Za položaj predsednika se potegujejo štirje kandidati – poleg favorita
Roberta Mugabeja še
Langton Toungana,
Morgan Tsvangirai in
Makoni Herbert Stanley Simbarashe.
Sedanji avtoritarni predsednik Mugabe je na oblasti, vse odkar se je Zimbabve, takrat še
Južna Rodezija, pred 28 leti osamosvojil od Velike Britanije. Po mnenju analitikov na volitvah ne
gre pričakovati večjih sprememb, saj naj bi Mugabe poskrbel, da bo znova dobil večino – tako na
volitvah za predsednika kot tudi na ravni parlamenta.
Neverjetne pristojnosti predsednika
Volivci sicer v 150-članski parlament izvolijo le 120 poslancev, ki imajo petletni mandat.
Poleg tega 12 poslancev neposredno imenuje predsednik države, deset mest zasedajo plemenski
poglavarji, osem pa jih predsednik izbere med guvernerji provinc. Predsednik države je hkrati tudi
predsednik vlade, kar mu daje obsežne pristojnosti.
|
Revščina in beg možganov |
Zimbabve se sooča s hudim nazadovanjem gospodarstva, pri čemer je uradna letna stopnja inflacije 66.000-odstotna, kar je največ v svetovnem merilu. Poleg tega je stopnja brezposelnosti več kot 80-odstotna, prebivalci se soočajo z velikim pomanjkanjem osnovnih živil in življenjskih potrebščin, propada tudi vsa glavna infrastruktura v državi. V času Mugabejeve vladavine je državo zapustilo okoli pet milijonov ljudi, med drugim strokovnjaki, zdravniki, medicinske sestre, učitelji in piloti. Podatki o okuženosti z virusom HIV med odraslim prebivalstvom se gibljejo med 25 in 35 odstotki, sistem zdravstvenega varstva praktično ne obstaja, namesto rešilnih vozil pa uporabljajo volovsko vprego. Leta 2003 je pričakovana življenjska doba v državi v primerjavi z letom 1985 padla za 23 let na zgolj 33 let. |
Zimbabve leži na jugu Afrike med Južnoafriško republiko, Mozambikom, Bocvano in Zambijo. Po površini je približno tako velik kot Japonska in ima 13,1 milijona prebivalcev, ki so večinoma anglikanske vere. Nastal je iz nekdanje britanske kolonije Južne Rodezije, ustanovljene leta 1898. Predsednik rodezijske vlade Ian Smith je leta 1978 z zmernimi črnskimi voditelji dosegel sporazum o neodvisnosti države pod oblastjo črnske večine, ki pa ga je Patriotska fronta pod vodstvom Roberta Mugabeja in Joshue Nkome zavrnila. Izbruhnila je vojna med vladnimi silami in Patriotsko fronto. Na konferenci leta 1979 v Londonu so le dosegli sporazum o prenosu oblasti na črnsko večino, Rodezija pa je za kratek čas spet postala britanska kolonija.
Na parlamentarnih volitvah februarja 1980 je večino sedežev dobila stranka Zanu, njen voditelj Mugabe pa je marca postal premier. Aprila istega leta je razglasil neodvisno Republiko Zimbabve. Z ustavnimi spremembami leta 1987 so uvedli predsedniški sistem, Mugabe pa je bil na zadnjih predsedniških volitvah leta 2002 še sedmič izvoljen za predsednika. Ob osamosvojitvi Zimbabveja je bilo skoraj tri četrtine rodovitne zemlje v lasti belih veleposestnikov (4500 belih veleposestnikov je posedovalo 70 odstotkov zemlje). Vlada se je po osamosvojitvi lotila obsežnega preseljevanja črnskih kmetov na zemljo, ki so jo za manjšo odškodnino odvzeli belim lastnikom. Leta 2000 je prišlo v državi še do nasilnih odvzemov zemlje in napadov na bele veleposestnike.