Prvi slovenski bloger Jonas Žnidaršič se v ponedeljek zvečer vrača na TV zaslone z novo oddajo Trenutek resnice.
Zastavljenih je 21 vprašanj, nekaj dni prej se kandidate, ki so priklopljeni na poligraf, izpraša ista vprašanja. Kandidat ne ve, kaj je poligraf pokazal. Nato pa primerjamo, kaj bodo odgovorili pred publiko in kaj bo pokazal poligraf. Lahko pa tudi nadaljnje odgovore zavrne, denimo, če je prisotna žena, lahko mirno vstane in gre domov. Glavna nagrada je 50 tisoč evrov.
Veljate za prvega Slovenca, ki je prepoznal moč interneta. Blogati ste začeli že leta 1994.
Z računalniki sem se ukvarjal že prej. Internet me je predvsem fasciniral, ko sem spoznal, da lahko osebno kontaktiram denimo avtorja knjige o biljardu, ki sem jo takrat ravno prebiral. Dobil sem njegov odgovor in to je bil tisti odločilni trenutek, ko sem zaslutil potencial interneta.
Se je že takrat dalo z internetom kaj zaslužiti?
Takrat ne, ker je bilo to še prepovedano. Danes so te možnosti odprte. Z internetom lahko zasluži vsak, ki to zna. Prek spleta lahko trguješ z vsem svetom ... jaz sicer ne, ker nisem trgovec (smeh). Sem komedijant in povrh vsega še slovenski.
Mimo Videošpona, ki vas je izstrelil med zvezde, ne moremo. S to TV oddajo ste leta 1991 postali prvi najstniški idol samostojne Slovenije. Vpeljali ste sproščenost, sleng in postali glasnik mladih.
Ne, mimo tega res ne moremo (smeh). Začuda so bile tudi reakcije staršev pozitivne. Sicer res nisem dajal kakšnih spornih nasvetov, le tiste bolj simpatične okoli odnosov. Fotrom sem šel malo na živce, mame pa so me imele zelo rade. To vidim šele zdaj, ko ljudje obujajo spomine, takrat se mi še sanjalo ni.
|
"Sem komedijant in povrh vsega še slovenski." © Saša Despot |
Ta oddaja je res prinesla nek nov val načina nastopanja pred kamerami. Ta vpliv pa ni bil vedno najbolj koristen (smeh) ... še posebej, ko vidim kakšne ponesrečene poskuse, ki tu črpajo navdih, a so rezultati ravno nasprotni.
Kakšen konkreten primer?
Ne, o tem ne bi. To so tisti, ki so zanič – saj se ve, kdo so. Grozno je gledati nekoga, ki se dela, da je sprošen, in v resnici ni. Najbolj grozno je, da se to vidi. Pa tudi, če si res sproščen in če nimaš nič povedati, si le sproščen butelj.
Še ena revolucionarna zadeva pa je bila revija Ž. Posebno odmevna rubrika, ki jo je takrat brala mladina, je bila Dnevnik dobre pičke.
Sumim, da se projekt ni razcvetel ravno zaradi te rubrike (smeh). Mladi so bili za, niso pa bili za njihovi starši, ki so v tem primeru zelo pomembni, saj oni dajejo denar. Tega sicer ne razumem, saj ljudje takšni smo – pogovarjamo se o pičkah.
Spomnim se, da sem moral kot osnovnošolec to revijo skrivati, potem ko je oče enkrat prelistal omenjeno rubriko.
No, saj sem vedel, da je bilo tako (smeh). Sem pa ponosen, da sem se takrat kot urednik požvižgal na komercialo.
Nazadnje vas je zaznamovala oddaja Lepo je biti milijonar oziroma Milijonar z Jonasom. Kakšna je bila razlika med to oddajo na Pop TV in na TV Slovenija?
Razlika je bila velika. Na Popu me je pred vsako oddajo obiskal Branko Čakarmiš in napol v šali, napol zares dejal, da bi bilo danes dobro, če bi dobili zmagovalca. Želja na Popu je bila, predvsem zaradi ratingov, čim prej dobiti prvega zmagovalca. Na nacionalki pa je bilo ravno obratno. Imeli smo sestanke, kjer so se dogovarjali, kaj vse storiti, da nekdo ne bi dobil tega denarja. Zaradi tega sem bil zelo slabe volje in tako sem do tega tudi izgubil veselje.
Kaj pa razlika v honorarju?
O številkah ne govorim nikoli. Lahko pa povem, da za isto vrsto dela vsako poznejše leto zaračunam več.
Vaš zadnji medijski poskus pa je neslavno potonil. Govorim o še enem nacionalkinem projektu – TV limonadi Strasti.
Pa ne zaradi mene. Ko so nadaljevanko ukinili, mi je bilo takoj jasno, zakaj – ker je nacionalki zopet zmanjkalo denarja. Ta njihov proračun so tolikokrat premetali, da je na koncu izpuhtel. Gledanost je bila sicer odlična, zmagale pa so zakulisne muke, ki so na tej televiziji stalnica. Na TV Slovenija me sploh nič več ne more presenetiti.
Ste danes bolj politično korektni kot protislovni?
Da. V socializmu sem imel občutek, da sem si lahko privoščil čisto vse, le politiko sem moral pustiti na miru. Danes pa je celo zaželeno kritizirati politiko, vendar so pa vse druge teme tako občutljive, da jih je treba raje pustiti pri miru. Tudi sam v svojih intervjujih opažam, da sem začel paziti, kaj kdaj rečem. Zaradi tega sem kar malo tečen.
