Za nami je še ena suhoparna in predvidljiva sezona v slovenski nogometni ligi, pa čeprav je lani poleti dišalo po drugačnem scenariju. Domžale še vedno čakajo pravega izzivalca.
Pa je je le konec. Nogometne sezone namreč. V času, ko je Evropa z mislimi že globoko v
Avstriji in
Švici, se domače nabijanje okroglega usnja kar ni in ni hotelo končati. Prav to
dejstvo, da sodniške piščalke potihnejo pred vrati poletja in ponovno "zažvrgolijo" sredi julijske
tropske vročine, je zgolj eden od motečih dejavnikov, ki ne služijo ničemer in nikomur – ne
nogometašem, še manj pa navijačem, ki se z "dopusta" vrnejo šele takrat, ko je za nami že najmanj
pet prvenstvenih krogov. A očitno imajo "meteorologi" na vodstvu zveze drugačno mnenje, toda to je
že druga zgodba …
Sezono
2007/08 si bomo zapomnili po marsičem ali pa ravno obratno – odtavala bo na
podstrešje zgodovine, kakor se dogaja že nekaj let zapovrstjo. Naslov je zasluženo v rokah
Domžal, ki so edine zadržale kontinuiteto skozi večji del sezone, z izjemo mlade
čete Vlada Badžima v
Kopru pa si pravzaprav vseh preostalih osem prvoligašev zasluži grajo.
|
Drava bo prvoligaški status reševala proti Bonifiki. © Saša Despot
|
|
Leta
1991
je v prvi SNL nastopalo 21 moštev, nato so odgovorni ligo počasi krčili na
16, 12 in deset moštev, a če bi bili nekoliko zlobni, bi lahko rekli, da je Livar letos opozoril,
da bi tudi o nadaljnjem krčenju morda veljalo razmisliti. Zdi se, da je preskok med prvo in drugo
ligo že tako velik, da so novinci (ti imajo zaradi dodatnih kvalifikacij že tako ali tako vrata
prve lige skorajda hermetično zaprta) že vnaprej obsojeni na neuspeh. Morda nas bo
velenjski Rudar
prepričal v nasprotno, vendar je to še najmanj pereč problem, ki
tare slovenski klubski nogomet.
|
Najboljša Jukan in Zahora
|
Po izboru SPINS je bil najboljši igralec prvenstva v sezoni 2007/08 novopečeni nogometaš
Interblocka
Amer Jukan, najboljši strelec prvenstva pa je bil
Dario Zahora iz Domžal z 22 zadetki.
|
Iz leta v leto potegnemo črto pod istimi ugotovitvami. Stadioni samevajo, slovenski klubi
se od Evrope poslavljajo še preden se začenjajo najmočnejša evropska prvenstva, tisti redki talenti
pa razumljivo ob prvi priložnosti poberejo šila in kopita. Takšna je žal realnost slovenskega
klubskega nogometa, a nihče ne trdi, da se je s to treba sprijazniti. S tem se zagotovo ne strinja
ljubljanski nogometni mecen
Joc Pečečnik
, ki verjame v to, da lahko v Ljubljano vrne vrhunski nogomet, podobno
pa razmišlja tudi
Zlatko Zahovič
, ki je v Mariboru postavil na kocko svoj ugled in se lotil morda
najbolj zahtevnega projekta v svoji karieri. Hvalevredne geste, a vendarle je (za zdaj) bolj ali
manj ostalo le pri besedah.
|
Kakšna usoda čaka Dragana Skočića? © Saša Despot
|
|
V
Mariboru
in v
Ljubljani
sicer ponavljajo, da so načrti in ambicije vezani dolgoročno, a to ne
spremeni dejstva, da je bila letošnja sezona za oba kluba malodane katastrofalna. Naj ne zavajajo
prenovljeni Ljudski vrt, 12.435 gledalcev in obljube o povratku na pota stare slave. Debakel v
Domžalah ob dveh igralcih več ter tri menjave na trenerskem stolčku (Pušnik, Djurovski, Horjak) le
kažejo na to, da so na Štajerskem v prvem letu "vračanja na stare tirnice" pač brcnili v prazno.
Enako velja za
Interblock
. Tam pravzaprav moti in čudi že sama interpretacija zastavljenih
ciljev: kadar imaš moštvo, ki v celoti zanesljivo stane več od moštva prvaka, in si za cilj
zastaviš peto mesto, je nekaj preprosto narobe. Pokalna lovorika seveda celi rane, vendar pa je v
domačem prvenstvu Interblock pokazal toliko nezanesljivosti, da se vsaj iz današnje perspektive
bajke o Ligi prvakov ter igranju pred polnimi tribunami prenovljenega bežigrajskega stadiona zdijo
bolj kot ne duhovite.
Še vedno ni povsem jasna vloga
Srečka Katanca
. Je prišel za to, da nadzoruje Dragana Skočića? Je prišel, da
svetuje predsedniku, ki mora že tako ali tako poslušati nasvete vseh, ki so se v življenju vsaj
enkrat dotaknili nogometne žoge? V kolikor drži scenarij, po katerem naj bi Katanec počakal, da se
pomirijo strasti in evforija ter prevzel delo od Skočića, bi Interblocku lahko zamerili vsaj
netaktnost. Tako kot jo lahko zamerimo
Darku Milaniču
, ki se je le dan pred prihodom v Maribor sprenevedal in zatrjeval,
da si bo vzel čas za temeljit razmislek.
|
Zlatko Zahovič je uvidel, da ga čaka še veliko dela. A vsaj projekt Ljudski
vrt je zdaj pod streho. © Saša Despot
|
|
Vse to kaže na to, da se pri nas še vedno učimo nogometa. Ne tistega na igrišču, temveč
tistega iz pisarn, kjer padajo ključne odločitve. Pri Mariboru, Interblocku in pri Domžalah vedo,
kako se tem stvarem v teoriji streže, vendar bo potrebno še veliko treninga. Dokler bo volja in
dokler bo denar, se seveda lahko zgodi marsikaj. Seveda ni vse črno. Infrastruktura se izboljšuje,
ustvarjajo se rivalstva (umetna, pa nič za to), pristojni veljaki pa govorijo o dolgoročnih
načrtih, ki so vendarle določena novost v slovenskem nogometu. Morda sledi čas, ko bodo slovenskemu
nogometu ponovno zavladala velika mesta – mimogrede, to se ni zgodilo že vse od leta
2003
, ko je
Maribor
osvojil svoj zadnji naslov. Ali je to dobro ali slabo za slovenski
nogomet, je težko in predvsem nehvaležno reči, vsekakor pa bi to bila sprememba, ki je v monotonem
in predvidljivem slovenskem nogometnem vsakdanjiku krvavo potrebna. Domžalam je uspelo veliko, a to
ne spremeni dejstva, da slovenski nogomet naprej potiskajo vagoni in ne lokomotive.
|
Dario Zahora poleti najverjetneje zapušča Slovenijo.© Saša Despot
|
|
|
Zadnjih pet prvakov
|
2004: Gorica
2005: Gorica
2006: Gorica
2007: Domžale
2008: Domžale
|
Pravi napredek je možen zgolj v primeru, če bo slovenski nogomet s seboj potegnil (in
pritegnil) gospodarstvo, kar se – z vsem dolžnim spoštovanjem – v omejenih sredinah (
Ajdovščina
,
Lendava
) verjetno ne more zgoditi. Če se
Nafta
in
Primorje
umakneta iz nogometa, je verjetno vsakomur jasno, da bi to hkrati
pomenilo konec profesionalnega nogometa v Ajdovščini in Lendavi. A seveda krivda ne leži zgolj na
njih. Krivda leži na ležernem dolenjskem, gorenjskem pa tudi prekmurskem gospodarstvu, ki so
dopustili, da lokalni prvoligaši v slovenski nogometni srenji predstavljajo le okras. Če je bilo v
Murski Soboti sredi devetdesetih na
Fazaneriji
5000 gledalcev, če je nekoč košarkarski klub
Krka
v svoji večkrat razprodani telovadnici gostil največja evropska moštva in če
Podmežakla
poka, kadar na led pridrsajo hokejisti Jesenic, ni vrag, da bi ob
pravem vzoru lokomotiv slej ko prej začeli pokati tudi stadioni. "Jugoligo" bi bilo treba najprej
najti doma.