Cesar Franc Jožef I. je 23. junija 1859 v Lombardiji z vojsko prodiral proti italijanskim osamosvojiteljem. Šel je v bran pravicam Habsburške monarhije. V naključnem srečanju obeh nasprotnikov se je okoli vasi Solferino odvila ena izmed največjih bitk v evropski zgodovini. V obupu so tovariši ranjene tovariše nosili tudi h katedrali bližnjega mesteca Castiglione, kamor je dan prej prišel ženevski poslovnež Henry Dunant. Gorje ranjenih je z njim obrodilo prvo ženevsko konvencijo – 22. avgusta 1864 – oziroma nastanek Mednarodnega odbora Rdečega križa (MORK) v Ženevi.

Tovarišem v orožju na naši in njihovi strani

Oborožen spopad za Slovenijo skozi tožilske spise, 5. del.

Proti slovenskim osamosvojiteljem je 27. junija 1991 po dolenjki prodiral osrednji napadalni klin JLA. Z zornega kota federalnih sil je šel v bran pravicam federalne države. Pred njim je slovenska milica usmerjala civilne tovornjake na Medvedjek, v cestno zaporo. Miličniki so jih po navedbah iż dokumentov JLA silili tudi z grožnjami: “Če nočejo na barikade, jih dajmo pobiti kar tukaj na parkirišču.” Poskus preboja tovornjakov iz barikade so preprečili. Številna vozila civilistov so bila ujeta. Barikada je ustavila prodor JLA.

Pozabili na civiliste
Naslednje jutro so to oklepno-mehanizirano enoto JLA teritorialci napadli. Obrambni udar JLA je bil usmerjen k hišam nad cesto, kjer so bili oficirji TO – le oni so imeli maskirne uniforme. Letalstvu JLA pa je ukazano uničiti prepreko in razbiti obroč TO. Tako so hoteli deblokirati prodiranje JLA. Major in stotnik TO sta imela pooblastilo za morebiten umik. Nekateri piloti JLA so, zdi se, vedeli za obveščenost teritorialcev o njihovem napadu. Vsaj eden je o tem pričal tudi pred slovenskim preiskovalnim sodnikom. Zanj so, sodeč po dokumentu Rdečega križa, vedeli tudi na Rdečem križu Slovenije: aktivirali so ekipo prve pomoči in vozilo ter v Velikem Gabru v gostilni uredili sobo prve pomoči. Toda zdi se, da za umik civilistov ni nihče poskrbel.

V napad je poletelo okoli 14 letal, napadla so v več valovih. Ko je smrt ustavila koso, je bil ubit en teritorialec in osem civilistov, pet bolgarskih državljanov. Koliko je bilo vseh ranjencev, ni povsem jasno. Tožilstvu je sodišče v začetku leta 1992 odobrilo sodno preiskavo zaradi vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo. Usmerjalo se je na preiskavo letalskega napada. Začel se je primer Medvedjek, čeprav je tožilstvo imelo kriminalistično preiskavo za “lepo spisano, a z ničemer utemeljeno”. Tožilstvo je marca 2006 sporočilo: kazenski postopek ni izveden, ne najdejo odgovornih.

Kolumna

Do 18. julija objavljamo izbrane zgodbe iz raziskave. Mnenja in stališča so avtorska in ne uredniška.

Kako to vrednotijo ženevske konvencije (ŽK)?
V tem primeru je pomembno pravilo razločevanja iz sanktpeterburške deklaracije (iz leta 1868), ki najostreje izraža idejo človečnosti: v spopadu je vselej treba razločevati med civilisti in borci, med civilnimi in vojaškimi objekti. Branilci so na Medvedjeku civilne objekte spremenili v relevanten vojaški objekt, zato bi bila dolžnost branilca, da civiliste tudi zavaruje in zaščititi.

Dalo bi se sklepati, da tožilstvo s kazenskim pregonom pripadnikov JLA krši tradicionalno načelo kazenske zakonodaje v ŽK – noben vojak ne more biti preiskovan ali obsojen za nobeno dejanje, ki ni prepovedano z zakoni in običaji vojne, saj je letalski ali kopenski napad na takšno barikado po ŽK dovoljen. Zdi se tudi, da je večinsko mnenje vodilnih tožilcev, da pripadnikov slovenskih sil na sodišču ne preganjajo.

Zdi se še, da je bil tistega 28. junija na Medvedjeku slovenski Solferino. Podobnosti, močno simboličnih, nekaj je: obe večnacionalni državi sta se branili pred osamosvojitelji, za Habsburžane so se bojevali tudi Slovenci, obakrat so bili v bližini predstavniki iz Ženeve oziroma iz MORK in obakrat je šlo za največje izgube.