Slovenske reprezentance ne sestavlja le 25 hokejistov in strokovni štab. Te pozna vsa slovenska javnost. Le malo pa jih ve, da sta z dušo in srcem zraven tudi Drago Terlikar in Milan Dragan.
Drago Terlikar
(oče reprezentanta
Anžeta
) in
Milan Dragan
imata najraje, da se ju naslavlja z majster, uradno bi jima lahko
rekli tehnika, v resnici pa sta v reprezentanci deklici za vse. Skrbita za vso opremo risov in sta
jim skoraj ves čas na voljo. Drago med sezono dela na
Jesenicah
, Milan pa pri
Olimpiji
. A rivalstvo z leda se pri njima ne pozna.
Vedno si pomagata
"Oba enako znava, oba delava enako. Pomagava si, tudi med sezono, ko se pomerita najina kluba. V reprezentanci si delo razdeliva, ker ne more vsak delati vsega," začne pogovor zgovornejši Milan, ki starejšega kolega zelo spoštuje in pravi: "Všeč mi je, da delava skupaj." Z reprezentanco sta od začetka, v Kanado pa nista odnesla samo vsak svojega kovčka. "Najino delo je, da poskrbiva za vse, kar hokejisti potrebujejo. Od dresov, palic, pa do plastik, trakov, nogavic, pen in celo vezalk. Na Brniku sva imela za približno tristo kilogramov prtljage," povesta. Tudi pri njunem delu se lepo vidi razlika med velikimi in malimi reprezentancami. Na primer pri palicah. "Mi imamo za vsakega ključnega igralca po deset palic. Pri velikih reprezentancah, na primer Kanadi, ima samo en vratar 24 palic. Mi imamo za vse tri vratarje skupaj 24 palic," razloži Drago in pristavi, da palic ne moreš kar kupiti v trgovini: "Vsak hokejist ima svojo ukrivljenost, narejene so posebej zanje. Zato jih pa prinesejo toliko s seboj. Če jih ni dovolj, si lahko v težavah. Lahko se celo zgodi, da ti igralec reče, da si ti kriv, ker ni dal gola, ker ni imel prave palice." Sicer pogoji za delo v Halifaxu še zdaleč niso optimalni. "Zelo majhna garderoba je. Meni osebno so to najslabši pogoji doslej. Midva dobiva tako ali tako najmanj, ampak drugje je bilo vse lažje. Recimo Drago, ko kaj rabi pri delu, mora stopiti čez dvajset nog, da pride do stvari," opiše Milan.
Od tekme nimata veliko
V Halifaxu imata zelo malo prostega časa. Milan takole opiše običajen delovnik: "Ko hokejisti pridejo na zajtrk, sva že v dvorani in pripravljava vse potrebno za trening. Brusiva drsalke, skuhava kavo, pripraviva napitke, razdeliva brisače … Po koncu treninga dava sušiti opremo, drese v pranje, pospraviva do konca in greva na kosilo. Kadar je tekma, sledi povratek v dvorano in vse se začne znova. Ko igralci pridejo v dvorano, je že vse pripravljeno. Takrat potem delava res samo tisto, kar si igralec izmisli. Če je kaj strgano, zašiješ in podobno." Med tekmo sta z ekipo v boksu, a je vidita bore malo: "Samo gledava, kaj kdo potrebuje. Proti Latviji je na primer imel težave z drsalko Razingar. In jo je Drago tekel nabrusit in jo prinesel nazaj." Milan je pri reprezentanci že sedem let, Drago tri, a je bil poleg že enkrat prej. V Kanadi je tudi njegov sin Anže, a Drago, nekdanji hokejist, zna ločiti posel od zasebnosti: "Za vse poskrbim enako. To je moj poklic. Nikoli se ne vmešavam v delo trenerja. Če on reče, da bo Anže igral, bo, če ne, ne." Drago ima še enega sina. "Andrej je štiri leta mlajši. Tudi on je igral hokej. Bil je mladinski reprezentant. Pa se je enkrat skregal v garderobi in se odločil, da preneha s hokejem. Nisem se nič vmešaval. Samo dejal sem mu, da če se je odločil, naj sporoči trenerju, da ga ne bo več, in smo šli."
Kopitar najbolj priden
Povesta še, da najbolj pridno za seboj pospravi Anže Kopitar . "Pozna se, da je bil na Švedskem. Naši fantje niso tako vzgojeni. Na Švedskem na primer že od majhnega tako vzgajajo fante, da pospravijo. Ali pa v NHL," pove Milan. Vratarji so največji posebneži, imajo največ opreme in jima namenita največ časa. Z njimi je povezana tudi anekdota s prvenstva v Latviji pred dvema letoma. "Takrat sem moral krajšati Glavičevo lovilko. To mora biti vse natančno izmerjeno, pri nas pa so bila takrat drugačna pravila. No, in sem jo skrajšal. Odrezal in zašil. Ponosen sem bil, da mi je uspelo," razloži Milan. Kot igralca, ki ima svoj običaj, sta izpostavila Miho Rebolja , ki želi vedno sam posušiti svoje rokavice. Drago je profesionalec na Jesenicah, Milan pa ima redno službo: "Dopust, ki mi ostane iz prejšnjega leta, porabim za delo v reprezentanci. Dobro, da imajo v službi razumevanje za to. Ampak delo mora biti opravljeno tudi tam."
Ves čas na poti
Moža skoraj nimata prostega časa. Delo v klubih ju dodobra utrudi. Drago je v jeseniškem klubu zaposlen dve leti, prej je delal tako kot Milan: "Najtežje je bilo, ko smo z gostovanja prišli ob petih zjutraj. Takrat sem šel naravnost v službo. Potem domov nekaj pojest in v dvorano. To je bilo naporno." V zadnji sezoni sta imela precej opravka s tujci v klubu. Prav z nobenim nista imela težav. Še več. "Spoštujejo te. Niso zahtevni. Impresioniral me je na primer Westlund. Za vsako stvar se je zahvalil. Velika nagrada je, ko te pohvalijo za dobro opravljeno delo," opiše svojo izkušnjo Dragan. Onadva sta tista, ki poskrbita, da imajo igralci na avtobusu vedno dovolj hrane in vode. Pri Jesenicah imajo celo tako prakso, da v primeru daljših potovanj s seboj vzamejo že pripravljeno hrano in dve mikrovalovni pečici. V naslednji sezoni bo v ligi Ebel še več tekem. Drago zagotovo ostaja pri železarjih, Milan pa še ne ve, ali bo nadaljeval z delom pri Olimpiji: "Iščem kakšnega dobrega pomočnika. Sicer bo težko. Čeprav vem, da bi mi to delo že po kakšnem mesecu dni začelo manjkati. Navadiš se, padeš v ta ritem." Čez nekaj dni sledi zasluženi dopust. Brez njiju bi bilo risom neprimerno težje. In zato je prav, da stopita iz njihove sence. Pa čeprav samo za en dan.
|
Oba enako znava, oba delava enako. Pomagava si, tudi med sezono, ko se pomerita najina kluba. V reprezentanci si delo razdeliva, ker ne more vsak delati vsega. Milan Dragan
|
|
"Oba enako znava, oba delava enako. Pomagava si, tudi med sezono, ko se pomerita najina kluba. V reprezentanci si delo razdeliva, ker ne more vsak delati vsega," začne pogovor zgovornejši Milan, ki starejšega kolega zelo spoštuje in pravi: "Všeč mi je, da delava skupaj." Z reprezentanco sta od začetka, v Kanado pa nista odnesla samo vsak svojega kovčka. "Najino delo je, da poskrbiva za vse, kar hokejisti potrebujejo. Od dresov, palic, pa do plastik, trakov, nogavic, pen in celo vezalk. Na Brniku sva imela za približno tristo kilogramov prtljage," povesta. Tudi pri njunem delu se lepo vidi razlika med velikimi in malimi reprezentancami. Na primer pri palicah. "Mi imamo za vsakega ključnega igralca po deset palic. Pri velikih reprezentancah, na primer Kanadi, ima samo en vratar 24 palic. Mi imamo za vse tri vratarje skupaj 24 palic," razloži Drago in pristavi, da palic ne moreš kar kupiti v trgovini: "Vsak hokejist ima svojo ukrivljenost, narejene so posebej zanje. Zato jih pa prinesejo toliko s seboj. Če jih ni dovolj, si lahko v težavah. Lahko se celo zgodi, da ti igralec reče, da si ti kriv, ker ni dal gola, ker ni imel prave palice." Sicer pogoji za delo v Halifaxu še zdaleč niso optimalni. "Zelo majhna garderoba je. Meni osebno so to najslabši pogoji doslej. Midva dobiva tako ali tako najmanj, ampak drugje je bilo vse lažje. Recimo Drago, ko kaj rabi pri delu, mora stopiti čez dvajset nog, da pride do stvari," opiše Milan.
Prijateljstvo na derbijih |
|
Ko se pomerita velika tekmeca Olimpija in Jesenice, med njima ni napetosti. "Zadnjič sva šla skupaj v dvorano," pove Drago, Milan pa ga dopolni: "Tako je, objeta, kaj pa drugega? Saj to je šport." |
V Halifaxu imata zelo malo prostega časa. Milan takole opiše običajen delovnik: "Ko hokejisti pridejo na zajtrk, sva že v dvorani in pripravljava vse potrebno za trening. Brusiva drsalke, skuhava kavo, pripraviva napitke, razdeliva brisače … Po koncu treninga dava sušiti opremo, drese v pranje, pospraviva do konca in greva na kosilo. Kadar je tekma, sledi povratek v dvorano in vse se začne znova. Ko igralci pridejo v dvorano, je že vse pripravljeno. Takrat potem delava res samo tisto, kar si igralec izmisli. Če je kaj strgano, zašiješ in podobno." Med tekmo sta z ekipo v boksu, a je vidita bore malo: "Samo gledava, kaj kdo potrebuje. Proti Latviji je na primer imel težave z drsalko Razingar. In jo je Drago tekel nabrusit in jo prinesel nazaj." Milan je pri reprezentanci že sedem let, Drago tri, a je bil poleg že enkrat prej. V Kanadi je tudi njegov sin Anže, a Drago, nekdanji hokejist, zna ločiti posel od zasebnosti: "Za vse poskrbim enako. To je moj poklic. Nikoli se ne vmešavam v delo trenerja. Če on reče, da bo Anže igral, bo, če ne, ne." Drago ima še enega sina. "Andrej je štiri leta mlajši. Tudi on je igral hokej. Bil je mladinski reprezentant. Pa se je enkrat skregal v garderobi in se odločil, da preneha s hokejem. Nisem se nič vmešaval. Samo dejal sem mu, da če se je odločil, naj sporoči trenerju, da ga ne bo več, in smo šli."
|
"Majster" Drago Terlikar nudi pomoč Robertu Kristanu. © Vid Ponikvar/Sportal
Images
|
Kopitar najbolj priden
Povesta še, da najbolj pridno za seboj pospravi Anže Kopitar . "Pozna se, da je bil na Švedskem. Naši fantje niso tako vzgojeni. Na Švedskem na primer že od majhnega tako vzgajajo fante, da pospravijo. Ali pa v NHL," pove Milan. Vratarji so največji posebneži, imajo največ opreme in jima namenita največ časa. Z njimi je povezana tudi anekdota s prvenstva v Latviji pred dvema letoma. "Takrat sem moral krajšati Glavičevo lovilko. To mora biti vse natančno izmerjeno, pri nas pa so bila takrat drugačna pravila. No, in sem jo skrajšal. Odrezal in zašil. Ponosen sem bil, da mi je uspelo," razloži Milan. Kot igralca, ki ima svoj običaj, sta izpostavila Miho Rebolja , ki želi vedno sam posušiti svoje rokavice. Drago je profesionalec na Jesenicah, Milan pa ima redno službo: "Dopust, ki mi ostane iz prejšnjega leta, porabim za delo v reprezentanci. Dobro, da imajo v službi razumevanje za to. Ampak delo mora biti opravljeno tudi tam."
Eden na nogomet, drugi na kolo |
|
Prosti čas namenita družini. Milan ima tri otroke, komaj pa čaka, da se po vrnitvi domov s prijatelji dobi na ponedeljkovem nogometu. Drago ima rad fotografiranje in kolesarjenje. Lani poleti je prekolesaril 3.200 kilometrov. Dva dni po prihodu domov se bo udeležil maratona od Ljubljane do Metlike. |
Moža skoraj nimata prostega časa. Delo v klubih ju dodobra utrudi. Drago je v jeseniškem klubu zaposlen dve leti, prej je delal tako kot Milan: "Najtežje je bilo, ko smo z gostovanja prišli ob petih zjutraj. Takrat sem šel naravnost v službo. Potem domov nekaj pojest in v dvorano. To je bilo naporno." V zadnji sezoni sta imela precej opravka s tujci v klubu. Prav z nobenim nista imela težav. Še več. "Spoštujejo te. Niso zahtevni. Impresioniral me je na primer Westlund. Za vsako stvar se je zahvalil. Velika nagrada je, ko te pohvalijo za dobro opravljeno delo," opiše svojo izkušnjo Dragan. Onadva sta tista, ki poskrbita, da imajo igralci na avtobusu vedno dovolj hrane in vode. Pri Jesenicah imajo celo tako prakso, da v primeru daljših potovanj s seboj vzamejo že pripravljeno hrano in dve mikrovalovni pečici. V naslednji sezoni bo v ligi Ebel še več tekem. Drago zagotovo ostaja pri železarjih, Milan pa še ne ve, ali bo nadaljeval z delom pri Olimpiji: "Iščem kakšnega dobrega pomočnika. Sicer bo težko. Čeprav vem, da bi mi to delo že po kakšnem mesecu dni začelo manjkati. Navadiš se, padeš v ta ritem." Čez nekaj dni sledi zasluženi dopust. Brez njiju bi bilo risom neprimerno težje. In zato je prav, da stopita iz njihove sence. Pa čeprav samo za en dan.
