Zdravilo brez učinka v Italiji

Villafranca je bila v času "sieste", popoldanske delovne pavze, videti kot mesto duhov. Nikjer žive duše, znake življenja je kazala edino množica, ki se je zbirala pred vhodom koncertnega prizorišča. Bilo pa je pred obzidjem mestnega gradu (tudi koncertna lokacija je ustrezala oznaki mesta) precej fascinantno opazovati nadobudne skupine ljudi, ki so se že od dopoldanskih ur naprej kopičile pred vhodom in čakale, da bodo zasedle prve vrste pred koncertno ograjo. Preobrazba zapuščene vasi v družabno mestece se je končala okoli 16. ure, ko so se trgovine in restavracije spet odprle. Takrat enkrat pa so imeli tudi Placebo krajšo tonsko vajo. Takrat je manjšina najbolj gorečih oboževalcev začela jokati, kar je sprožilo ugibanja, da ima glasba tria v Italiji očitno božje razsežnosti.

Žurnalov novinar Klemen Globočnik z oboževalkama Placeba. Dekle na levi ima pri svojih šestnajstih letih svoj cover Placebo bend. © Goran Mlakar

Nekaj po 21. uri se je na odru pojavila predskupina oziroma natančneje "kantavtor" Steve Forrest , ki je zaigral krajši akustični set. Forrest, vokalno nekje med Jackom Whitom in Brianom Molkom , velja za najmlajšo in hkrati najbolj energično Placebo pridobitev. Novopečeni punk-rockersko usmerjeni desničarski bobnar, ki je bil pred sprejemom v Placebo njihov dolgoletni oboževalec, je zapolnil mesto dolgoletnega člana Stevena Hewitta . Občinstvo je nagovarjal sproščeno, nadvse prijetno pa se je izkazal tudi kot kitarist in vokalist.

Novopečeni punk-rockersko usmerjeni desničarski bobnar je zapolnil mesto dolgoletnega člana Stevena Hewitta. © Goran Mlakar

Placebo so imeli tokrat potrjen samostojni koncert, kar je nenavadno in hkrati še toliko bolj eksotično za bend, ki na turneji šeste studijske plošče Battle for the Sun igra v večini festivalske nastope. Na odru so se "narisali" ob 22.30.

Vokalist Brian Molko, sprva zadržan ali kakorkoli drugače odsoten, ob pozdravu niti ni reagiral na huronske aplavze. Uspel pa je opaziti, da ljudje v prvih vrstah trpijo (šlo je verjetno za taiste, ki so se po celem dnevu požvižgali na "bitko" s soncem pred vhodom) in da prihaja do prerivanja. Nad videnim je izrazil nezadovoljstvo ter iz protesta spustil iz rok svoj inštrument. "Odložil bom kitaro in zaključil. Ne bo nasilja na Placebo koncertih." Občinstvo je nato prosil, naj stopijo dva koraka nazaj, kar je pomenilo nadaljevanje koncertnega programa.

Brian Molko: " Odložil bom kitaro in zaključil. Ne bo nasilja na Placebovih koncertih." © Goran Mlakar

Stefan Olsdal , basist in kitarist, je na odru deloval zadovoljno, brezhibno dobro razpoloženje je malenkost skvarila le pomanjkljivost tehnične izvedbe koncerta. Po približno pol ure je z Molkove strani namreč sledil naslednji obsežnejši nagovor: "Dragi bratje in sestre, zelo nam je žal, ampak zaradi tehničnih težav se odpravljamo z odra. Vrnemo se takoj, ko bo mogoče ." Nadaljevanje je sledilo po desetih minutah. V nasprotju z zvočnim delom koncerta pa velja izpostaviti vizualizacije, ki so včasih narekovale liriko. Recimo komad For What It's Worth vključuje inštrumentalni prehod, ki zvočno spominja na igralne avtomate stare šole. Obiskovalci so tako lahko na odrski kulisi opazovali napise, ki so se pojavljali v igrah pred začetkom igranja.

Predstavljali so v večini novejši repertoar. Začeli so v vrstnem redu plošče s komadom Kitty Litter, Ashtray Heart in Battle for the Sun, v nadaljevanju so zaigrali tudi For What It's Worth, The Neverending Why, Happy You're Gone, Come Undone ter Devil in the Details. Glasbena podoba šestega studijskega albuma je zaradi maloprej omenjene ritemske pridobitve (Steve Forrest) precej hitrejša, kar se odraža v zvoku, ki v pesmi vnaša energičnost, spevnost kaotičnega hrupa, inštrumentalno eksperimentacijo (električna "sedemstrunka" Springtime, trobenta in saksofon) ter lirično svežino. Seveda ni šlo brez "viškov" s predhodnikov. V malenkost predrugačeni verziji smo slišali Every You Every Me ter komade, kot so Special Needs, Follow The Cops Back Home, Sleeping With Ghosts, Meds, Special K ter Song To Say Goodbye, s katerim so zaključili koncert. V dodatku so zaigrali na preverjeno karto, in sicer s komadi Infra-Red, Bitter End ter Taste in Men, ki je tudi dokončno zaprl vrata uro in pol trajajočega koncerta.