Huliganizem: zatirana, a živa subkultura

Čeprav korenine huliganizma v Angliji segajo še v konec 19. stoletja, pa je gibanje doživelo ponovno vstajenje v 60. letih prejšnjega stoletja. Takrat so tudi oblasti začutile problematičnost in razširjenost nasilja na nogometnih stadionih ter začele prve ukrepe proti povzročiteljem.

V 70. letih se je huliganizem povsem razpasel in v tistem obdobju so nastale tudi najbolj znane agnleške "firme", kot so Headhunters (Chelsea), Zulus (Birmingham), Yid Army (Tottenham), Inter City Firm (West Ham), F-Troop (kasneje Busbhwackers, Millwall), Red Army (Manchester United), in The Subway Army (Wolves).

Leta 1973 so na nogometnih stadionih v Angliji postavili zaščitne ograje in začeli ločevati navijače klubov. Do tega jso privedli številni incidenti Manchestrove skupine Red Army, ki je po izpadu kluba iz prve lige razgrajala po drugoligaških stadionih in sejala paniko. Poleg tega je navijač Boltona na drugoligaškem srečanju do smrti zabodel navijača Blackpoola.

Železna Lady Margaret Thatcher se je konec 80. let spopadla s huliganizmom. © AFP

Ker se je kljub tem (dokaj osnovnim) ukrepom nasilje nadaljevalo, je konzervativna vlada premierke Margaret Thatcher leta 1989 predstavila t. i. Football Spectators Act (ali zakon o nogometnih navijačih), ki je jasno opredelil možnosti kaznovanja in omogočil preprečevanje obiska stadionov povrzročiteljem izgredov.

Huliganska kultura je pripeljala do svojstvenega literarnega žanra, junaki katerega so postali nekdanji borci prvih linij. Tako je recimo eden najbolj znanih izobčencev iz angleških nogometnih stadionov postal nekdanji Evertonov huligan Andy Nicholls , ki je v knjigi Scally: Confessions of a Category C Football Hooligan opisal svojih 20 let nasilja. Nicholls danes ne sme obiskati več nobene tekme v Angliji, ko pa njegov Everton igra doma, mora biti od stadiona Goodison Park oddaljen vsaj 10 milj. "Prepoved obiska boli bolj kot kakršenkoli udarec, ki si ga deležen," je zapisal Nicholls.

Huliganizem seveda ni izginil. Še zdaj je prisoten, oblast pa ga je izrinila le iz stadionov. Še vedno naprej živijo tudi skupine, ki so bile zasnovane v 80. letih prejšnjega stoletja. Danes pa so mladi še bolj nori kot so bili. Vsaj tako pripoveduje Keith, eden veteranov The Subway Army, skupine, ki je povezana s klubom Wolverhampton Wanderers. "Nogomet je zdaj za nas bolj družaben dogodek. Dobimo se ob pivu, se pogovarjamo in vidimo stare prijatelje. Zdaj nas bolj zanima nogomet, kot pa nasilje," pravi Keith. "Mlajši so danes zelo zagreti. Ne bojijo se aretacije. So precej hujši, kot smo bili mi. Wolverhampton je precej trdo mesto. Pravzaprav so težave vsak konec tedna, tudi če ni nogometne tekme."

Pretep med navijači Wrexhama in Port Valea (2004):

Danes je legendarni The Subway Army nasledila skupina Yam Yam Army , pojavili pa so se tudi Diamond Boys , ki jih vodi nezaposleni Leon, znan pod vzdevkom Diamond. V srednjih dvajsetih je najstarejši član svoje skupine, ki šteje približno 50 mladostnikov, najmlajši pa so stari vsega 14 let. "Starejši nam organizirajo pretepe, saj imajo kontakte," pravi Diamond, ki je bil aktiven šele dve leti, ko ga je sodišče že "obdarilo" s prepovedja obiska katerekoli športne prireditve v Britaniji za naslednjih 11 let. "Ne zanima nas pretepanje očkov, ki na tekme prihajajo s svojimi otroci." Pretepi so organizirani med rivalskimi skupinami in se večinoma dogajajo daleč od samega prizorišča tekme.

"Včasih si prišel iz stadiona in so se pretepali. Neposredno pred vhodom," se spominja Darren Wells , nekdanji član Chelseajeve razvpite skupine Headhunters. "Pri meni je šlo za beg pred situacijo, ki sem jo imel doma. Nisem se mogel upirati nasilnemu očimu, tako da sem na nogometu odprl ventile in sprostil frustracije."

Pripadniki skupine Combat 18 © Žurnal24

Wells je kasneje postal del skupine Combat 18 , ki so jo vodili ekstremno desničarski in neo-nacistični nazori. Po petih letih se je leta 1999 umaknil. "Vedel sem, da se bo končalo s smrtjo ali dosmrtno zaporno kaznijo. Začel pa sem se tudi zavedati vse neumnosti mojega početja." Kljub temu, da ni več aktiven, pa ne verjame, da lahko huliganstvu kdaj ubeži. In je zelo kritičen do številnih spreobrnjenih nasilnežev. "Kako lahko kar prenehaš biti huligan? Milsim, da to ni mogoče. Mogoče se sliši neumno, vendar verjamem, da imaš to v krvi. Gre za podobno zasvojenost kot s cigaretami, alkoholom ali drogami."

Angleški stadioni so danes varnejši. Pravzaprav so največje oaze varnosti. Zaradi varovalnih sistemov, kamer in vsesplošnega nadzora je nasilje iz njih povsem izginilo. Vendar pa to ne pomeni, da je izginilo z obličja zemlje. Huliganizem je socialni fenomen, ki ga ni mogoče izkoreniniti. Ali kot pravi Andy Nicholls: "Če bi želeli uničiti huliganizem, bi morali odsekati glavo vsem britanskim moškim, starim med 14 in 40 let."