Sinonim za irsko glasbo

Takega vzdušja v Križankah ni bilo videti že kar nekaj časa, če smo natančni od Nietov . The Dubliners so poleg tradicionalnih irskih melodij navduševali s sproščenostjo, gorenjsko slovenščino (“Ni slab”) ter slovensko-angleškimi skovankami (“Hvala very much”). Poleg komadov, kot so I Wish I Had Someone To Love Me, South Australia in Mullingar Races smo bili priča pesniški interpretaciji violinista Johna Sheahana . Ta je pesnitev posvetil pred mesecem dni preminulemu ustanovnemu članu Dublinersov Ronnieju Drewu . Z irskim humorjem obarvano pesem, naslovljeno preprosto Ronniejeva nebesa, je zaključil z verzi: "Kaj je življenje? Kaj je umetnost? Kje hudiča je bend?"

Andrej Šifrer se je pojavil z njimi na odru zgolj na začetku, tokrat v vlogi napovedovalca, Vlado Kreslin pa je za uradni konec prišel na oder "zapozirat" (pevsko se je ob pomoči ostalih vokalov namreč le malenkost naprezal) pri najprepoznavnejšem komadu večera Whiskey In The Jar. Aplavzi so prisotnim na koncu uhajali iz vajeti, zato so se osiveli mladeniči na oder vrnili dvakrat.

Prevod: The Dubliners
►Lep pozdrav, John.
Zdravo. Fino je biti tu.

► Hvala. Začniva z dejstvi. Vaš bend deluje že slabih 50 let. Katere stvari vam padejo na pamet, ko se ozrete nazaj?
J: Spomnim se, ko sem pustil svojo službo električarja, da bi postal polnopravni član benda. To je bilo sredi šestdesetih let, mislim da leta 1965. Od takrat smo potlej igrali vsako soboto in priložnostno tudi sredi tedna. Barneya poznam od svojih najstniških let, skupaj sva igrala na nekaterih glasbenih večerih v Dublinu. To je bilo enkrat v petdesetih letih. Če se spomnim različnih najboljših trenutkov benda, smo dolgo časa igrali v pubih. Leta 1967 je nastal hit “Seven Drunken Nights”, ki se je na angleški lestvici najboljših desetih pesmi, mislim da, uvrstil na peto mesto. To je bil velik korak naprej, saj so na koncerte začele prihajati množice. Kmalu smo igrali v londonskih večjih prizoriščih, kar je bila kar naenkrat velika sprememba od pubov. Veliko je bilo osebnih vzponov, naslednji večji skupinski dosežek pa je bila pesem The irish Power, ki je nastala s sodelovanjem s skupino The Pogues v letu 1987. To je bil torej drugi veliki dosežek. Tukaj smo spet pridobili precej mladih poslušalcev, tudi s strani The Pogues. In od tam smo nadaljevali pot. Zdi se, da se ne bomo nikoli ustavili.

► Poimenovali ste se po knjigi Jamesa Joyce-a. Kateri so vaši največji vplivi v smislu irske tradicije?
J: V smislu glasbe? Veliko starih glasbenikov, ki niso nikoli dosegli komercialnega preboja, so vplivali na naju z Barneyem. Nek dober prijatelj mojega očeta,ki me je učil note, Dan Dale je bil dober in v veliko spodbudo mladim glasbenikom. Ne vem, zakaj omenjam ime Pippers, ampak L.E. je bil njegov sin. Bila je dobra glasbena atmosfera, in srečen sem, da sem bil del nje. Shawn McGuiere iz Belfasta je bil dober, bil je dinamičen goslač, ki je bil s svojimi idejami veliko pred časom.

► V knjigi je stavek: “Eden za drugim so se spreminjali v sence”. Kakšne občutke vam daje ta stavek?
J: Vsi smo le kup kosti in duh. Meso traja le nekaj časa, duh pa upam, da živi še naprej po smrti. Upam, da se duh prenese v naslednje življenje, mogoče se prenese tudi v sence, ne vem.

► Spomniva se še Ronnieja za trenutek… bil je skorajda sinonim za irsko glasbo. Kako se ga spominjate kot človeka in tudi kot umetnika?
J: Bil je zelo prijeten človek, odprt za ideje. Njegov unikaten glas in način komponiranja pesmi je predstavljalo tisto, kar je v resnici bil. Bil je tudi skrben. Zelo bo pogrešan, saj je bil tudi ustanovni član benda. Veliko je prispeval tako k irski, kot tudi mednarodni folk glasbi. Njegov glas je na žalost utihnil, vendar bo živel naprej z glasbo.

► Pred leti ste sodelovali s slovenskim glasbenikom Andrejem Šifrerjem. Kakšen je Andrej v smislu glasbe?
J: Dober je. Zelo je “živ”. V Dublinu je snemal ploščo. Prevedel je nekatere irske pesmi v slovenščino. Z njim je bilo zabavno delati. Mislim, da nas bo nocoj najavil.