Cenovna uspešnica

Linea pa vseeno ni le kombilimuzinska različica, ki so ji oblikovalci dodali zadek. Je več kot to. Izgleda celovito, dinamično, določeni so rekli celo uglajeno. To ji da kvaliteta izdelave, materiali, opremljenost in dovolj obsežna, sodoba motorna ponudba, prav gotovo pa ne škodi tudi nizka cena.

Da je linea nastala v sodelovanju s Tofasom v Turčiji, kjer jo tudi izdelujejo, ne boste opazili. Opazili pa boste dinamične poteze in resnično skladno obliko, pod kroj katere se je podpisal sam guiguaro in to ovekovečil na bokih linee. Problem skoraj vseh podobnih (prisilno sestavljenih) limuzin je neizrazita bočna linija in ne oblika zadka. Linea teh problemov nima, celoto pa lepo dopolnjujejo na prednji maski uporabljen krom, stranski ogledali, ki sta pričvrščeni na karoserijo ter par kromiranih kljuk na prelomu karoserije. Emotiven paket opreme pomeni še palec večja lita platišča, ki tukaj merijo 17 palcev, pnevmatike pa prekrivajo 205 milimetrov asfalta.

Notranjost je znana že iz grande punta, a se od te vseeno dovolj razlikuje, da je samosvoja. Od puntove se razlikuje predvsem po občutku, ki ga pušča, skoraj bi lahko rekli, da je prestižna, še posebej, ker je bila testnikova odeta v simpatično kombinacijo črne in bež barve. Kakovost pa kot v grande puntu več kot solidna. Počutje na sedežih je kljub le 173-centimetrski bočni širini presenetljivo dobro, sedeži nudijo zadostno bočno oporo, a so tipično italijanski – prej mehki kot trdi. Sredinska konzola je v paketu emotion odeta v dobro imitacijo aluminija, posebni so tudi merilniki, postavljeni na svetlo ozadje. Stikala solidne avdionaprave so dovolj velika, v pomoč pa so tudi stikala na volanu, s katerimi narekujete tudi telefonu, če je ta povezan. Tu je še blue&me. Avtomatska klimatska naprava dobro deluje, a je samo enopodročna. Sedeži zadaj imajo prav tako zračnike. Tudi senčnik zadnjega stekla je v tej opremi serijski. Zadaj posedeni nad prostorom ne bi smeli nergati, saj ga je toliko kot v mnogih številko večjih limuzinah, zahvala za to gre 93 milimetrov večji medosni razadlji in posebni konstrukciji sedežev. Samo prostora za glavo zna za kakšen centimeter zmanjkati, gre pa to povsem na račun oblike. Vseeno pa manjši od 180 centimetrov problemov ne bi smeli imeti.



Edini dizelski motor v ponudbi bo kljub majhni prostornini zadostil potrebam večine voznikov, zato ga nedvomno priporočamo. Lineo požene do končnih 170 km/h, stotico pa doseže v slabih štirinajstih sekundah. Vse to niti niso zelo prepričljivi podatki, se pa motor v vožnji lepo obnese, vseeno pa zahteva vrtenje nad 2000 vrtljaji, zaradi česar je širina uporabnih vrtljajev toliko manjša. Motorja ne razganja od moči, 200 Nm navor pa je vseeno dovolj, tudi ko boste lineo polno naložili. Ta motor je namenjen predvsem neutrudljivemu nabiranju kilometrov, čeprav se linea sama ovinkov ne brani. Podvozje cestne neravnine dobro požira, le nenadne anomalije ga znajo za trenutek zmesti, kar boste občutili in slišali v potniški kabini. Zavore svojo nalogo dobro opravijo, isto lahko rečemo za žal samo pestopenjski ročni menjalnik. Za piko na i je linea s tem motorjem še zelo ekonomična, saj smo na testu v povprečju porabili 6 litrov plinskega olja.



Če v enačbo vključimo še 500-litrski prtljažnik, ki je poleg vsega še zadostno obdelan, zadnjo klop pa je možno podreti po tretjinah, je to prava družinska limuzina, katere končna cena kljub dizelskemu pogonu ne bo presegla cene 18.000 evrov. Testna linea je poleg tega še najdražja v ponudbi, tako da, če ste pripravljeni odpeljati takšno z nekaj manj opreme, bo cena še poldrugi tisočak nižja. Kar pa je zelo veliko avta za toliko denarja.