Suhčevi debeli beati

Norman Cook, kakor je pravo ime angleškega producenta, didžeja in big beat glasbenika, ima okoli 20 različnih vzdevkov. Z novinarskimi vprašanji tipa, zakaj pa človek potrebuje toliko različnih vzdevkov, Norman hitro opravi in obrne vprašanje na: "Zakaj pa ne!" Danes njegovo ime počiva na piedestalu pionirja elektronske glasbe. Ujeli smo ga na 15-minutni tiskovni konferenci. Bil je v nekakšnem prednastopnem afektu ter v dobrem čustvenem razpoloženju. Pohvalil se je, da je pri svojih 46-ih letih končno opustil alkoholizem. Njegov nastop je bil, kar se tiče njegove avtorske glasbe, precej skop, saj je po presenečenju vrtel precej neavtorskega repertoarja.

Kot pionir elektronske glasbe si do danes prehodil dolgo pot. Kako revolucionarno odkritje je bilo to v času tvojih začetkov (zgodnja osemdeseta leta)?
Norman: Odraščal sem kot predmestni beli otrok, ki je poslušal glasbo temnopoltih, šele kasneje sem se podal v elektronsko in plesno glasbo. Imel sem le ritem mašino in semple in iz tega sem lahko ustvarjal funk glasbo. To je bilo zame zelo pomembno. Sicer sem glasbeno pot začel v različnih bendih, moj prvi bend se je imenoval The Housemartins. Včasih je bilo treba vse zaigrati na inštrumente, danes pa je s tehnologijo možno tudi drugače.

Kaj je odkritje elektronske glasbe v letu 2009? Pripravljaš namreč novo ploščo.
N: Po pravici rečeno albuma še nisem dokončal (smeh). Pravzaprav gre vedno za isto stvar. Tehnologija se neprestano izboljšuje, vsak teden izumijo kaj novega. Jaz prisegam na uporabo stare opreme, kot so stari semplerji in računalniki.

Novo ploščo delaš z Davidom Byrnom in govori zgodbo o kraljici Filipinov. Lahko poveš kaj več o tem?
N: Byrne (ex. Talking Heads) me je poklical in tako sedaj sodelujeva zadnji dve leti. Skupno sva pripravila 22 komadov. Na vsakem od teh imava drugega vokalista, kar precej upočasnjuje proces nastajanja plošče. Poleg tega David zadnje leto aktivno koncertira. Urejanje in miksanje posnetkov je končano, vsemu skupaj je treba dodati še element teatralnosti. Ne ravno držati besede za ploščo, ampak je pa na poti.

Na nekaterih komadih celo poješ ...
N: Res je, ampak ko imaš ob sebi vokalista, kot je Byrne, na koncu temu ne moreš reči petje (smeh).