Neizmerljiva lahkotnost sprenevedanja

Vse, kar je potrebno za zmagoslavje slabega je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. (Edmund Burke)

Ni hujšega strupa, kot je moč nad drugimi ljudmi. (Maksim Gorki)

Kadar ima oblast, spoznaš moža. (Bias, eden izmed 7 modrih v antičnih Atenah)

Uvodne misli znanih filozofov so osnova za razmišljanje o sedanjem času in dogajanju v naši državi in širše. Vedno večkrat ugotavljam, da so bile velike modrosti že odkrite. Kako to, da jih človeštvo in posamezniki ne upoštevamo v svojem bivanju?

SPRENEVEDANJE! ALI BLEFIRANJE?

Znane osebnosti slovenskega javnega življenja opozarjajo na probleme družbe in države v sedanjem času. Že nekaj časa poslušamo o propadu vrednot, o tajkunih v negativnem pomenu besede, o gospodarskih in političnih povzpetnikih, ki se ne ustavijo pred nobeno oviro, o potrebnosti priključitve k Evropi (kakšne hitrosti že???), reformah. Posamezniki predlagajo resetiranje1 Slovenije, nekaterim ta izraz ni pogodu in pričakujejo nekaj drugega, spet drugi menijo, da je tako kot je, kar dobro. Ali kdo izmed vas resnično misli, da je sprememba potrebna in si za to spremembo tudi dejansko prizadeva?

Spoštovani znani in cenjeni gospodje (saj vas je večina moških v teh razpravah), kje so dejanski predlogi, alternativne rešitve za izhod iz sedanjega stanja, novi postopki in procesi, ki bodo zamenjali sedanje mrtvilo z vizijo, kako naprej? Kje ste vsi tisti, ki hočete s pogledom v prihodnost, odločenostjo, pogumom in pripravljenostjo povleči voz. Deklaratornih izjav, da je nekaj narobe, da je treba nekaj storiti, da tako ne gre več naprej, je bilo že veliko preveč.

In zato smo kot družba in država sedaj tam, kjer smo.

Vsa ta zavedanja o nepravilnostih smo že doživeli, vendar je naša družba v času debelih krav dovolila, da so lahko nekateri (tisti seveda, ki so naši!) nekaznovano  počneli VSE. Dokler smo vsi nekaj imeli od tega in je bilo bolje pogledati stran, nas ni motilo, da so nekateri zapravili (si prisvojili) skupno državno in družbeno premoženje. Kje je premoženje bivših podjetij skupin Iskra, Litostroj, TAM Maribor, Metalke, Leka, Save, SCT in ostalih gradbenikov, gozdarske in lesne industrije, vseh tekstilnih tovarn, vseh samoprispevkov, s katerimi smo zgradili šole, zdravstvene domove, ceste, …? Kdo in s pomočjo koga si je to prisvojil in koliko? Nekateri s(m)o obtičali na dnu

in brez zvez, ostali brez služb, brez ekonomske in socialne varnosti, brez upanja, brez samospoštovanja, brez prihodnosti.

In v čem je lahkotnost sprenevedanja?

Vse pretekle predvolilne obljube političnih strank (levih, desnih in še kakšnih) in vseh kandidatov so vsebovale strategije napredka in razvoja družbe in države, zavezo etičnemu in moralnemu delovanju, spodbujanju kreposti in vrednot, spoštovanje drugače mislečih, spoštovanje ustavnih načel in bile so polne podobnih dobrih namenov. V vse te obljube smo volivci verjeli, vendar se je iz mandata v mandat pokazalo, da je za politične stranke in politike obljuba le neuporabna krama, ki jo je potrebno zavreči takoj, ko okusijo moč oblasti.

Slovenija je pravna in socialna država1. Kako lepo se sliši! In slovenska Ustava je ena najnaprednejših, nas učijo.

Mogoče je Slovenija pravna država zato, ker je in še sprejema enormne količine različnih predpisov – potrebnih in nepotrebnih. Inflacija predpisov (nad katerimi nima nihče pregleda, in se jih niti tisti, ki so jih predlagali in sprejeli, ne držijo) ne pomeni nobene večje pravne varnosti in ne zagotavlja delovanja pravne države.

Ko dnevno poslušamo o odkritih koruptivnih dejanjih, goljufijah, zlorabi pooblastil, o drugih nezakonitostih in nečednostih, se sprašujem, kje je pravna država. Ali v tej množici predpisov, ki veljajo, resnično ni mogoče najti predpisov, na podlagi katerih bodo državne inštitucije lahko preganjale taka dejanja in na podlagi katerih bo lahko država zaščitila šibkejše? Kako je mogoče, da nekaterih (»veliki«, pomembni, »naši«) kršiteljev državni organi ne preganjajo oziroma za svoja dejanja ne odgovarjajo? Kako je mogoče, da starši zaradi brezposelnosti ali neplačevanja za opravljeno delo, ne morejo preživeti otrok? Kako je mogoče, da imamo v Sloveniji v 21. stoletju tlačane, ki opravljajo delo za svoje gospodarje brez plačila in brez pravic? Gospodar je sužnjem moral zagotoviti streho nad glavo, obleko in hrano; izkoriščanje ljudi, ki se sedaj dogaja pod krinko demokracije, pa spada v čas začetka kapitalizma in prvotne akumulacije kapitala. Prav gotovo je možno v sklopu pozitivnega pravnega reda rešiti marsikatero krivico, vendar je/bo za to potreben nekoliko večji napor, če ne drugače, bo sodna veja oblasti morala ponovno odkriti argumentacijo v pravu.

Kaj pa socialna država!? Sprenevedanje o socialni državi je nedoumljivo. Vse oblastne strukture (ki so na oblasti zadnjih 30 in več let) so po osamosvojitvi dopustile že prej omenjeno prvotno akumulacijo kapitala (na zakonite, dopustne in nedopustne načine) in s tem državo in državljane pahnile v stisko in brezizhodnost. Ne govorim o statistikah, številkah, o BDP, o ekonomskih in drugačnih analizah, strategijah, vlakih, vladnih semaforjih. Govorim iz življenja, v katerem mladi, malo manj mladi in stari nimajo osnovnih sredstev za življenje. V tem življenju ni statistik in analiz ter ukrepov temveč borba za preživetje, za vsakdanje krpanje lukenj (da bo elektrika, da bo voda, hrana, kaj pa stroški za šolo) in življenje na robu preživetja in robu življenja – na robu družbe. Kakšno prihodnost nam sporočate z reformami, ki bodo ponovno najbolj prizadele revnejšo večino prebivalstva? Z vsemi izgubljenimi milijoni bi lahko odprli kakšno delovno mesto in zaposlili vsaj koga od 114.000 brezposelnih.

Brez solidarnosti, sočutja, spoštovanja in razumevanja med ljudmi ne bo napredka družbe. Vendar ta načela ne morejo in ne smejo biti lažna in polna sprenevedanja. Pokojninska reforma? Zdravstvena reforma? Reforma trga dela? Šolska reforma? OECD Sloveniji predpisuje, kaj moramo storiti, da nam bo bolje. Lepo prosim. Zakaj pa imamo dobro plačane izvoljene voditelje? Očitno smo izvolili voditelje (že večkrat zapored), ki ne vedo nič ali pa premalo o delovanju za skupno dobro. Za delujočo socialno državo je potrebno več kot le varčevanje in racionalizacija (v stilu naj stane kolikor hoče), potrebna je želja in volja, vizija, strategija, načrtovanje, ukrepanje in nadzor, vse pa naj temelji na poštenosti in odgovornosti vseh, ki odločajo in vseh, ki so jim odločitve namenjene.

Sedanji upokojenci že sedaj životarijo z minimalnimi pokojninami in si lahko privoščijo le najnujnejše. Še aktivni zaposleni, ki se jim vsakih nekaj let (z novimi predpisi) odmika čas upokojitve, niti z reformo ne bodo dobili zagotovila, da bodo kdaj prejeli pokojnino. Mladi, ki imajo srečo in so zaposleni, pa sploh ne morejo vedeti, ali bodo kdaj dosegli pokoj. Ne samo zato, ker ne bodo dosegli predpisane starosti temveč tudi zato, ker je možno, da bodo v prihodnjih desetletjih pokojnine popolnoma ukinjene in bodo morali delati do smrti. Tisti mladi, ki so stari 30 let in še nimajo zaposlitve pa tako ali tako ne bodo dosegli ustreznega praga delovne dobe za pridobitev pokojnine, tudi če bo pokojninski sistem še deloval. Zakaj bi se torej zavzemali za neke reforme? Kaj pa ostala socialna varnost: zdravstvo, šolstvo, kultura?

Spoštovani gospodje ministri s prvim ministrom na čelu, ki se izgovarjate na pristojnosti in drug na drugega, ki prelagate svoj del odgovornosti na zakonodajno in sodno oblast, na druge zunanje faktorje, krizo ter na ljudstvo, ali se vam ne zdi, da je vse to sprenevedanje le skrivanje nesposobnosti. In obratno, sprenevedanje zakonodajne oblasti, da izvršna oblast in sodna oblast ne izvajata zakonov, ter sodne oblasti, da zakonodajalci ne sprejemajo ustreznih pravnih predpisov in da izvršna oblast ne opravi svojega dela, je kratko malo začaran krog neodgovornosti.

Spoštovani ministri, če menite, da je Zakon o malem delu tako nujno potreben, tudi zato, da bodo študenti odšli nazaj v klopi in da bodo delodajalci zaposlili nove delavce, javnosti posredujete podatek, koliko študentov je zaposlenih seveda preko napotnic, na ministrstvih in parlamentu, pa ne samo tam, koliko je zaposlenih študentov in pogodbenikov v celotnem javnem sektorju. Sporočite javnosti znesek javnih sredstev, ki jih država in družba porabi za to delo. Javnosti sporočite, koliko oseb z ustrezno šolsko izobrazbo boste zaposlili namesto študentov. Potem boste mogoče koga resnično prepričali o potrebnosti zakona. To pa ni edini primer, ko bi lahko bila država zgled. Res bo država  morala najprej pomesti pred svojim pragom.

Izvoljeni za svoje delo niso sposobni nositi odgovornosti. Zato si izmišljujejo vedno nove in nove zakone in predpise, s katerimi ustvarjajo navidezno urejenost in dajejo videz, da se s problemi ukvarjajo. Sprenevedanje v tem početju pa je popolno .

Spoštovani g. minister za delo ali resnično verjamete, da bodo ljudje leta 2030, 2040 in kasneje dejansko v povprečju živeli dlje kot sedaj. Ali se zavedate, da g. minister za okolje dovoljuje izpuste strupenih kemikalij, ki jih vdihavamo vsi, ki jih s hrano pojemo vsi; da g. minister za kmetijstvo dovoljuje uporabo pesticidov pri pridelavi hrane; da g. minister za zdravstvo v imenu varčevanja zmanjšuje pravice iz zdravstvenega varstva in delovanja sistema nujne medicinske pomoči (kar zmanjšuje tudi povprečno dosego višje starosti, predvsem na revnejših in okoljsko bolj obremenjenih področjih); da g. minister za finance neselektivno zmanjšuje proračunska sredstva; da ga. ministrica za obrambo potrebuje vedno več sredstev za vojsko, da bo Vlada zadostila pričakovanja tujih inštitucij; da g. minister za pravosodje ne obvladuje svojega področja: da ga. ministrica za gospodarstvo nima jasne strategije gospodarskega razvoja; da so ostali ministri neprepoznavni in bolj ali manj nedejavni? Vse skupaj je ena velika povezana veriga, saj en brez drugega ne morejo ničesar, vsi pa že dolgo vemo, kako močna je veriga. Močnih členov, ki naj bi jo držali, ni več.

Neodgovorne in sprenevedajoče so trditve, da se stvari obračajo na bolje, da je gospodarska kriza v zatonu, da se krivulja ekonomske rasti dviga, prepričevanja, da mora Slovenija slediti (klečeplaziti) Nemčiji, Franciji  in upoštevati nasvete, ki jih delijo tujci (NATO, OECD, Svetovna banka in podobni). Ti zelo dobro plačani tuji svetovalci prejemajo velike zneske javnega denarja za svetovanja, priporočajo pa ukrepe in rešitve, ki so nam tuje in neprijazne in ki praviloma nimajo velike zveze z dejansko situacijo, predvsem pa ne vključujejo slovenske tradicije, zgodovinskih dejstev, kulture.  

Prepričevanju politikov vseh vrst in barv, da bomo Slovenci imeli prihodnost le, če bomo kot država sprejeli nasvete tujcev in če bomo podprli odločitve sedanjih politikov, saj bomo drugače ostali zapuščeni na stranskem tiru razvoja, že dolgo ne verjamem več. Vsa ta prepričevanja, trditve, obljube in grožnje so SPRENEVEDANJE. Seveda mora država v globalnem svetu sodelovati tudi z drugimi, vendar v lastno korist in korist svojih državljanov. Povezovanje z mednarodno skupnostjo mora temeljiti na vsaj približno enakopravnih temeljih vseh strank povezovanja.

Ob vseh sporočilih se sprašujem ali je možno, da so vsi tisti, ki nam dopovedujejo, da delajo za naše lastno dobro, res prepričani, da bomo ljudje sprejeli vse, kar nam ponujajo, da bomo sprejeli vse, v kar nas potiskajo, in ob tem celo verjeli v njihovo dobronamernost. Komaj verjamem, da je to možno, razen če se izkaže, da je bojazen, da so politiki že zdavnaj izgubili kompas in mero ter se popolnoma zaprli v svoj virtualni svet, iz katerega ne vidijo ničesar drugega kot svoje privilegije, resnična.

In ker smo, kjer smo, se bom vrnila na uvodno misel filozofov.

Že dalj časa je v meni prisotno sporočilo, da ne morem in ne smem samo gledati, kaj se dogaja in čakati, da se bo uredilo. Vedno sem, namesto, da bi pokazala na nepravilnosti in se borila proti njim, popustila in se umaknila, saj je bila borba z mlini na veter preveč izčrpavajoča in brez pozitivnega rezultata.

Prišla pa sem do spoznanja, da brez nič ni nič. V meni živi misel in želja, da bi se našli vsi, ki v svoji domovini želimo živeti (ne životariti), si sami izbirati lastne poti, predvsem pa vsi, ki naši domovini želimo napredek – gospodarski, ekonomski, finančni, politični, moralni, vrednostni.

Vsi pomembneži iz preteklosti, polpretekosti in sedanjosti (ki to so, ali pa samo mislijo, da so) še niso ugotovili, da vodenje države in družbe ni zasebno podjetje, v katerem iz zaposlenih iztisneš zadnjo kapljo krvi in znoja zato, da boš sam imel več in še več in največ.

Država je podjetje, vendar podjetje, ki mu rečemo naša domovina. Domovina pa je od nas vseh, ne le od peščice, ki so bili v pravem trenutku na pravem mestu. Država je naš prostor, država smo vsi prebivalci, država je naša zgodovinska, kulturna, gospodarska in še kakšna dediščina. Država je vse, kar imamo skupaj in skupnega.

Zato je čas, da gospodje preteklosti spoznate, da je vaš čas minil in si oddahnete od ustvarjanja svojih lobijev in svojih mrež, ki jih še vodite. Imeli ste svojo priložnost, največjo, najpomembnejšo in najlepšo v vsej zgodovini slovenskega naroda. Žal te priložnosti niste izkoristili v dobro vseh, v dobro javnega interesa, v dobro celotne države, temveč za svoje osebne interese, svojo promocijo in ste pozabili, da ste zavezani skupnemu dobrobitu in blagostanju.

Sprašujem se, kaj je in bo generacija še delujočih politikov, rojenih v petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih letih (ali pa še prej) prejšnjega stoletja pustila svojim otrokom in vnukom: brezposelnost, ekonomsko odvisnost od staršev, strah pred prihodnostjo in življenjem, brezizhodnost, življenje brez motivacije. Kje je upanje, sreča, želja po ustvarjanju, motiviranost za delo in življenje? Kako je možno, da se generacija, ki je zavozila državo in družbo, zgraža nad tem, kakšna je današnja mladina?

Pot, na katero ste popeljali vse nas, je pot odpuščenih delavcev, zaskrbljenih staršev, mladih brez prihodnosti, gospodarskega mrtvila, pokojninske, zdravstvene in še kakšne ne(u)pravič(e)ne reforme, pokopane pravičnosti, skorumpirane in pohlepne politike.

TO NI MOJA POT; IN IZ SRCA ŽELIM, DA TO NE BO POT MOJIH OTROK IN VNUKOV IN NJIHOVIH OTROK. Pot, v katero nas silite, je prikimavanje in slinjenje velikim, močnim? državam, ki nam bodo posule drobtinice, ki jih ne potrebujemo (zapornike iz Guantanama, udeležba na vojaških misijah, sodelovanje v mednarodnih akcijah, ki jih potrebujejo drugi, reševanje evra, vožnja z vlaki…). TUDI TO NI MOJA POT. Ustavite se in spoznajte, da ne smemo in ne moremo več gledati, kako zapravljate edino, kar še imamo: prostor, v katerem živimo in ponos, ponos, da smo Slovenci. Ali pa je že prepozno? Ste zapravili tudi to?

Moja pot je pot moje domovine, časti in vrednot, ki jih nikdar nihče ne more poteptati, globalnih vrednot vsega človeštva, vseh religij in politik, vrednot zaradi katerih se človek lahko imenuje človek. Ta pot me bo popeljala v skupni uspeh s poštenjem, pogumom, odgovornostjo zase in skupnost, v bodočnost, v katero bodo verjeli tudi mladi in v njej videli sebe. Moja pot je pot, v kateri bom delala za dobro domovine brez klečeplazenja tujini, njihovim nasvetom in zahtevam. Moja pot je pot, po kateri želim, da bi jo hodili skupaj za skupno dobro, za jutri, brez strahu, brez fige v žepu, pošteno, svobodno in odkrito. Moja pot je blaginja te države, moje domovine, naše prihodnosti in prihodnosti novih rodov.

Blaginja države je/bo skupna naloga vseh, ki nam ni vseeno, kje in kako bomo živeli, kje in kako bodo živeli naši otroci in vnuki. V tej nalogi bomo sodelovali, reševali, pomagali, vzpodbujali in motivirali vsi, ki imamo voljo in željo delati za skupno dobro. V ta projekt bomo vključeni novi ljudje z novimi idejami, znanjem, voljo in željo po boljšem, bolj poštenem in pravičnem življenju kot smo ga bili deležni do sedaj. Vključeni bomo vsi, ki smo ponosni, da pomagamo, da delamo za dobro vseh in ne samo zase. Slovenija potrebuje poštene, odgovorne, pogumne posameznike (veliko posameznikov), ki bomo tudi sami brez odlašanja zategnili pas, če bo potrebno in kolikor bo potrebno, ki bomo znali in upali odkrito povedati, kakšno je stanje v državi in kako lahko ukrepamo, kaj nam je sploh še ostalo, ali imamo sploh še kakšno možnost rešitve iz začaranega kroga, kakšne reforme so dejansko potrebne, čemu se moramo odpovedati vsi brez razlik, kakšne domače in mednarodne projekte bomo podprli. Domovina potrebuje ljudi, ki se ne bodo ustrašili ovir in ki jim bomo zaupali, jih bomo spoštovali in verjeli vanje. Ali so to sanje? Mogoče, vendar so med pogumnimi, odločnimi, častnimi in poštenimi ljudmi, realne.

In za konec…
…če sem začela z mislimi znanih filozofov, bom nadaljevala z naslednjimi verzi:

Polje, kdo bo tebe ljubil,
kadar bom jaz v grobu spal?
Ljubil žar me bo pomladi,
ki nad mano bo sijal.
Jaz pa bom pomlad naprosil,
naj gre mimo tvojih tal.
(Narodna)

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrok, kar ima Slava,
vsi naj si v roke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
obilnost bodo naša last!
(France Prešeren)

Domovina, ti si kakor zdravje
(Ivan Cankar)