Francoski Citroën je družino družinsko naravnanih enoprostorcev razširil še za enega člana. In sicer je C3 picasso peti aktualni član družine, če pa v enačbo vključimo še berlinga in potniškega nema, potem citroën kupcem nudi kar sedem različnih enoprostorcev. Tolikšna raznolikost in tudi izkušnje pa se poznajo pri izvedbi in prilagodljivosti notranjosti, ki je skoraj brez primere.

PLUSI, MINUSI

Plusi: moderna oblika, preglednost  – zlasti naprej, prostornost, uporabnost. Minusi: anemičen motor, plastičen volan, ni sredinskega naslona, ročni pomik zadnjih stekel, ročica menjalnika.

Dinamično funkcionalna podoba
Z oblikovnega stališča novinec v Ciitroënovi ponudbi prinaša  nove oblikovne smernice, ki bodo kmalu postala stalnica modelov z dvema puščicama na nosu. Dokaz za to je tudi pred kratkim predstavljena študija DS3, ki že čaka na zeleno luč za pričetek proizvodnje. C3 picasso deluje kot velika kocka, kar med drugim nakazuje prostorno notranjost.

Kljub oglatosti pa oblikovalci niso pozabili na dinamičen izgled, saj po opravljenih študijah tudi v tem razredu ljudje vedno bolj gledajo na obliko. Dinamičnost zunanje podobe so tako dosegli z markantnim prednjim delom, pomemben del katerega so tudi svetila (enako velja tudi za zadek), in z vzvratnimi ogledali, ki so mesto našla na robu karoserije.

Notranjost v službi prostornosti in prilagodljivosti
Notranjost opraviči (oglat) zunanji izgled, saj je tudi ta zelo pravokoten, na koncu koncev pa to pomeni boljšo izrabo prostora. Oblikovalci tako niso uporabili trikov, kot je proti zadku padajoča streha, ker tega preprosto niso rabili. Preseneti tudi preglednost, ta je predvsem naprej odlična, zahavala za to pa gre posebni obliki A-stebrička, kjer gre za svojevrstno posebnost.

Tudi pri izgledu sredinske konzole so oblikovalci uporabili nekaj novih prijemov, predvsem pa to velja za izgled armaturne plošče in nekaterih stikal ter drugih elementov. Voznikov delovni prostor in del pred sopotnikom tako delujeta zelo moderno in mladostno, kljub temu pa se nad novostmi starejši kupci ne bodo pritoževali. Hvalimo tudi izgled in postavitev volanskega obroča (osrednji del tega pohvalno ni fiksen), ki pa razočara, ko se ga dotaknete. Njegova krožnica je namreč odeta v plastiko, glede na ceno in segment, v katerem se nahaja, je to nedopustno.

Določeno mero dvoličnosti pokaže tudi pri nekaterih drugih elementih opreme, kjer že v osnovi recimo dobite: vse zračne blazine (tudi zavese), klimo, tempomat in navigacijo, ne pa tudi ESP sistema. Želeli bi si tudi sredinskega naslona za roko spredaj, grajo pa si zasluži tudi zaradi dejstva, da sta bili pri testniku zadnji bočni stekli pomični zgolj ročno (ima pa recimo bočne zastore proti nadležnemu soncu), nekaj kar v avtomobilu te velikosti nismo zasledili že dolgo. Proizvajalcu svetujemo, naj to čimprej spremeni. 

Drugače se bo potnikom v obeh vrstah nadvse dobro godilo, sedeži so še vedno predstavniki mehkobe, obenem pa nudijo več bočne opore kot recimo sedeži v modelu brez končnice picasso v imenu (C3). Tudi glede centimetrov so ti bolj radodarni, prestavna ročica pa bi lahko bila malo krajša.

Zadnja sedežna klop je izdatno pomična, nastavljate pa ji lahko tudi kot. Pred potniki so še priročni mizici in bralni svetilki. V tleh so še dodatna odlagališča, sopotnikov sedež pa se zelo priročno z enim potegom ročice prekucne in že lahko prevažate do poltretji meter dolge predmete.

Enako prilagodljiv je tudi prtljažnik, katerega vrata se odpirajo nadvse visoko. Prtljažni prostor odlikuje dobra obdelava, ob podiranju klopi v drugi vrsti pa tvori tudi povsem ravno dno. Prostora je od 385 do 500 litrov, v najboljšem primeru pa kar za poldrugi kubik.

Kar se tiče prostornosti in prilagodljivosti testnik prav tako navduši ... © Miha Pečoler

Šibkejši bencinar zgolj za osnovne potrebe
1.4-litrski bencinar z razlogom nosi naziv osnovni motor v ponudbi, saj se tako tudi obnaša. Z močjo in navorom res ne razsipa, tako da pri polni naloženosti ali vsaj ko se v njem peljejo štiri osebe vsekakor ni prijatelj prehitevalnega pasu na avtocesti. Ker se priganjanje v vrtljaje, kjer postane tudi bolj glasen, hitro pozna pri porabi in v denarnici,  predlagamo, da stranke raje posežejo po močnejšem 88-kilovatnem bencinskem, ali enem od dveh dizelskih agregatov. Menjalnik se tej zgodbi pridružuje, saj mu je športno pretikanje tuje, prestavna razmerja pa so preveč skupaj, zaradi česar se ni težko "zašaltati".

Zavore so na vseh štirih kolesih diskaste, kar je dobro, lega na cesti pa je tipična za tega proizvajalca, se pravi mehka, ampak korektna. Enako trdimo tudi za volanski mehanizem, kjer električni servo volan nudi lahkotno manevriranje, žal pa slednje moti pri višjih hitrostih, saj volan takrat ne otrdi dovolj.

... manj pa, ko je govora o opremi, motorju in menjalniku. Tu raje poglejte stopnico višje. Razlika v ceni vseeno ni tolikšna. © mIHA pEČOLER

Cenovno je testnik prav tako izstopal, saj za ceno 15 tisočakov dobite vse, kar potrebujete, s tem pa mu kakšno malenkost, kot je plastičen volan in odstotnost sredinskega naslona zlahka oprostimo.

88-kilovatna različica z istim paketom opreme stane dobrega tisočaka več, kar je vredno razmisleka. Za katero koli različico se boste odločili, pa bo zagotovo veljalo, da boste za plačano dobili enega boljših malih enoprostorcev, ki poleg vsega še dobro izgleda. Nekaj, kar bo prav tako zagotovo postalo merilo v tem segmentu. Tudi zaradi modela v  vprašanju.