Legendarni Dražen Dalipagić ima za seboj kariero, ki bi lahko služila celo kot iztočnica za filmski scenarij. V Mostarju rojeni Srb namreč do 18. leta starosti sploh nikoli ni igral košarke, po nekaj mesecih metanja na koš pa ga je brat prepričal, da je njegova prihodnost v tem športu in ne v nogometu, katerega je igral vse dokler se ni spoznal z oranžno žogo. Tudi njegov vzdevek, Praja, izvira iz nogometa, "zasluge" za to pa ima nekdanji nogometaš Veleža iz Mostarja Dane Praja.

Dalipagić v svoji značilni pozi.

Že dve leti po začetku svoje kariere se je znašel pri Partizanu , nekaj let kasneje pa je postal najboljši evropski košarkar in član jugoslovanske reprezentance, ki je leta 1973 v Barceloni osvojila naslov evropskega prvaka. Vrhunec svoje kariere, v kateri je osvojil kar 12 odličij iz največjih tekmovanj, je doživel leta 1978, ko je v Manili na Filipinih Jugoslavijo popeljal do naslova svetovnega prvaka. V letih 1977, 1978 in 1980 je bil izbran za najboljšega evropskega košarkarja , leta 1978 za najboljšega športnika Jugoslavije, leta 1976 pa je bil tek pred tem, da postane prvi evropski košarkar v zgodovini lige NBA. V času svoje kariere je postal najboljši strelec v zgodovini beograjskega Partizana, najboljši strelec v zgodovini italijanskega prvenstva, v modrem dresu jugoslovanske reprezentance pa je zbral kar 243 nastopov. Dalipagić, ki danes šteje 56 let, velja za živo legendo jugoslovanskega športa in ob Krešimirju Čosiću , Draganu Kičanoviću ter Draženu Petroviću eden največjih biserov v zgodovini jugoslovanskega košarke.

Od leta 2004 v Hiši slavnih

Leta 2004 so ga v ameriškem Springfeldu skupaj s Clydeom Drexlerjem, Jerryjem Colangelom, Billom Sharmanom in Mauriceom Stokesom sprejeli v t. i. Hall Of Fame (Hišo slavnih).

Gospod Dalipagić, bliža se zaključni turnir četverice lige NLB v Ljubljani. Kakšne možnosti pripisujete Olimpije in kdo je po vašem mnenju prvi favorit tega turnirja?
Rekel bi, da je po rezultatih sodeč favorit Partizan, vendar pa pričakujem zanimiv turnir. Igra se v Ljubljani, kjer je publika vedno poskrbela za sijajno vzdušje, zato se lahko zgodi marsikaj. Tudi Olimpija lahko zmaga, zakaj pa ne?

Poznate novega trenerja Olimpije Aleksandra Džikića?
Seveda ga poznam! On je svojo košarkarsko pot začel pri meni, saj sva nekaj časa skupaj sodelovala pri beograjskem Atlasu. Takrat sem bil jaz športni direktor kluba, Džikić pa je pri nas nabiral izkušnje. Pot ga je kmalu zatem zanesla v ZDA in kolikor vem se je tam veliko naučil. Mislim, da je Džikić eden najbolj nadarjenih trenerjev na območju nekdanje Jugoslavije. Sicer je res, da ima zelo malo samostojnih izkušenj, vendar pa res obeta ogromno. Prepričan sem, da je pred njim še izjemna trenerska kariera.

Aleksandar Džikić je po mnenju našega sogovornika eden najbolj nadarjenih mladih trenerjev na področju nekdanje Jugoslavije. © SPS

Koliko sicer poznate novodobno Olimpijo?
Redno spremljam vse rezultate, tako da vem, da gre za dobro moštvo. Videl sem, da so imeli precej težav v Evroligi, zdaj pa me še toliko bolj zanima, kako se bo tam odrezal Džikić. Poznam Marka Milića, ogledal pa sem si tudi srečanje v Beogradu proti Crveni Zvezdi in bil nad videnim navdušen. Vidim pa, da dandanes pri vas igra le malo Slovencev.

	Mislim, da je Aleksandar Džikić eden najbolj nadarjenih trenerjev na območju nekdanje Jugoslavije. Dražen Dalipagić

Kako ocenjujete ligo NLB? Menite, da je bila to prava rešitev in da bi se to prvenstvo lahko približalo stari "jugo“ ligi?
Mislim, da smo lahko nad to ligo kar malce razočarani. Prave atmosfere ni in večina dvoran sameva. Pred pričetkom so vsi gojili veliko upanja in napovedovali, da bo ta liga tako močna kot je bila včasih jugoslovanska, a se to ni zgodilo. Ni pravih rivalstev, pa tudi razkorak med ekipami je velik. Pet ali šest ekip je močnih in konkurenčnih, vendar pa po drugi strani v tem prvenstvu nastopa tudi nekaj hrvaških in slovenskih ekip, ki si tega ne zaslužijo. Če povzamem – pričakovali smo precej več, vendar dajmo času čas. Je pa seveda tudi dejstvo, da je to prvenstvo neprimerno boljše in bolj izenačeno kot lokalna prvenstva v Srbiji, na Hrvaškem in verjamem, da tudi v Sloveniji.

Košarka se je od vaših časov precej spremenila. Vam je všeč "moderna“ košarka?
Mislim, da tako velikih sprememb niti ni bilo, so se pa precej spremenila pravila igre. Danes vsi vse stavijo na obrambo, v napadu pa vse prepuščajo naključju. Napad je v drugem planu. Včasih smo trojke zadevali kot za šalo, danes pa se vsi veselijo kot otroci, kadar zadanejo za tri točke. Tudi ni več prave romantike , malokrat vidiš kakšne lepe individualne poteze.

Nepozabna štirinajstica jugoslovanske reprezentance Dražen Dalipagić. © AFP

Srbska košarka je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Menite, da se bo s prihodom novega selektorja Dušana Ivkovića to spremenilo na bolje?
Kaj pa vem, to kar se dogaja pri nas je skregano z vso logiko. Mladi igralci odhajajo, nekateri celo pred 15. letom starosti. Nimamo več tega, kar smo imeli včasih. Vse skupaj je na precej nižjem nivoju kot je bilo nekoč. Ne vidim pravega talenta. Srbska, hrvaška in tudi slovenska košarka so nazadovale. Morda Slovenci tukaj malce izstopate, vendar pa vseeno tudi slovenska ekipa po mojem mnenju ni nič posebnega . Problem je v tem, ker je baza igralcev postala precej manjša. Ne razumite me narobe – še vedno imamo veliko dobrih igralcev, vendar skoraj nobenega igralca t.i. "ekstra klase“. Če hočeš narediti kaj posebnega, potrebuješ vsaj tri ali štiri takšne igralce. Sem ter tja se najde kakšen mlad talent, vendar vsi poniknejo. Le primerjajte te igralce s Kukočem, Petrovićem, Divcem, Danilovićem, Radjo in ostalimi.

	Vilfan je bil znan tudi po tem, da je dvigoval atmosfero v slačilnicah. Kot da ne bi bil Slovenec! Bil je pravi "zajebant“, seveda v pozitivnem smislu. Dražen Dalipagić

Sami ste se s košarko pričeli ukvarjati šele, ko ste bili stari 18 let. Dolgo časa ste kolebali med nogometom, košarko in rokometom. Zakaj košarka?
Tako je naneslo. Včasih smo imeli vsi dobre pogoje za trening. Nogomet si lahko igral na stadionih, košarko v dvoranah. Verjetno smo bili tudi bolj talentirani od današnje generacije. Ko sem prišel v košarko star 18 let, so mi govorili, da sem nor. Seveda, danes takšnih primerov ni več, saj nekateri začenjajo igrati že s štirimi leti. Vse je preveč mehansko, ti igralci nimajo takšne motorike kot smo jo imeli mi.

V Manili ste igrali tudi s Petrom Vilfanom. V kakšnem spominu ste ga ohranili?
Vilfan je bil fantastičen igralec. Imel je to smolo, da sta na njegovem mestu igrala tudi Kičanović in Delibašić, zato ni prišel povsem do izraza. Kljub temu je bil fenomenalen igralec. Vilfan je bil znan tudi po tem, da je dvigoval atmosfero v slačilnicah. Kot da ne bi bil Slovenec! Bil je pravi "zajebant“, seveda v pozitivnem smislu. Klicali smo ga "baksus“, ampak v tem ni bilo nič žaljivega, to je bilo mišljeno bolj kot šala. Upam, da nam ni zameril (smeh).

Peter Vilfan je skrbel za vzdušje. © Anže Petkovšek

Generacijo pred vami je blestel Ivo Daneu. V kakšnem spominu ste ga ohranili?
Iskreno povedano ga kaj dosti sploh nisem poznal, saj sem, kot že rečeno, v košarko prišel šele pri 18 letih. Bil je seveda odličen igralec, spominjam se njegovih predstav na SP v Ljubljani, spremljal pa sem ga tudi na njegovem zadnjem prvenstvu v Italiji. Za košarko sem se začel resneje zanimati šele kot sem jo pričel sam igrati (smeh).

Ste radi nastopali v hali Tivoli?
Tam je bilo vedno zabavno, res pravo doživetje. Slovenci so oboževali košarko, sploh pa je bilo takrat tako, da je bila reprezentanca neverjetno priljubljena. V Ljubljani smo igrali pred pet ali šest tisoč gledalci, ki so vedno pripravili fantastično vzdušje. Hala Tivoli je bila nedvomno ena izmed najbolj vročih v Jugoslaviji.

	Bil sem postavljen pred dilemo – NBA ali Jugoslavija. Odločil sem za slednjo in tega nikoli nisem obžaloval. Dražen Dalipagić

Imate še kakšne stike s Slovenijo oziroma kakšne stare prijatelje?
V Sloveniji imam ogromno prijateljev! Sicer me zadnje čase bolj poredko zanese v vaše kraje, vendar pa kadar pridem obiščem ogromno ljudi. Zelo dobro se razumem z Vinkom Jelovacom, pa še kdo bi se našel.

Dalipagić je še dandanes najboljši strelec v zgodovini italijanske lige.

Sredi sedemdesetih ste bili tik pred tem, da postanete prvi Evropejec, ki bi zaigral v ligi NBA. V Bostonu ste navdušili vse, vendar pa ste se potem vrnili domov. Kaj se je takrat sploh dogajalo?
Bil sem v Ameriki, igral na pripravah in z menoj so bili vsi zelo zadovoljni. Takrat je bilo tako, da NBA in FIBA nista imela medsebojnih stikov, kar bi pomenilo, da v primeru podpisa pogodbe z Bostonom ne bi smel več igrati za reprezentanco. Bil sem torej postavljen pred dilemo – NBA ali Jugoslavija. Odločil sem za slednjo in tega nikoli nisem obžaloval.

Imate kakšne trenerske ambicije?
Ne, niti najmanj. Nekaj let sem deloval pri Atlasu, vendar pa je ta zgodba zaključena, saj je ta klub propadel. Ko sem končal kariero sem nekaj časa treniral v Gorici, vendar pa sem uvidel, da to ni zame. Preveč živčno je vse skupaj.

	Kadar sem doma, rad gledam filme. Botra sem si pogledal že vsaj stokrat. Dražen Dalipagić

Kakšen je danes vaš vsakdanjik?
Vstajam približno ob devetih zjutraj, se zapeljem do svoje športne trgovine in to je v osnovi vse. Še vedno sem tako ali drugače prisoten v košarki. Imam veliko prijateljev in s številnimi igralci in trenerji rad razpravljam o košarki. Kadar sem doma, rad gledam filme. Botra sem si pogledal že vsaj stokrat.

V svoji karieri ste igrali v mestih, kot so Benetke in Madrid. Kako ste danes zadovoljni z življenjem v Beogradu?
Videl sem res veliko lepih mest in vsepovsod sem se počutil odlično. Še najlepše je bilo v Benetkah, tudi ekipa takrat je bila izjemno močna. A kljub temu je Beograd moje mesto. Tukaj imam prav vse kar potrebujem. Dobil sem vse kar sem hotel in verjetno me bodo tudi pokopali na državne stroške (smeh).