Staro in gosto pozidano sredozemsko mestece z lepo ohranjeno srednjeveško podobo je prostor dobilo na polotoku med Piranskim in Strunjanskim zalivom. Piranski polotok se z rtom Madona končuje na Punti. Ozke in vijugaste ulice, po katerih avtomobili ne zmorejo (in ne smejo – v Piranu je bilo okoli parkiranja že veliko hude krvi), kamniti portali, oboki, ozke hišice s pastelnimi fasadami, mediteransko rastje in morje ... Mestece pa v rokavu skriva še veliko več.

Večkrat obzidano ...
Zgodovina Pirana je dolga in še vedno malo skrivnostna. Preden je Piranski polotok v drugem stoletju pred našim štetjem postal del rimskega cesarstva, naj bi tu živeli Iliri. Leta 452 je naselje porušil hunski kralj Atila, zgodovinski viri pa omenjajo, da je bil v 7. stoletju, ko so se začeli priseljevati Slovenci, na kraju današnjega Pirana utrjen kastrum. Mesto so v stoletjih, ki so sledila (Piran je bil od leta 1283 do 1797 pod beneško oblastjo), obzidavali večkrat, obzidje pa so rušili v 19. in na začetku 20. stoletja. Deli obzidja so se ohranili do danes in ohranjenih je tudi več mestnih vrat.

... in Tartinijevo mesto
Mesto, ki se skozi čas ni veliko spreminjalo, je v celoti pod spomeniškim varstvom, da je kulturna dediščina Pirana neprecenljiva, pa je takoj jasno vsakemu obiskovalcu, ki njegove ulice in trge prehodi z odprtimi očmi. Tartinijev trg s spomenikom komponistu Giuseppeju Tartiniju in kamnitima stebroma za zastave (Tartinijev trg je bil včasih morski zatok oziroma mandrač (zasuli so ga leta 1894), rdeča Benečanka, občinska palača, od daleč prepoznavna cerkev sv. Jurija in druge cerkve (Marije Snežne, sv. Petra in sv. Frančiška), Tartinijeva hiša, Prvomajski trg, ostanki obzidja, pomorski muzej in Punta je le nekaj piranskih znamenitosti, ki jih boste občudovali v ljubkem mestecu.