Embalaža za živila in pijačo ne služi le zaščiti izdelkov, temveč predstavlja tudi kompleksen kemični sistem, iz katerega lahko različne snovi prehajajo v hrano in pijačo. Na to opozarja Anja Bubik s Fakultete za varstvo okolja, ki poudarja, da vprašanje ni, ali je določen material varen ali škodljiv, temveč koliko snovi preide iz embalaže v živilo in kakšni so morebitni vplivi na zdravje.

V živilski industriji se za pakiranje, shranjevanje in pripravo hrane in pijače uporablja velik nabor materialov za stik z živili (FCM – food contact materials). Mednje spada vse, kar hrano obdaja, podpira ali se je dotika na poti od proizvodnje do krožnika, so sporočili iz Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS). 

Gre za zelo raznolike materiale, od plastike, papirja, kovin, stekla in keramike do premazov, lepil, tiskarskih barv, gume, tekstila, lesa in drugih specialnih materialov. Ti materiali niso nevtralni, saj imajo svojo kemijsko sestavo, funkcije in omejitve.

Prav zato je poznavanje embalaže ključno za razumevanje izpostavljenosti kemikalijam iz živil. Vsak dan namreč jemo hrano, ki je bila v stiku z embalažo. Iz teh materialov v hrano prehajajo t. i. kemikalije v stiku s hrano (FCC – food contact chemicals), ki jih je veliko že znanih, številne pa sploh še niso bile testirane za varnost, opozarja strokovnjakinja. 

Osnovna naloga embalaže je zaščititi izdelek, ohraniti kakovost in omogočiti varno distribucijo. A embalaža je hkrati kemični sistem, ki ga je treba razumeti in preverjati. Ključno vprašanje ni, ali je "plastika varna" ali "pločevinke škodljive".

Od česa je odvisna varnost embalaže?

Varnost je odvisna od tega, ali snovi iz konkretne embalaže prehajajo v konkretno živilo v količinah, ki so pomembne pod dejanskimi pogoji uporabe. Evropska zakonodaja (Uredba (ES) 1935/2004) temelji prav na tem načelu, saj materiali ne smejo prenašati snovi v živila na ravneh, ki bi ogrožale zdravje, spreminjale sestavo ali škodovale okusu in vonju.

Hkrati morajo biti označeni tako, da potrošnika jasno in nedvoumno obveščajo o namembnosti ("za stik z živili"). Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) ocenjuje kemikalije, ki se uporabljajo v embalaži, ter preverja, koliko se jih lahko prenese v hrano in ali so te količine varne.

Poseben nadzor namenja plastiki (Uredba (EU) 10/2011), saj ta vsebuje številne aditive, polnila, stabilizatorje, mehčala in druge snovi, ki se lahko pod določenimi pogoji sproščajo (npr. nenamerno prisotne snovi - NIAS).

Četrtina kemikalij iz embalaže konča v našem telesu 

Ko pride hrana ali pijača v stik z embalažo, se lahko majhne količine snovi iz materiala prenesejo v izdelek. To je dobro znano za nekatere skupine kemikalij, kot so bisfenoli, ftalati, večne kemikalije (PFAS), fenoli, kovine in hlapne organske spojine (VOC). Te snovi se uporabljajo pri proizvodnji plastike, premazov, barv ali tesnil.

Pomembno pa je razumeti, koliko snovi preide v hrano, kako pogosto smo ji izpostavljeni in ali so ravni dovolj visoke, da bi lahko vplivale na zdravje.

V človeških vzorcih so raziskovalci že našli nekaj skupin snovi z znanimi škodljivimi lastnostmi, med njimi:

• rakotvorne snovi (npr. stiren, benzofenon in formaldehid),
• mutagene snovi (npr. benzen, težke kovine, kot sta kadmij in svinec),
• snovi, ki lahko vplivajo na razvoj otrok (npr. ftalati), ki pa so danes v EU večinoma že močno omejeni ali prepovedani.

Našli 80 kemikalij, ki imajo znane nevarne lastnosti

Kot navaja Zveza potrošnikov Slovenije, so v nedavni mednarodni raziskavi preverili več kot 14.000 kemikalij, ki se uporabljajo v materialih za stik z živili. Raziskovalci so ugotovili, da je bila približno četrtina teh snovi že zaznana v človeških vzorcih, med drugim v krvi, urinu, materinem mleku, posteljici in celo popkovnični krvi. Med njimi so našli 80 kemikalij, ki imajo znane nevarne lastnosti, kot so rakotvornost, mutagenost ali škodljiv vpliv na razmnoževanje.

Skrb vzbujajoče je tudi, da 59 kemikalij, ki se pojavljajo v embalaži in so bile najdene v ljudeh, nima nobenih podatkov o nevarnosti. Torej gre za snovi, ki jih zaužijemo, a o njihovem vplivu na zdravje ne vemo nič.

Pregledanih je že več kot 14.000 snovi, ki se pojavljajo v materialih za stik z živili. Vsaka četrta snov je že zaznana v človeških vzorcih, kot so kri, urin, materino mleko, posteljica in celo popkovnična kri. Med njimi je 80 kemikalij z nevarnimi lastnostmi, kot so rakotvornost, mutagenost ali toksičnost za razmnoževanje.

Zakaj si pijače zaslužijo posebno pozornost?

Pijače so lahko za embalažo zahtevnejše kot suha hrana. Temperatura, čas shranjevanja, prisotnost kislin, ogljikovega dioksida ali alkohola vplivajo na migracijo snovi. Embalaža, ki dobro deluje za hladno vodo, morda potrebuje drugačno oceno za vroče polnjen sok ali gazirano pijačo.

Plastika PET je eden najbolj raziskanih in pogostih materialov za pijače 

Migracija običajnih monomerov je pri tipičnih pogojih majhna. Pogosto pa se omenja antimon, ki se uporablja kot katalizator pri proizvodnji PET, in se lahko v majhnih količinah pojavi v ustekleničeni vodi, pojasnjujejo na ZPS. 

Prisotni so lahko ostanki monomerov, oligomeri, razgradni produkti in aditivi, v recikliranem PET pa tudi NIAS iz prejšnjih ciklov uporabe. Ravni teh snovi so običajno nizke, a se lahko povišajo pri dolgotrajnem shranjevanju ali višjih temperaturah.

Pločevinke

Pri pločevinkah je notranjost prevlečena s premazi, ki ščitijo kovino pred korozijo in ohranjajo kakovost pijače, vendar lahko vsebujejo snovi, ki pod določenimi pogoji migrirajo v živilo. Bisfenol A, ki se je v preteklosti pogosto uporabljal v epoksidnih premazih, je danes v EU močno omejen, a se pojavljajo nadomestni bisfenoli in druge spojine, ki še niso enako dobro raziskane.

Steklo

Steklo pogosto razumemo kot inertno; osnovni material je kemijsko stabilen, vendar celoten sistem vključuje pokrovček, tesnilo in notranje premaze, ki so lahko vir migracije. Pri povratnih steklenicah se dodajo še postopki pranja in ponovne uporabe, ki lahko vplivajo na obrabo tesnil ali nastanek NIAS.

Ko embalaža zapusti kuhinjo

Kemikalija, ki je varna za uporabo v embalaži za živila, lahko postane okoljski problem, ko se embalaža proizvaja, zavrže, reciklira, razpada ali konča v naravi. Zavedati se moramo, da te skrbi ne zadevajo samo vidne plastenke ali embalaže.

PFAS spojine so dober primer dolgoročnega izziva. Uporabljajo se za vodoodbojne in maščoboodbojne funkcije v nekaterih materialih za stik živili, a so izjemno obstojne in dokazano negativno vplivajo na zdravje ter okolje.

ZPS svetuje

Kemikalijam iz embalaže se v sodobnem okolju ne moremo povsem izogniti. Prisotne so tudi v številnih drugih materialih in izdelkih. Stik z njimi je zato težko popolnoma preprečiti, lahko pa ga z razumnimi izbirami in ravnanjem pomembno zmanjšamo. Praktični koraki so preprosti, a učinkoviti.

• Embalaže ne segrevamo, če za to ni izrecno namenjena. 
• Živil ne puščamo v plastiki na vročini, zlasti ne v avtomobilu ali na neposrednem soncu.
• Poškodovane, opraskane ali obrabljene embalaže ne uporabljamo več, ker mehanska obraba poveča sproščanje snovi. 
• Pri vročih napitkih in dolgotrajnem shranjevanju raje izberemo steklo, ki je stabilnejši material.
• Pri pijačah je smiselno razmisliti o povratni stekleni embalaži, ki je v nadzorovanem sistemu uporabe ter omejuje porabo novih materialov in količino odpadkov.

dezurni@styria-media.si