To pa zato, ker v tem segmentu že dolgo kraljujejo dizli, kar pa ne pomeni, da je kombinacija slaba. Prej nasprotno. Nam je bila zelo všeč, le poraba je vse prej kot omembe vreden dosežek.
Mišičasta kinetična podoba
Pri Fordu so nas v zadnjih letih dodobra navadili na dinamično podobo vseh njihovih izdelkov, ki večkrat postanejo tudi trend v segmentu, v katerem se nahajajo. Tako je bilo tudi s kugo, ki pa slabi dve leti po predstavitvi še vedno deluje zelo sveže, tako da nič kaj sramežljivo vozi ob boku tudi najbolj sveži konkurenci. Dejansko nas na zunanjosti ni zmotilo prav nič, mogoče le dejstvo, da del serijske opreme pri najdražji kugi niso bila ksenonska svetila, zadnji izpušni cevi pa bi pri tem modelu lahko bili tudi bolj zajetni in kot smo že pri testiranju dizelske različice zapisali, lahko bi bile postavljeni vsaka bolj k sebi. Ampak to so malenkosti, ki jih zlahka zasenčijo: markanten prednji del, velike kolesne odprtine in nad njimi nakazane škrge. Zadek je prav tako zelo dinamičen, o kakšni pustosti ali neskladnosti je nemogoče govoriti.
Razgibana notranjost z omejenim prostorom
Notranji prostor je prav tako zelo športen in odmerjen, kar pomeni, da se v prvi vrsti sedi dobro, čeprav visoko, kar na kocko postavlja zadosten prostor v višino. Testnik tokrat v opremi ni imel panoramsko streho zaradi česar je prostora nekaj več, tako da ta del opreme, če ste višje rasti, odsvetujemo. Všeč so nam bili sedeži, ki kljub temu da niso v celoti iz usnja delujejo zelo dobro, monotonijo črnine pa razbije vzdolžna siva črta po sredini in nekaj manjših vzdolžnih, ter siva obroba. Volanski obroč lepo sede v roke, lahko pa bi bil, glede na to kaj se skriva pod motornim pokrovom, športni trikraki. Prestavna ročica več kot solidnega šeststopenjskega menjalnika je tam kjer pričakujete da bo, prestavljanje pa je v užitek, čeprav bi lahko bile prestave tudi malo bolj razmaknjene. Notranjost je sicer odeta v več barv, a gre za več ostenkov sive barve, kar rezultira v določeni meri monotonije. Sredinska konzola je sicer odeta v kvalitetno imitacijo aluminija, a je celota vse preveč siva. Kakovostno gledano je bil pri kugi v primerjavi s fordovimi modeli izpred nekaj let narejen korak naprej, saj razen kakšnih malenkosti pomislekov nismo imeli. Tudi ergonomija je solidna. Kljub temu pa brez pomankljivosti ne gre. Te smo videli v neosvetljenih stikalih na volanskem obroču, zaradi česar ponoči zelo težko upravljate s tempomatom. Poleg tega je stikalo za zagon postavljeno preveč odročno, navigacijska naprava pa ima premajhen zaslon, zaradi česar trpi berljivost. Poleg tega naprava ni imela kart za to stran alp, kar je v tem času že reskost. Še ena večja pomankljivost, ki smo jo sicer že nakazali, pa je prostornost. Glede na mere, kuga v dolžino meri skoraj 4 metre in pol, bi pričakovali nekaj več prostora predvsem v drugi vrsti in prtljažniku, ki je s 410 litri komaj zadosten za družinske potrebe. Sedenje v drugi vrsti je le nekoliko previsoko, zaradi česar primanjkuje centimetrov za glave tam sedečih, ki tako ne smejo meriti čez 1,85 metra. Tovrstni modeli ponavadi služijo kot prvo vozilo pri hiši in zato si kuga glede prostornosti le zasluži grajo. Ima pa ta več kot zadosti centimetrov, ko je govora o širini, saj z 184 centimetri v višini ramen pač ne bi smelo biti težav. Pridejo pa ti centimetri do izraza, ko je treba avto pospraviti v garažo. Prtljažnik se lahko pohvali z enostavnim nalaganjem saj za robom ni neugledne stopnice, prtljažnik pa ob podrtju sedežev v drugi vrsti tvori ravno dno. Hvalimo tudi lahko dostopno zapiralo na notranji strani vrat, ki pa je žal samo na eni strani.
Čislani, a potratni petvaljnik
Motor, ki se vrti v nosu, je sicer že dobro znan petvaljnik 2,5 litra gibne prostornine, ki prihaja iz skandinavskega volva. Taisti se vrsti tudi v zelo športno navdahnjenih in talentiranih focusu ST in mondeu 2.5T, nekoliko predelan pa je našel svojo pot tudi v kugo. 147 kilovatna različica se v tem okolju dobro znajde, da pa je vse dobro nadzorljivo in varno v praksi, poskrbi zmogljivo podvozje, ki bi preneslo tudi tistih dodatnih 15 kilovatov, ki ga loči od ostalih bratov. Včasih smo ravno te najbolj pogrešali, saj je kuga v vožnji sicer zelo energičen in poskočen avtomobil, a je vse tako nadzorljivo, da bi si želeli še kar nekaj dodatne moči. Za pogon skrbi električno krmiljeni štirikolesni pogon preko haldex sklopke, ki dovolj hitro poseže vmes, ko je to potrebno in pogon v razmerju 100:0 v korist prednje osi spreminja vse do razmerja 50:50. Tu je tudi še serijski ESP, ki pa se vključi le, ko tudi to ni dovolj. Tako gnana kuga prileze marsikam, svojo vlogo pri tem pa nosi tudi 19 centimetrska oddaljenost od tal. Še ena zadeva, ki jo preprosto moramo omeniti je poraba. Ta je na testu znašala 12,5 litra, težava pa je, da povprečja tudi pri zelo mirni vožnji nismo spravili pod 11 litrov. Zaradi tega je tržno mnogo manj zanimiva, zaradi le 66 litrskega rezervoarja pa je skromen tudi doseg.
Cena glede na vse je pričakovana, za vsoto 31 tisočakov pa dobite zelo všečen, zmogljiv in terensko sposoben avto, ki mu nekatere manjše pomankljivosti tudi zaradi duše lahka oprostiš. Če ne drugače je tu še odlični zvok petvaljnika, v katerega se človek preprosto more zaljubiti.
Podatki o vozilu: (Ford kuga 2.5 T titanium)
Motor: 2.522 cm3
Vrsta: vrstni petvaljni bencinski
Moč: 147 kW (200 KM)/6.200 vrtljajih na minuto
Navor: 320 Nm/ med 1.600 in 4.000 vrtljaji na minuto
Poraba: 12,5 litra/100 km, 234 g CO2/km
Zmogljivosti: 210 km/h, 8,2 sekunde od 0-100 km/h
Mere (DxŠxV) (v mm): 4.443x1.842x 1.710, medosna razdalja 2.690, prtljažnik (v litrih): 410
Cena: 31.000/35.855 EUR
