Gummersbach je Pungijeva četrta nemška postaja, v Ligi prvakov pa bo prvič igral proti Celjanom in prvič bo začutil vzdušje v dvorani Zlatorog.
Roman Pungartnik
je pri 36 letih kot staro vino. Leta mu ne morejo do živega: še
vedno je odlično pripravljen, pa tudi svoje moči podprt z izkušnjami troši bolj modro.
"Leta v športu niso pomembna. So le dobri in slabi igralci. S treningom lahko nadoknadiš, kar
izgubiš z leti, drugo opravijo izkušnje. Delati moram dvakrat toliko kot mladci, se pa še vedno
počutim mladega,"
pravi Pungi, ki bo v Ligi prvakov (LP) v nedeljo prvič igral proti Celjanom.
Raje s kom drugim
"Če bi bilo odvisno od mene, se s Celjani raje ne bi srečal. Celje bo vedno moja ekipa, čeprav trenutne ekipe ne poznam, saj nisem z njo nikoli treniral niti igral, poznam pa vse iz vodstva kluba. Prijetno bo spet srečati prijatelje in poklepetati z njimi," Pungartnik ne skriva, da mu srce še vedno bije za grofe, pa čeprav je bil leta 2002 dobesedno prisiljen oditi v tujino, ko v Celju z njim niso želeli podaljšati pogodbe. "Je pač bilo tako. Pogodba mi je potekla in nismo je podaljšali. Tako sem vsaj lahko uresničil željo po igranju v tujini, ki prej ni mogla priti na plan. Celje je bil vendar evropski klub, vse je bilo urejeno in takrat sem bil zadovoljen," pravi levokrilni rokometaš Gummersbacha, ki je v dveh letošnjih nastopih v LP vknjižil dve zmagi proti Valurju in Veszpremu ter zabil devet golov. V odlično organiziranem Gummersbachu se z družino počuti odlično: "Klub je organiziran na zelo visoki ravni, ima dolgo tradicijo, tako da je v tem pogledu zelo podoben Celju. Tudi družina se je dobro vključila, hčerka se je navadila na nemško šolo, sam pa tako ali tako nisem imel prevelikih težav s prilagajanjem. Za piko na i so se izboljšali še rezultati in sedaj je vse v najlepšem redu."
Bil je na večini tekem Celja v Nemčiji
Zamer do svojega matičnega kluba pa ne goji: "Bil sem na veliki večini tekem, ki jih je Celje odigralo v Nemčiji in na Danskem. Mogoče je razlog tudi to, da so se Celjani srečevali s klubi s severa Nemčije. Obiskal sem jih dan pred tekmo, bil tudi na tekmi, ohranjal sem stike s funkcionarji iz kluba, tudi z igralci sem še vedno v stikih. Najlepše od vsega tega pa je, da sem se v tujini srečal s Slovenci, ki so mi pripovedovali o rokometnem dogajanju v Sloveniji."
Nemške postaje
Gummersbach je po Wilhelmshavenerju, Kielu in Hamburgu četrti nemški Pungijev klub. Lani, ko so Celjani z Gummersbachom odigrali dve tekmi (zmaga in poraz), je bil še v Hamburgu. O tujini pravi: "Tujina je odlična izkušnja. Na tujem sem lahko preverjal, kje smo v Celju grešili, in se poskušal čim več naučiti. Ta izkušnja me je obogatila. Mogoče bi moral oditi še prej."
|
|
|
Roman Pungartnik se je dobro privadil na Nemčijo. © VfL Gummersbach
|
"Če bi bilo odvisno od mene, se s Celjani raje ne bi srečal. Celje bo vedno moja ekipa, čeprav trenutne ekipe ne poznam, saj nisem z njo nikoli treniral niti igral, poznam pa vse iz vodstva kluba. Prijetno bo spet srečati prijatelje in poklepetati z njimi," Pungartnik ne skriva, da mu srce še vedno bije za grofe, pa čeprav je bil leta 2002 dobesedno prisiljen oditi v tujino, ko v Celju z njim niso želeli podaljšati pogodbe. "Je pač bilo tako. Pogodba mi je potekla in nismo je podaljšali. Tako sem vsaj lahko uresničil željo po igranju v tujini, ki prej ni mogla priti na plan. Celje je bil vendar evropski klub, vse je bilo urejeno in takrat sem bil zadovoljen," pravi levokrilni rokometaš Gummersbacha, ki je v dveh letošnjih nastopih v LP vknjižil dve zmagi proti Valurju in Veszpremu ter zabil devet golov. V odlično organiziranem Gummersbachu se z družino počuti odlično: "Klub je organiziran na zelo visoki ravni, ima dolgo tradicijo, tako da je v tem pogledu zelo podoben Celju. Tudi družina se je dobro vključila, hčerka se je navadila na nemško šolo, sam pa tako ali tako nisem imel prevelikih težav s prilagajanjem. Za piko na i so se izboljšali še rezultati in sedaj je vse v najlepšem redu."
|
Športniki se ne delimo na stare in mlade, pač pa na dobre in slabe.
Roman Pungartnik
|
|
Zamer do svojega matičnega kluba pa ne goji: "Bil sem na veliki večini tekem, ki jih je Celje odigralo v Nemčiji in na Danskem. Mogoče je razlog tudi to, da so se Celjani srečevali s klubi s severa Nemčije. Obiskal sem jih dan pred tekmo, bil tudi na tekmi, ohranjal sem stike s funkcionarji iz kluba, tudi z igralci sem še vedno v stikih. Najlepše od vsega tega pa je, da sem se v tujini srečal s Slovenci, ki so mi pripovedovali o rokometnem dogajanju v Sloveniji."
Nemške postaje
Gummersbach je po Wilhelmshavenerju, Kielu in Hamburgu četrti nemški Pungijev klub. Lani, ko so Celjani z Gummersbachom odigrali dve tekmi (zmaga in poraz), je bil še v Hamburgu. O tujini pravi: "Tujina je odlična izkušnja. Na tujem sem lahko preverjal, kje smo v Celju grešili, in se poskušal čim več naučiti. Ta izkušnja me je obogatila. Mogoče bi moral oditi še prej."
