Rdeča glava

Ferrari tudi ne preveč vešči poznavalci avtomobilov hitro povežejo z modelom testarossa. Enega od najznamenitejših ferrarijev so krasile zavidljive mere, ob pogledu na skoraj dva metra širok zadek pa so srečniki ostajali brez besed. Leta 1984 je na razstavnem prostoru "rdečih" v Parizu pozornost plenil rdeči ferrari testarossa. V morju novitet, opremljenih z najrazličnejšimi aerodinamičnimi dodatki, je eden od prisotnih novinarjev takole opisal testarosso: "Novi ferrari ne potrebuje nobenega aerodinamičnega krila, saj je že sam po sebi krilo."



Oblikovalec Pininfarina je vnovič presegel samega sebe. Edinstvene rešetkaste zračne reže za učinkovito hlajenje močnega motorja na bokih avtomobila so odkrivali potencial nove zveri iz Maranella. Duhovni naslednik legendarne testarosse iz leta 1956 je imel sredinsko umeščen 12-cilindrični bokser motor s štirimi ventili na cilinder, največjo moč, 287 kW/390 KM, pa je motor dosegel pri 6.300 vrtljajih v minuti. V spomin na zgoraj navedeni model je bila glava motorja obarvana v rdeče (testarossa = rdeča glava). Vozne sposobnosti testarosse so bile fascinantne. Za pospešek do 100 km/h je potreboval vsega 5,3 sekunde, kazalec hitrosti pa se je ustavil na najvišji hitrosti 299 km/h. Zaradi bokser konstrukcije je 12-cilindrični motor igral fantastično arijo, že tako posebno za avtomobile iz Maranella.



Vseeno je avtomobil najbolj poznan po svojih dimenzijah. Zadek je bil ogromen, če bi imeli to srečo, da vas na avtocesti prehiti testarossa, bi z začudenjem gledali bočno linijo z znamenitimi škrgami. Težko si je predstavljati, kako širok je bil avtomobil, brez da bi ga videli. Omenimo lahko le to, da je bila širina v centimetrih skoraj enkrat večja kot višina. Srečniki, ki jim ga je uspelo videti, vedo, o čem govorimo. Žarometi so bili klasični in so se dvignili, na zadku pa so se skrivali za rešetkastim pokrovom, zaradi česar je bilo vozilo videti še širše. Ob atraktivnem videzu, vrhunskemu bokser motorju in zavidljivih voznih sposobnostih pa je imela testarossa eno pomanjkljivost. Po besedah nekdanjega dirkača Giancarla Baghettija, je bil pri hitrostih nad 250 km/h prednji konec vozila prelahek.


V drugi polovici leta 1991 so v Los Angelesu predstavili naslednika testarosse z imenom 512 TR. Imel je 28 kW/38 KM več, do 100 km/h je pospešil v 4,8 sekunde, tehtal je 40 kilogramov manj, motor je bil postavljen 30 milimetrov nižje, pa tudi pnevmatike so bile za številko večje. V nasprotju s testarosso je bil model 512 TR veliko lepši, zahvala temu pa gre novi obliki prednjega in zadnjega konca avtomobila. Tretja revolucija, model 512M, se je pojavila leta 1994. Čeprav je bil najmodernejši, so mnogi mnenja, da se zaradi videza sprednjih in zadnjih žarometov, vgrajenih v pokrov motorja oziroma na rešetkasto masko vozila, ni mogel meriti z modelom 512 TR. Testarossa je brez dvoma ena od legend podjetja iz Maranella.