V nadaljevaju preberite:
- Duševno zdravje v Sloveniji ostaja izziv, a dolgoročni trendi kažejo postopno izboljševanje in večjo odprtost pogovora o stiskah.
- Samomor kompleksen psihološki proces, ki ga spremljajo občutki osamljenosti, brezizhodnosti.
- Kot družba lahko največ naredimo z več sočutja in odprtega pogovora.
Kako bi na kratko opisali svoje delo – kaj pravzaprav počnete kot psihologinja, raziskovalka in članica enote za krizne intervencije?
Kot psihologinja delam na Centru za raziskovanje samomora Univerze na Primorskem, kjer se ukvarjamo z zelo raznolikimi nalogami. Na eni strani izvajamo številne raziskave – od presečnih študij, kjer spremljamo dogajanje v določenem časovnem obdobju - do interdisciplinarnih projektov, ki povezujejo različna strokovna področja. Hkrati veliko delamo na preventivi: pogosto gremo na šole, v delovne organizacije, med ranljive skupine. Še posebej gremo na šole takrat, ko se zgodi samomor.
Sama sem že skoraj dvajset let tudi svetovalna psihologinja, predvsem za študente v stiski. Kot članica državne enote za psihološko pomoč sodelujem v civilni zaščiti in sem poklicana v primeru večjih nesreč. Tako da poleg akademskega in pedagoškega dela opravljam tudi terapevtsko, intervencijsko oziroma klinično delo.
Kaj vas osebno motivira, da se ukvarjate s tako zahtevno in občutljivo temo?
Ko delaš na tako zahtevnem in občutljivem področju, te ne more motivirati hitro navdušenje. Če bi iskala hitre rezultate, bi verjetno morala razmišljati o drugi poti. Mene pa poganja nekaj drugega. Motivira me občutek, da lahko s svojim delom z raziskavami, intervencijami, projekti, ki jih vodimo na nacionalni in mednarodni ravni, neposredno pomagam ljudem. Da lahko prispevam k nečemu, kar presega posameznika in vpliva na skupnost.
Veliko vlogo imajo tudi moje osebne izkušnje. Na začetku svoje kariere sem v letu in pol izgubila šest ljudi, štiri družinske člane in dva mentorja. To obdobje me je močno zaznamovalo. Takrat sem se morala odločiti, ali bom delo na področju žalovanja in duševnega zdravja nadaljevala ali pa bom šla v neko tretjo smer, ki me sicer zanima, a me ne nagovarja na enak način. Prav ta izkušnja mi je dala občutek poslanstva. Nekaj, kar me je zasidralo v tem delu.
Kaj pravzaprav pomeni pojem dušeno zdravje? Zdi se mi, da si ga razlagamo zelo različno.
Res je, pojem duševno zdravje si razlagamo zelo različno, včasih celo preveč ohlapno. Zdi se mi, da je postal nekakšna modna muha, o kateri veliko govorimo, a pogosto brez premisleka, kaj sploh pomeni. Če pogledamo uradne definicije Svetovne zdravstvene organizacije, duševno zdravje opisujejo kot stanje dobrega počutja, v katerem človek lahko deluje, razvija svoje potenciale, se sooča z izzivi in prispeva k skupnosti. Že v teh definicijah je zanimivo, da je poudarjena tudi vloga posameznika v družbi – kako smo del skupnosti, ne samo posamezniki.
V vsakdanjem življenju pa bi to opisala bolj preprosto: duševno zdravje pomeni, da lahko funkcioniramo. Da smo sposobni obvladovati večino stresnih situacij, ki so del življenja, in da nas stres ne vrže iz tira ob vsaki manjši spremembi. To ne pomeni, da je vse popolno ali da nas nič ne prizadene. Pomeni pa, da imamo dovolj notranjih in zunanjih virov, da se lahko odzovemo, okrevamo in gremo naprej.
Kaj lahko rečemo o duševnem zdravju v Sloveniji?
Ko me vprašate, kakšno je duševno zdravje v Sloveniji, moram najprej reči, da stanje ni idealno. Imamo kar nekaj dejavnikov tveganja, pri katerih se Slovenija po mednarodnih kazalnikih ne uvršča dobro. Govorim o zlorabi alkohola in drugih substanc, o samomorilnem vedenju, pa tudi o pogostosti določenih duševnih težav. Vse to kaže, da je duševno zdravje pri nas še vedno velik javnozdravstveni izziv.
Hkrati pa je treba povedati tudi nekaj optimističnega. Nekateri trendi se izboljšujejo. Čeprav smo po številu samomorov še vedno visoko v evropskem prostoru, je stanje boljše, kot je bilo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. To je pomembno poudariti. Napredek je, čeprav ni dovolj velik, da bi lahko rekli, da smo težavo rešili.
Zakaj je v Sloveniji tako velika razlika glede duševnega zdravja po regijah? Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje, kjer spremljajo in primerjajo različne kazalnike zdravja po občinah, po porabi antidepresivov izstopa vzhodni del države.
S tem vprašanjem se stroka ukvarja že nekaj desetletij in ti trendi po regijah vztrajajo praktično ves ta čas. Čeprav so bile nekatere intervencije usmerjene prav v regije, kjer je težav največ, večjih sprememb žal še ni. Verjetno gre za kombinacijo dejavnikov, ki se pojavljajo v posameznih skupnostih: od stališč do duševnega zdravja in zlorabe alkohola, do socialno‑ekonomskega položaja ljudi ter dostopa do strokovne pomoči. Na primer, na Koroškem dolgo časa sploh ni bilo psihiatra, kar je pomenilo, da je bilo ljudem bistveno težje poiskati pomoč.
Na začetku svoje kariere sem v letu in pol izgubila šest ljudi, štiri družinske člane in dva mentorja. To obdobje me je močno zaznamovalo.
Ne smemo pozabiti, da se v okoljih, kjer je samomor pogostejši, oblikujejo tudi drugačna stališča do te problematike. Tam, kjer je samomor prisoten, ga ljudje prej razumejo kot nekaj, kar se dogaja v njihovi bližini: poznajo svojca, soseda, nekoga iz okolja. To jih naredi bolj ranljive, saj se lahko vzorci odzivanja na stisko prenašajo med ljudmi kot nekakšno modelno učenje. Tako se ti vzorci ponavljajo iz generacije v generacijo.
V Sloveniji ne smemo zanemariti izrazitih socialno‑ekonomskih razlik med regijami. Če primerjamo kazalnike duševnega zdravja, ki ste jih omenili, s kazalniki telesnega zdravja, gibanja ali splošnega razvoja, se pokaže podoben trend: vzhodni del države pogosto zaostaja za zahodnim. To pomeni, da se kompleksnost teh razlik odraža tudi v indikatorjih, kot so telesna dejavnost, fizično zdravje in splošno počutje. Vse to skupaj verjetno prispeva k temu, da je v nekaterih regijah več težav na področju duševnega zdravja.
Zakaj je danes vedno več otrok, ki imajo težave z duševnim zdravjem?
To je zelo kompleksno vprašanje. Na težave z duševnim zdravjem pri otrocih moramo gledati z več zornih kotov. Na eni strani se res kaže trend, da imajo mladi vedno več stisk. K temu verjetno prispeva način preživljanja časa: veliko so doma, veliko časa preživijo pred zasloni, manj se družijo in so zaradi tega bolj osamljeni. To vpliva tudi na njihovo samopodobo, saj se na družbenih omrežjih pogosto nepravično primerjajo z drugimi – te platforme takšno primerjanje močno spodbujajo.
Poleg družbenih dejavnikov obstajajo tudi biološki. Nekateri trendi kažejo, da se spolni razvoj otrok danes začne prej kot pri prejšnjih generacijah. Dekleta imajo menstruacijo nekaj mesecev prej, kot so jo imele njihove mame. Zgodnejši začetek pubertete lahko vpliva tudi na duševno zdravje, saj se otroci prej soočijo z intenzivnimi telesnimi in čustvenimi spremembami.
Gre torej za preplet družbenih, bioloških, medosebnih in osebnih dejavnikov. Hkrati pa je pomembno poudariti, da danes stiske tudi bolje prepoznavamo. O duševnem zdravju se več govori, tema ni več tako tabuizirana kot nekoč. Zaradi tega je lahko večji trend, da so ti problemi zabeleženi tudi v uradnih statistikah, saj več mladih poišče pomoč. To je pravzaprav dober znak, saj smo si strokovnjaki dolgo prizadevali, da bi se o teh težavah govorilo odkrito – tako kot govorimo o telesnem zdravju.
Ko razumemo vašo osebno pot, lahko bolje razumemo tudi širši kontekst samomorilnosti v Sloveniji. Kako ocenjujete trenutno statistiko samomorov v Sloveniji?
Statistike zadnjih petih let kažejo, da je število samomorov nižje kot pred 10, 15 ali 20 leti, kar je zelo spodbudno. To pomeni, da se dolgoročni trend izboljšuje. Upamo, da se bo takšno gibanje nadaljevalo tudi v prihodnje.
Zakaj si moški pogosteje si vzamejo življenje kot ženske? Če pogledava razmerje, je res zelo izrazito. V Sloveniji si življenje vzame približno tri- do štirikrat več moških kot žensk?
Res je, in to ne velja samo za Slovenijo – podobne razlike med spoloma vidimo v večini držav po svetu. Izjema so le nekatere azijske države, kjer teh trendov ni opaziti. Samomorilno vedenje ima pri moških in ženskah različno dinamiko. Moški pogosteje umrejo zaradi samomora, ker uporabljajo bolj smrtonosne metode in ker svoje namere bolj skrivajo. Pri moških je dodatna težava tudi stigma, povezana s poskusom samomora: če poskus ni "uspel", se lahko hitro pojavi občutek sramu ali neuspeha, kar njihovo stisko še poglobi. Zato je pri moških samomor pogosto razumljen kot rešitev, ki mora biti dokončna. Seveda si želimo, da bi moški poiskali pomoč v takih situacijah.
Pri ženskah je več poskusov samomora, vendar z metodami, pri katerih je mogoče pravočasno ukrepati. Pogosteje se zgodi, da nekdo opazi, da gre za poskus, in lahko hitro pomaga. Ženske tudi lažje govorijo o svojih čustvih in notranjem doživljanju ter prej poiščejo pomoč. To je pomembna razlika, ki vpliva na izid samomorilnega vedenja.
Ali so razlike med ženskami in moškimi glede samomora povezane tudi s tem, da naj bi imele ženske močnejši samoohranitveni nagon?
Mogoče bi lahko do neke mere razmišljali tudi v tej smeri, z vidika evolucijske psihologije. A ko pogledamo empirične podatke, vidimo, da je slika bolj kompleksna. Če bi ženske imele izrazito močnejši samoohranitveni nagon, bi pričakovali, da bodo imele v obdobjih, ko je ta nagon še posebej pomemben – na primer po porodu – zelo nizko stopnjo samomorov. V resnici pa statistike kažejo ravno obratno: zaradi poporodne depresije je tveganje v tem obdobju lahko celo višje.
Kaj se dogaja v psihološkem procesu posameznika, ki je v tako intenzivni stiski, da se znajde na robu življenja?
To je vprašanje, ki ga je včasih težko natančno opisati, in tudi ljudje, ki so poskusili umreti in po naključju preživeli, pogosto sami težko razložijo, kaj se je dogajalo v tistem trenutku. Ena od bolje utemeljenih teorij na tem področju je interpersonalna teorija samomora, ki opisuje, da imajo ljudje v najhujši stiski občutek, da nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali svojo bolečino, ter da bi bila njihova smrt za druge celo olajšanje. Čustveno se počutijo izjemno osamljene in prepričane, da s svojim obstojem druge obremenjujejo.
Prisotni so občutki ujetosti, hude depresije, prepričanje, da je njihova smrt za druge boljša, ter močna želja, da ne bi obremenjevali bližnjih. Pomemben del dinamike je tudi zmožnost zadati si telesno poškodbo, ki ni samoumevna. Ta sposobnost se pogosto pojavi, ko je bolečina izjemno velika ali ko je človek zaradi okolja pogosto izpostavljen smrti in trpljenju. Zato so na primer policisti in gasilci zaradi narave svojega dela včasih bolj izpostavljeni tveganju, saj se jim strah pred smrtjo zniža.
Gre torej za kompleksen psihološki proces, v katerem se prepletajo huda čustvena stiska, občutek osamljenosti, prepričanje o lastni nevrednosti in zmanjšana sposobnost videti druge izhode.
Kako lahko laiki prepoznajo znake samomorilne stiske?
Največ pri prepoznavanju samomorilne ogroženosti izhaja iz tega, da dobro poznamo človeka in njegovo običajno vedenje. Ko vemo, kako se nekdo sicer vede, kakšni so njegovi odnosi in odzivi, lažje opazimo, kdaj se pojavi nekaj neobičajnega.
Pogosto se spremembe pokažejo v vedenju: oseba se začne umikati, išče samoto, postane razdražljiva, agresivna ali izrazito depresivna. Pri depresiji se lahko kaže bodisi kot izrazita žalost in potrtost – kar stereotipno povezujemo z "žensko" obliko depresije, bodisi kot razdražljivost in agresivnost, kar se pogosto pripisuje "moški" obliki. Gre seveda za poenostavitve, a kažejo na različne načine izražanja stiske.
Pomembno je poudariti, da veliko ljudi z depresivnimi simptomi ni samomorilno ogroženih. Samomorilno vedenje ima svoje posebne znake. Ti se pokažejo, ko nekdo začne govoriti, da "ga kmalu ne bo več", da bi bilo "vsem boljše brez njega", ali ko začne načrtovati samomor – zbira informacije o metodah, razmišlja o pogrebu, ureja svoje osebne stvari, kot da se poslavlja.
Ob tem pa je treba biti zelo previden: številni znaki so izjemno subtilni in jih pogosto prepoznamo šele za nazaj. Žalujoči mi v pogovorih pogosto povedo, da so šele po samomoru razumeli kakšno dejanje – na primer nenavadno dolg, tesen objem prijateljice. V tistem trenutku pa seveda niso pomislili, da bi to lahko bil znak samomorilne ogroženosti. Če bi nenehno živeli v pričakovanju, da bo nekdo umrl zaradi samomora, bi bilo to neznosno in patološko.
Nekateri znaki so torej komaj opazni, drugi pa zelo jasni – nekateri ljudje odkrito povedo, da bodo naredili samomor ali natančno opišejo, kaj nameravajo. A tudi takrat jih pogosto ne vzamemo dovolj resno, ker še vedno vztraja stereotip, da tisti, ki o samomoru govori, tega ne bo storil.
Ukvarjate se s proučevanjem in preprečevanjem samomorilnega vedenja ter kriznimi intervencijami. Nedavno smo bili priča tragičnemu dogodku na viaduktu, kjer se je mlad fant znašel v akutni stiski, policija pa se je z njim pogajala. Ob tem se je zbrala množica ljudi – nekateri so opazovali, drugi snemali, tretji komentirali. Kljub prizadevanjem intervencijskih služb je fant na koncu umrl zaradi samomora. Kaj množični odziv – opazovanje, snemanje, pasivna prisotnost – pove o psihologiji množic, o družbeni percepciji samomora in o tem, kako kot skupnost reagiramo na akutno krizo?
To vprašanje ima več plasti, ki jih bom poskušala nasloviti. Najprej: pogajanja v takih situacijah so izjemno zahtevna. Policija in pogajalci so dobro usposobljeni, vendar je zelo težko predvideti, kako se bo takšna drama odvila. To so vedno dramatične, izjemno napete situacije, ki jih je še težje obvladovati, kadar se dogajajo pred množico ljudi, kot pa v bolj intimnem, zaprtem prostoru.
Drugič: odziv množice, ki se je zgodil, ni nekaj presenetljivega – ne pri nas in ne drugod po svetu. Pogosto se ljudje v takih trenutkih postavijo v vlogo opazovalcev, dogodek pa doživljajo skoraj kot nekakšen spektakel. Žal to ni nič novega. V zgodovini človeštva se znova pojavlja ta potreba po "kruhu in igrah", če uporabim metaforo. Že v starem Rimu so bile gladiatorske igre izjemno krute, pa so ljudje množično sodelovali kot gledalci. Ne želim neposredno primerjati teh dveh situacij, da ne bo napačno razumljeno, a psihologija množic deluje tako, da se ljudje na neki način prek opazovanja takšnih dogodkov soočajo s smrtjo, umiranjem, z nečim, kar je sicer težko izreči ali predelati. Hkrati pa se zaradi sledenja vedenju množice izgubi osebna vpletenost. Gre za razpršeno odgovornost, ko je doživljanje drugačno, kot če bi bili mi sami: takrat bi človeku prej pomagali.
Tretji vidik pa je izjemno pomemben: takšni dogodki lahko vplivajo na druge. Pri ljudeh, ki so bili priča dogodku ali so kasneje gledali posnetke, se lahko pojavijo znaki postravmatske stresne motnje in tudi posnemanja. Vedno, kadar se o samomoru široko govori ali kadar ljudje neposredno vidijo samomorilno dejanje, obstaja tveganje, da to poveča zanimanje za samomor pri tistih, ki so že ranljivi. Zaradi tega nikoli ne vemo, kakšni bodo nadaljnji učinki takšnih dogodkov, in se jim poskušamo izogibati – predvsem z odgovornim poročanjem in omejevanjem širjenja posnetkov.
Današnja tehnologija pa temu dodaja še dodatno dimenzijo. Snemanje in takojšnje deljenje posnetkov prek družbenih omrežij pomeni, da dogodek ne ostane v lokalnem okolju, ampak postane globalna novica v nekaj minutah. To povečuje vpliv, povečuje tveganje posnemanja in hkrati briše mejo med intimno stisko posameznika in javnim spektaklom.
Zakaj je stigma okoli samomora tako trdovratna? Zakaj se o samomoru še vedno tako težko govori, tako v družini, med prijatelji, kot tudi širše v družbi?
To je izjemno dobro vprašanje. Verjetno zato, ker samomor posega neposredno v temeljno vprašanje življenja in smrti. To so teme, ki nas na eni strani privlačijo, zanimajo, hkrati pa vemo, da o njih nikoli ne moremo imeti dokončnih, enoznačnih odgovorov. Razmišljanje o tem, da bi si človek sam povzročil poškodbo ali vzel življenje, gre tudi v nasprotje z našim evolucijskim preživetvenim nagonom, z željo po ohranitvi življenja.
Samomor je še vedno dojet kot "slaba smrt", kot nekaj, kar je družbeno nesprejemljivo, nerazumljivo, zato nosi dodatno plast stigme. Gre za temo, ki odpira občutljivost, ranljivost, bolečino – in to so področja, o katerih ljudje težje govorimo. Pogosto se ob takih temah počutimo negotove, ne vemo, kako pristopiti, kaj reči, kako se odzvati. Zaradi tega se o samomoru še vedno govori malo, pogosto šele takrat, ko se zgodi tragedija. Moj priročnik o korakih, kako spregovoriti o samomoru, je eno najbolj iskanih gradiv na našem centru. Ljudem namreč manjka konkrenih informacij, kako se pogovarjati.
Kako naj mediji odgovorno poročamo o samomoru? Ste zadovoljni s tem, kako mediji danes reagiramo pri tem?
Po mojih izkušnjah imamo v Sloveniji dva pola medijskega poročanja o samomoru. Na eni strani so mediji, ki so izjemno odgovorni in predstavljajo dobre prakse. Z NIJZ smo pred približno šestnajstimi leti izdali prve smernice za odgovorno poročanje o samomoru, letos pa smo pripravili diseminacijo druge izdaje. Na teh delavnicah se redno pojavljajo novinarji, ki imajo veliko izkušenj, so ozaveščeni in zelo dobro razumejo, zakaj je odgovorno poročanje pomembno. Ti novinarji dosledno navajajo vire pomoči, pazijo na način, kako naslovijo samomor, ne uporabljajo senzacionalističnih naslovov in se držijo smernic.
Na drugi strani pa imamo medije in prispevke, ki teh smernic ne upoštevajo. Pogosto gre za bolj populistične medije, ki so finančno odvisni od branosti in klikov. Pri njih se pojavljajo neprimerne fotografije, pretirano opisovanje metod, senzacionalistični naslovi. Včasih se na naše opozorilo sploh ne odzovejo. To je problematično, ker ne gre za "policiranje" medijev, ampak za zelo konkretne posledice: neodgovorno poročanje lahko poveča tveganje za posnemanje in s tem tudi število samomorov. To je tisto, česar si ne želimo.
Kako lahko kot družba ustvarimo varen javni prostor za pogovor o samomoru? Kaj je tisto, kar potrebujemo, da se o tej temi govori odgovorno, varno in brez stigme?
Verjetno najprej tako, da so medijski prispevki napisani odgovorno. To je pomemben del ustvarjanja varnega prostora, saj način poročanja močno vpliva na to, kako se o samomoru govori v javnosti. Pomembno je, da ljudje dobijo občutek, da se na tem področju veliko dogaja – da obstajajo strokovni programi, ki so znanstveno utemeljeni, premišljeni in tudi financirani. Da to ni področje, ki bi bilo prepuščeno samo sebi.
Zelo pomembno je tudi, da slišimo zgodbe ljudi, ki so sami preživeli hude stiske in našli pot iz njih. Za nekoga, ki je trenutno v stiski, je velika razlika med tem, ali posluša moj strokovni pogled ali pa zgodbo nekoga, ki je bil v podobni situaciji. Ko se v tej zgodbi prepozna in vidi, da je nekdo drug našel pomoč, podporo in pot naprej, se lahko okrepi občutek upanja in varnosti.
Občutek varnosti in zaupanja se ne ustvari čez noč. To je dolgoročen proces, ki zahteva sodelovanje. Strokovnjaki in ljudje z izkušnjo stiske moramo biti povezani, sodelovati, se poslušati. Le tako lahko kot družba postopoma spreminjamo odnos do samomora.
To ni odgovornost samo novinarjev, samo strokovnjakov ali samo posameznikov. Gre za skupen napor. Le skupaj lahko ustvarimo prostor, kjer se o samomoru govori varno, spoštljivo in brez stigme.
Bi saim še kaj poudariti?
Morda bi rekla takole: pomembno je, da ljudje pri sebi poskušamo ohranjati neki zdrav optimizem. Ne v smislu, da se bo vse rešilo idealno, ampak da se veliko stvari, da izboljšati, omiliti, razrešiti – pogosto s časom, s podporo, z majhnimi koraki. Tudi tiste rane, ki se zdijo najgloblje, se lahko sčasoma zacelijo.
Zelo pomemben je sočuten odnos – do sebe in do drugih. S sočutjem lahko pomagamo sebi, pa tudi ljudem okoli sebe. Skrb za medosebne odnose, za našo skupnost, za to, da smo drug drugemu na voljo, je izjemno dragocena. Vsak od nas lahko prispeva majhen delček k temu, da je skupnost bolj povezana, bolj podporna, bolj varna. Mislim, da se na tem področju da veliko narediti – skupaj, s sodelovanjem, s poslušanjem, z razumevanjem.
Kadar je stiska zelo huda in vaš osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete neposredno na:
- dežurnega zdravnika,
- dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice,
- reševalno službo (112)
- ali urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01 475 06 70).
Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na telefone za pomoč v stiski:
- Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
- Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur na dan, vsak dan). Klic je brezplačen
- SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja je na 080 11 55, dosegljiv 24 ur na dan, vse dni v tednu.
- TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.