Zgodovina. Arhitekt Josef Benedikt Withalm je na polovici 19. stoletja mestnim oblastem predlagal gradnjo večnamenskega objekta, ki bi Ljubljančane rešil nadležne cesarske vojske, saj so morali, kadar je prečkala mesto, zanjo skrbeti. Leta 1845 so položili temeljni kamen za Kolizej, zgradili pa so ga leta 1847. Prve večje prenove so bile leta 1905. Leta 1993 ga je skupščina občine Ljubljana razglasila za spomenik naravne in kulturne dediščine, leta 2004 pa je postal last podjetja Kolizej, katerega lastnik je Jože Anderlič.

Kakšna je danes vrednost Kolizeja?
Potem ko je Kolizej dobrih sto let pravzaprav samo propadal, je po moji presoji že davno izgubil lastnosti spomenika. Tudi urbanistično so ga okoliške stavbe povsem stisnile, in če bi želeli iz njega narediti kaj presežnega, bi bil potreben ogromen vložek.
Kaj pa njegova preteklost, bi upravičevala obnovo?
Damjan Prelovšek s kulturnega ministrstva pravi, da je bil Kolizej Cankarjev dom 19. stoletja. To preprosto ni res. Ne najdemo niti ene prireditve, ki bi presegala raven nedeljske zabave. To je bilo nekakšno zabavišče, prizorišče za plese, občasno je bilo tam veliko vojakov in kmalu je prišlo do neljubih pojavov, kot so prostitucija in pretepi. Kolizej je bil v resnici prostor za zabave nižje vrste, in ko so ga zgradili, so ga umaknili kar najdlje od dostojnega meščanstva.
Kaj se je z njim dogajalo v prejšnjem stoletju?
Po vseh požarih zadeva programsko ni mogla preiti v kaj boljšega, ampak je postala predmet nekih prezidav, urejanja skladišč in stanovanj. Domnevam, da je bil motiv za razglasitev Kolizeja kot kulturnega spomenika način, kako se znebiti naseljencev.