavi in ne v mišicah. Potrebna je realna ocena svojih telesnih in psihičnih sposobnosti, poznavanje izbrane poti in vremenske napovedi, primerna obutev in oprema ter obveščanje bližnjih o načrtovani turi: "Ljudje, ki se lotijo hoje v gore, morajo sami sebe dovolj poznati, da vedo, česa in koliko naporov so zmožni. Nujna je priprava na turo. Treba je poznati poti, po katerih bomo hodili, vedeti, kje so koče in kje se lahko okrepčamo, koliko časa bo tura trajala, ter presoditi, ali smo zdravstveno sposobni za tak napor. Priprava je del vsake gorske aktivnosti, žal pa jo številni še vedno izpustijo," opozarja Camlek.

"Priprave se začnejo v glavi, ne v mišicah, ključna je ustrezna motivacija, naj to ne bodo všečki na družabnih omrežjih. Do nesreč prihaja tudi zato, ker ljudje nimajo ustrezne motivacije, ustreznega odnosa do gorskega sveta, ki je sicer izredno lep, všečen, če gledamo s tega družabnega stališča, ampak hkrati pa je zelo zahteven," doda Tomazin. 

Če nas ujame nevihta

Pomembno je spremljati tudi vremensko napoved. "Nikogar, ki se resno pripravlja na gorniško turo, vreme pravzaprav ne bi smelo presenetiti. Napovedi po nekaterih vremenskih modelih so danes izjemno točne," je dodal.

Ob približevanju nevihte pa je dobro upoštevati pravilo 30-30. To opozarja, da kadar je med bliskom in gromom okoli 30 sekund, je nevihta oddaljena okrog 10 kilometrov in je treba najti zavetje in s turo ne nadaljevati. Ob tem s turo ne smemo nadaljevati vsaj 30 minut po nevihti, saj je v tem času še možen udar strele. V primeru nevihte se je treba umakniti z vrhov, grebenov in izpostavljenih točk ter se izogibati daljnovodov, stolpov in jeklenic. Pred udarom strele je treba zaščititi tudi telefon.

V primeru udara strele v človeka pa je nujno takojšnje oživljanje s podaljšanimi intervali umetnega dihanja. "Strela zelo pogosto ohromi dihalni center, zato je treba pri oživljanju, zlasti pri izvajanju umetnega dihanja, vztrajati dlje časa, kot so splošna priporočila za oživljanje," je dejal Tomazin. Camlek pa je dodal, da načeloma veljajo priporočila, da oživljamo toliko časa, dokler ne pride profesionalna ekipa oziroma dokler nismo izčrpani.

Helikoptersko reševanje ni optimalno

Med izzivi gorskega reševanja zdravnik in gorski reševalec Camlek izpostavlja tudi organizacijske vidike, ki bi lahko bistveno izboljšali dostopnost in učinkovitost pomoči. Kot pravi, bi bilo smiselno, da bi dežurna helikopterska ekipa Gorske reševalne zveze Slovenije delovala vse leto in ne le štiri mesece, kot zdaj: "Trenutno izven časa dežurstev intervencije v gorah izvaja tako imenovana združena ekipa HNMP in GRS. To pomeni, da če takrat helikopter opravlja intervencijo v gorah, polovica Slovenije ostane brez helikopterske nujne medicinske pomoči."

Foto: GRZS Ekipa gorskih reševalcev v helikopterju

Gorsko helikoptersko reševanje bi lahko izboljšali tudi z upoštevanjem vseh mednarodnih smernic, predvsem glede sestave ekip: "Sestava ekipe v helikopterju pri nas ni optimalna, ker namesto medicinskega reševalca, tako kot ga imamo v reševalnih vozilih, tu sedi policist, ki ima svoje policijske naloge. Pri gorskem reševanju to ni najboljša rešitev. Medicinski reševalec, ki si ga želimo in za katerega si prizadevamo bi bil desna roka zdravnika. Le ob njegovi asistenci lahko zdravnik izvaja najtežje posege in oskrbi poškodovance," poudari Tomazin.

Foto: Saša Despot policijski helikopter

Dodatna pomanjkljivost je tudi aktivacijski čas, ki je predolg: "Nismo nameščeni v istih prostorih, lokacija baze pa ni optimalna. Skoraj nikjer na svetu helikopterska reševalna baza ni na mednarodnem letališču z vsemi omejitvami. Zato si prizadevamo za selitev z Brnika. Po tehnični plati pa zelo dobro sodelujemo z letalskimi ekipami policije in vojske. Glavne pomanjkljivosti so tako pretežno organizacijske."

Kot če bi jim policijska postaja kupila policijsko "marico"

Tomazin se je dotaknil teme, ki v zadnjem času v Sloveniji dviguje veliko prahu, to je dogajanje okoli nabave dveh namenskih helikopterjev za medicinsko pomoč, ki ju bo ministrstvo za notranje zadeve kupilo od družbe Leonardo in naj bi b Slovenijo prispela oktobra 2027 in februarja 2028.

"Dejstvo je, da se kupujeta policijska helikopterja. Vse skupaj je zapakirano, kot da bosta to dva reševalna helikopterja, kar sicer verjetno bosta, ampak z omejitvami. Ne gre za optimalni model, model, ki je izpadel, je za naše potrebe boljši in tudi cenejši," je dejal Tomazin. Foto: ZZS

Povedal je, da večina vodilnih strokovnjakov s tega področja v Sloveniji pri izboru ni sodelovala. "Sam kot vodilni avtor mednarodnih smernic nisem imel na srečo pri tem ničesar, ker bi bil sicer zelo razočaran, če bi sodeloval pri tem in bi bil rezultat takšen, kot je," je dodal. 

"Dejstvo je, da se kupujejo dražji helikopterji. Zelo smo si morali prizadevati, tudi s pomočjo medijev, da bodo vsaj pobarvani "po nepolicijsko," ampak v barvah nujne medicinske pomoči. Situacija je nekako takšna, če jo povem po domače: Sem direktor zdravstvenega doma in vsako leto nakupujemo reševalno vozilo. To je isto, kot če bi nam policijska postaja kupila policijsko "marico" in rekla, zdaj pa boste s to reševali. Opremite jo po svoje, ampak, to je to," je še povedal strokovnjak, ki je zaključil:

"Tukaj so se pokazali in pri tem bom zelo direkten, nekompetentnost, nezainteresiranost ali pa politična nemoč ministrstva za zdravje. Tukaj bi moralo imeti vodilno vlogo ministrstvo za zdravje, oni bi morali pripraviti razpis, in ko bi kupili optimalne helikopterje, bi jih lahko dali v opravljanje policiji in to pod pogoji civilnega letalstva, pod pogoji nujne medicinske pomoči oziroma stroke."

dezurni@styria-media.si