Krvavo, bolj krvavo, Žaga 4

Grozljivke so že od samega začetka kinematografije zelo popularne. V 20. letih prejšnjega stoletja, se pravi v času nemega filma, so režiserji občinstvo poskušali prestrašiti z razburljivim osvetljevanjem in igro senc. To jim je tudi uspevalo. Spomnimo se samo filmov, kot so Nosferatu, Der Golem in The Cabinet of Dr. Caligari. V 30. letih so bile popularne pošasti. Takrat so nastali klasiki Frankenstein, King Kong in Freaks. Ta fokus se je obdržal tudi v 40. letih ( The wolf man, Cat people, Dead of night).

Kako močno si želite živeti?

50. leta so minevala v znamenju strahu pred nuklearno vojno. Tako so bile za vse grozote – ponavadi v obliki velikanskih in ubijalskih hroščev in pajkov - krivi jedrski eksperimenti (Them!, The creature from the black lagoon). Lahko bi rekli, da so se moderne grozljivke rodile v 60. letih. V tistem času so vsi razmišljali le o drogah in ljubezni. To je bil čas razuzdanosti, norosti in duševnih padcev. Vse to se je zrcalilo tudi na filmske platnu, začelo pa se je s Hitchcockovo grozljivko Psycho. V sedemdesetih so verjeli v moč karme. Vse takratne težave so vključili tudi v filmske scenarije. Nastali so hiti, kot so Carrie, Dawn of the dead in Halloween. Z razvojem tehnologije so postale tudi grozljivke vedno bolj grozljive in popularne. V 80. letih so grozljivke zaradi prihoda videorekorderjev doživele pravi boom. Filmski ustvarjalci so se zaradi tega morali še posebej potruditi, zato so začeli vlagati v realistične maske (Hellraiser, Friday the 13th, Re-Animator). V 90. letih so se ljudje bali nevidnega – duhov, negativnim vibracijam. Spomnimo le na The sixth sense, Scream in The Blair Witch project. Na skrite ubijalce – viruse in bakterije – filmarji prisegajo tudi v tem stoletju. Že tako grozljivo ozračje pa poskušajo stopnjevati z zelo nazornim prelivanjem krvi. Ustvarjalci filmov, kot so Hostel in 28 Days later, si manejo roke, saj so ti filmi po vsem svetu napolnili blagajne.

Tobin Bell © Getty Images

Igrice so se šele začele
V to kategorijo spadajo tudi filmi o smrtonosnih igricah Ugankarja (Žaga, Žaga 2, Žaga 3). V kina je prišel že četrti del, ki tako kot prvi deli prisega na obračanje želodcev. Če so vam bili všeč predhodni deli, boste zato verjetno uživali tudi v četrtem, ki razkriva, zakaj se je Ugankar odločil za svoj ubijalski pohod.

Čeprav je Ugankar v tretjem delu umrl, to ne pomeni, da je krvavih igric konec. Ne, šele začele so se. Ugankar ima namreč sodelavca, ki mu pomaga nadaljevati poslanstvo - kaznovati ljudi, ki so kršili zakon ali moralne norme. Njegove žrtve se morajo tudi tokrat odločiti, ali želijo živeti ali umreti. Odločitev ni nikoli lahka, je le krvava.

Bell kot vedno izvrsten
Ugankarja verjetno nihče ne bi mogel tako prepričljivo odigrati kot Tobin Bell, ki je dokazal, da se zna vživeti v psiho svojih likov. Z raznovrstnimi vlogami se uvršča med najuspešnejše in najbolje ocenjene igralce. Vloga Ugankarja je primerna nagrada za skoraj 30-letno igralsko kariero, ki se je začela leta 1988, ko je upodobil FBI agenta Ernesta Stokesa v celovečercu Mississippi Burning. Preizkusil se je v vlogi številnih likov, tako slabih kot tudi dobrih. V biografski drami Ruby je odigral vlogo zarotnika Davida Ferrieja, v vlogi Mendoze smo ga lahko videli v drami In The Line Of Fire, pohvali pa se lahko še s številnimi vlogami v filmih, kot so The Quick and the Dead, Serial Killer, Goodfellas, Road to El Dorado, Overnight Delivery, The Fourth Floor, Good Neighbor, Black Mask 2, Loose Cannons, Malice in Powerplay.