V zadnjih dveh letih se je število odkritih okužb s HIV s 35 povečalo na 50, število okuženih s sifilisom pa je iz nobenega leta 2000 zraslo kar na 65 v letu 2008. Preventive analnega zdravja ni, opozarja kirurg, proktolog Boštjan Mlakar.
Tema, o kateri bova govorila, je tabu, hkrati pa je zelo aktualna. Se strinjate z
mano?
Absolutno. Skrb za analno zdravje oziroma zdravje zadnjika je verjetno že zaradi same besede zadnjik na zadnjem mestu. Pa ne samo v javnosti, tudi v zdravstvenem sistemu. Težave, s katerimi se srečujem pri strokovnem delu, pri ministrstvu za zdravje naletijo na gluha ušesa. Nobene pozitivne spremembe ni in prav je, da javnost to izve! Rad bi poudaril, da je v predlogu zakona o zdravstveni dejavnosti zapisana popolna prepoved oglaševanja zdravstvenih storitev. Glede na kazni, ki so predvidene, zakon vzpostavlja inkvizicijo, ki bo določila, katere vsebine lahko pridejo v javnost. Tabu temi problem analnega zdravja in analni seks bosta po novem zakonu verjetno zadnji stvari, o katerih bo dovoljeno govoriti. Dostopnost zdravstvenih storitev posamezniku pa bo še bolj otežena.
Bolniki z rakom danke se v povprečju za pregled pri zdravniku odločijo pol leta prepozno. Je to posledica tega, da se o analnem zdravju ne govori dovolj?
To je zelo zastrašujoč podatek, zato se je začel izvajati program preventive Svit. Še vedno pa so težave z zadnjikom tako velik tabu, da se ljudje zelo pozno odločijo priti do zdravnika.
Kaj je znak, da je treba k zdravniku?
Vsaka krvavitev ob odvajanju blata, vsaka nenadna sprememba v ritmu odvajanja, bolečine ob odvajanju blata, izrastki v predelu zadnjika ali danke. Vse te spremembe moramo razjasniti čim prej. Velikokrat se znaki pokažejo, potem pa izginejo. Kakor hitro je bolje, pozabimo na zadnjik, pri tem pa izgubljamo čas. Zato številne bolezni, ki prvenstveno niso nevarne, kot so recimo hemorodialna bolezen in razpoke zadnjika, preidejo v kronično fazo. Nezdravljenje teh namreč dolgoročno pomeni poslabšanje stanja, ki se stopnjuje do faze, ko jih lahko zdravimo le še z operacijo. Težava, na katero opozarjam, pa je, da v zadnjem času ne naraščajo le kronične bolezni zadnjika in danke, ampak bolezni, ki so povezane s spremembo spolnega življenja oziroma spolnih tehnik. To je nekaj, na kar naš zdravstveni sistem in zdravniki sploh nis(m)o pripravljeni. Gre za spolno prenosljive bolezni zadnjika in danke.
Koliko ljudi je izpostavljenih spolno prenosljivim boleznim zadnjika in kako so jim izpostavljeni?
Študija o tem, koliko Slovencev občuje analno, ki je bila narejena lani, je presenetila – takšne izkušnje ima več kot 20 odstotkov žensk in več kot 30 odstotkov moških. Pri ljudeh, ki prakticirajo take odnose in se testirajo, smo ugotovili, da je okuženost z najpogostejšim spolno prenosljivim humanim papiloma virusom (HPV) med 50 in 80 odstotki, kar pomeni, da je prihajajoča problematika na tem področju zelo pereča.
HPV poznamo predvsem v povezavi z rakom materničnega vratu ...
V javnosti in medijih se ne omenja, da HPV ni diskriminatoren do drugače spolno usmerjenih kot naš zdravstveni sistem in da ima “enako rad” moške in ženske. Javnost je informirana samo o negativnih posledicah tega virusa pri ženskah, saj lahko povzroča predrakave in rakave spremembe na materničnem vratu. Podobne težave se po okužbi s HPV lahko razvijejo tudi pri moških, ki so receptivni spolni partnerji. Pri njih je tveganje v analnem kanalu, redkeje na penisu. Okužba lahko vodi v razvoj analnih bradavic, redkeje pa do predrakavih sprememb, ki se lahko, če jih pravočasno ne odkrijemo in odstranimo, razvijejo v rak analnega kanala. Enako velja za ženske, ki imajo analne spolne odnose. Spolno prenosljive bradavice tudi zelo povečajo možnost okužbe s hepatitisom B, virusom HIV in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi, saj pri trenju med spolnim odnosom prej zakrvavijo kot normalno tkivo.
Kdaj je torej z zdravstvenega vidika analni spolni odnos varen?
Pogoj za varen analni spolni odnos je v prvi vrsti, da si oba partnerja to želita, se pravi, da moramo biti psihično pripravljeni in imeti tudi ustrezne fizične pogoje. Ustrezen fizični pogoj za kakovosten in zdrav spolni odnos je, da imamo zdrav zadnjik in danko ter uporabimo kondom in lubrikant na vodni osnovi. To je zelo pomembno tudi za heteroseksualne pare, ki ravno pri analnem seksu kondom opuščajo. V resnici pa je nezaščiten analni seks še večje tveganje, da se okužimo s spolno nalezljivo boleznijo.
Kako razširjena sta sifilis in HIV?
V Sloveniji v zadnjih dveh letih opažamo izjemen porast okuženih s HIV in sifilisom. Če to ponazorim s številkami: leta 2000 nismo imeli nobenega primera sifilisa, lani pa 65. Število odkritih okužb s HIV pa se je v enem letu s 35 povečalo na 50. HIV in sifilis sta bila v večini primerov odkrita pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Že en nezaščiten analni seks lahko povzroči okužbo s HPV, HIV, hepatitisom B ... Če ima človek obolenje zadnjika, pa je možnost okužbe s spolno prenosljivo boleznijo še toliko verjetnejša.
Vendar je znano, da se kljub vsemu zelo malo ljudi odloči za testiranje, pregled ...
Mnogi moški zaradi stigme in strahu, da bi kdo izvedel za njegovo drugačno spolno usmerjenost, izbranemu zdravniku zelo težko priznajo, da želijo preventivno napotitev k proktologu, ker imajo analne spolne odnose. Mnogi raje resno zbolijo ali celo izberejo smrt pred razkritjem. Da bi povečali testiranje populacije na spolno prenosljive bolezni, bi bilo idealno odpreti centre, kamor bi se lahko prišel pacient testirat brez napotnice, opravil proktološki, urološki pregled in dobil psihološko podporo. Vse, kar imamo, je možnost anonimnega testiranja na HIV, kar pa je bistveno premalo, da bi se lahko učinkovito bojevali proti spolno prenosljivim boleznim. Zato je pomembno, da populacija, ki je najbolj ogrožena, ve, kje so gejem prijazne ambulante, kateri zdravniki so tisti, ki poznajo specifične zdravstvene potrebe GLBT-populacije in da se tem zdravnikom zagotovijo sredstva.
Ali menite, da je slovenska politična elita, ki ne prisluhne takim predlogom, homofobina?
Če v našem zdravstvenem sistemu nimamo predvidenih preventivnih programov za GLBT-populacijo in nimamo zagotovljenih sredstev za njihovo izvajanje, potem lahko brez pretiravanja rečemo, da je naš zdravstveni sistem še vedno izrazito heteronormativen. Če hočemo to spremeniti, mora biti za to politična volja in prvi korak v to smer bi bila podpora delovanja že obstoječih gejem prijaznih ustanov.
Če te spremembe ne bo, kakšna je vaša napoved glede širitve virusov HPV, HIV, sifilisa ter
analnega raka?
Če ne bo korenitih sprememb, se bo trend slabšanja zdravstvenega stanja samo nadaljeval. Trenutno je problematika HIV in spolno prenosljivih okužb zadnjika ter danke omejena predvsem na moške, ki imajo spolne odnose z moškimi. Samo vprašanje časa je, kdaj bo porast te bolezni tudi med ženskami. V javnosti in politiki prevladuje zmotno prepričanje, da so drugače spolno usmerjeni v družbi marginalna skupina. Dejstvo pa je, da so moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, zelo heterogena skupina. Sem spadajo tako popolnoma odprti geji kot zelo konzeravativni in poročeni moški z družinami, ki imajo spolni odnos z moškim samo enkrat ali dvakrat na leto. Če beremo študije o spolni usmerjenosti ljudi, vidimo, da ta ni zelo črno-bela. Na eni strani imamo striktno heteroseksualne ljudi in na drugi strani striktno homoseksualne, vmes pa so posamezniki, ki imajo v sebi različne odstotke usmerjenosti do istega ali drugega spola. Zato bi vsakomur, ki ima kaj povedati proti istospolno usmerjenim rekel, naj najprej pogleda v svoje srce, ali kot je rekel Kristus: “Prvi naj vrže kamen tisti, ki je brez greha!”
Absolutno. Skrb za analno zdravje oziroma zdravje zadnjika je verjetno že zaradi same besede zadnjik na zadnjem mestu. Pa ne samo v javnosti, tudi v zdravstvenem sistemu. Težave, s katerimi se srečujem pri strokovnem delu, pri ministrstvu za zdravje naletijo na gluha ušesa. Nobene pozitivne spremembe ni in prav je, da javnost to izve! Rad bi poudaril, da je v predlogu zakona o zdravstveni dejavnosti zapisana popolna prepoved oglaševanja zdravstvenih storitev. Glede na kazni, ki so predvidene, zakon vzpostavlja inkvizicijo, ki bo določila, katere vsebine lahko pridejo v javnost. Tabu temi problem analnega zdravja in analni seks bosta po novem zakonu verjetno zadnji stvari, o katerih bo dovoljeno govoriti. Dostopnost zdravstvenih storitev posamezniku pa bo še bolj otežena.
Bolniki z rakom danke se v povprečju za pregled pri zdravniku odločijo pol leta prepozno. Je to posledica tega, da se o analnem zdravju ne govori dovolj?
To je zelo zastrašujoč podatek, zato se je začel izvajati program preventive Svit. Še vedno pa so težave z zadnjikom tako velik tabu, da se ljudje zelo pozno odločijo priti do zdravnika.
|
Več kot 20 odstotkov žensk in več kot 30 odstotkov moških v Sloveniji ima izkušnje z analnim spolnim odnosom, je pokazala lani opravljena študija. Boštjan Mlakar,
|
|
Vsaka krvavitev ob odvajanju blata, vsaka nenadna sprememba v ritmu odvajanja, bolečine ob odvajanju blata, izrastki v predelu zadnjika ali danke. Vse te spremembe moramo razjasniti čim prej. Velikokrat se znaki pokažejo, potem pa izginejo. Kakor hitro je bolje, pozabimo na zadnjik, pri tem pa izgubljamo čas. Zato številne bolezni, ki prvenstveno niso nevarne, kot so recimo hemorodialna bolezen in razpoke zadnjika, preidejo v kronično fazo. Nezdravljenje teh namreč dolgoročno pomeni poslabšanje stanja, ki se stopnjuje do faze, ko jih lahko zdravimo le še z operacijo. Težava, na katero opozarjam, pa je, da v zadnjem času ne naraščajo le kronične bolezni zadnjika in danke, ampak bolezni, ki so povezane s spremembo spolnega življenja oziroma spolnih tehnik. To je nekaj, na kar naš zdravstveni sistem in zdravniki sploh nis(m)o pripravljeni. Gre za spolno prenosljive bolezni zadnjika in danke.
Koliko ljudi je izpostavljenih spolno prenosljivim boleznim zadnjika in kako so jim izpostavljeni?
Študija o tem, koliko Slovencev občuje analno, ki je bila narejena lani, je presenetila – takšne izkušnje ima več kot 20 odstotkov žensk in več kot 30 odstotkov moških. Pri ljudeh, ki prakticirajo take odnose in se testirajo, smo ugotovili, da je okuženost z najpogostejšim spolno prenosljivim humanim papiloma virusom (HPV) med 50 in 80 odstotki, kar pomeni, da je prihajajoča problematika na tem področju zelo pereča.
HPV poznamo predvsem v povezavi z rakom materničnega vratu ...
V javnosti in medijih se ne omenja, da HPV ni diskriminatoren do drugače spolno usmerjenih kot naš zdravstveni sistem in da ima “enako rad” moške in ženske. Javnost je informirana samo o negativnih posledicah tega virusa pri ženskah, saj lahko povzroča predrakave in rakave spremembe na materničnem vratu. Podobne težave se po okužbi s HPV lahko razvijejo tudi pri moških, ki so receptivni spolni partnerji. Pri njih je tveganje v analnem kanalu, redkeje na penisu. Okužba lahko vodi v razvoj analnih bradavic, redkeje pa do predrakavih sprememb, ki se lahko, če jih pravočasno ne odkrijemo in odstranimo, razvijejo v rak analnega kanala. Enako velja za ženske, ki imajo analne spolne odnose. Spolno prenosljive bradavice tudi zelo povečajo možnost okužbe s hepatitisom B, virusom HIV in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi, saj pri trenju med spolnim odnosom prej zakrvavijo kot normalno tkivo.
Pogoj za varen analni spolni odnos je v prvi vrsti, da si oba partnerja to želita, se pravi, da moramo biti psihično pripravljeni in imeti tudi ustrezne fizične pogoje. Ustrezen fizični pogoj za kakovosten in zdrav spolni odnos je, da imamo zdrav zadnjik in danko ter uporabimo kondom in lubrikant na vodni osnovi. To je zelo pomembno tudi za heteroseksualne pare, ki ravno pri analnem seksu kondom opuščajo. V resnici pa je nezaščiten analni seks še večje tveganje, da se okužimo s spolno nalezljivo boleznijo.
Kako razširjena sta sifilis in HIV?
V Sloveniji v zadnjih dveh letih opažamo izjemen porast okuženih s HIV in sifilisom. Če to ponazorim s številkami: leta 2000 nismo imeli nobenega primera sifilisa, lani pa 65. Število odkritih okužb s HIV pa se je v enem letu s 35 povečalo na 50. HIV in sifilis sta bila v večini primerov odkrita pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Že en nezaščiten analni seks lahko povzroči okužbo s HPV, HIV, hepatitisom B ... Če ima človek obolenje zadnjika, pa je možnost okužbe s spolno prenosljivo boleznijo še toliko verjetnejša.
Preventivno testiranje nima državne podpore |
|
V svojih proktoloških ambulantah v kirurškem centru Zdrav splet je Boštjan Mlakar samoiniciativno s podporo sponzorjev začel izvajati preventivna testiranja na spolne bolezni. “Gre za osebno iniciativo, ker ne moremo več čakati, da se bo odzval zdravstveni sistem. Pričakoval pa bi vsaj malo podpore, da bi ta program, ki daje rezultate, lahko nadaljeval in razvijal. Po toči zvoniti bo prepozno,” pravi Mlakar, ki sicer tudi predava na obeh medicinskih fakultetah. |
Mnogi moški zaradi stigme in strahu, da bi kdo izvedel za njegovo drugačno spolno usmerjenost, izbranemu zdravniku zelo težko priznajo, da želijo preventivno napotitev k proktologu, ker imajo analne spolne odnose. Mnogi raje resno zbolijo ali celo izberejo smrt pred razkritjem. Da bi povečali testiranje populacije na spolno prenosljive bolezni, bi bilo idealno odpreti centre, kamor bi se lahko prišel pacient testirat brez napotnice, opravil proktološki, urološki pregled in dobil psihološko podporo. Vse, kar imamo, je možnost anonimnega testiranja na HIV, kar pa je bistveno premalo, da bi se lahko učinkovito bojevali proti spolno prenosljivim boleznim. Zato je pomembno, da populacija, ki je najbolj ogrožena, ve, kje so gejem prijazne ambulante, kateri zdravniki so tisti, ki poznajo specifične zdravstvene potrebe GLBT-populacije in da se tem zdravnikom zagotovijo sredstva.
Ali menite, da je slovenska politična elita, ki ne prisluhne takim predlogom, homofobina?
Če v našem zdravstvenem sistemu nimamo predvidenih preventivnih programov za GLBT-populacijo in nimamo zagotovljenih sredstev za njihovo izvajanje, potem lahko brez pretiravanja rečemo, da je naš zdravstveni sistem še vedno izrazito heteronormativen. Če hočemo to spremeniti, mora biti za to politična volja in prvi korak v to smer bi bila podpora delovanja že obstoječih gejem prijaznih ustanov.
Če ne bo korenitih sprememb, se bo trend slabšanja zdravstvenega stanja samo nadaljeval. Trenutno je problematika HIV in spolno prenosljivih okužb zadnjika ter danke omejena predvsem na moške, ki imajo spolne odnose z moškimi. Samo vprašanje časa je, kdaj bo porast te bolezni tudi med ženskami. V javnosti in politiki prevladuje zmotno prepričanje, da so drugače spolno usmerjeni v družbi marginalna skupina. Dejstvo pa je, da so moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, zelo heterogena skupina. Sem spadajo tako popolnoma odprti geji kot zelo konzeravativni in poročeni moški z družinami, ki imajo spolni odnos z moškim samo enkrat ali dvakrat na leto. Če beremo študije o spolni usmerjenosti ljudi, vidimo, da ta ni zelo črno-bela. Na eni strani imamo striktno heteroseksualne ljudi in na drugi strani striktno homoseksualne, vmes pa so posamezniki, ki imajo v sebi različne odstotke usmerjenosti do istega ali drugega spola. Zato bi vsakomur, ki ima kaj povedati proti istospolno usmerjenim rekel, naj najprej pogleda v svoje srce, ali kot je rekel Kristus: “Prvi naj vrže kamen tisti, ki je brez greha!”
