Vaša zgodba je zgodba ženske, ki je zaradi ljubezni zamenjala domovino, spet začela tekmovati in postala športnica svetovnega formata. Ste kdaj razmišljali o usodi?
Nisem toliko razmišljala o tem, verjetno pa je usoda, da sva se z Matijo (slovenski atlet in rekorder na 400 metrov, op. p.) sploh srečala in se začela pogovarjati ravno o ahilovi tetivi, ker sem jaz takrat imela težave, on pa je pravkar prestal operacijo. Verjetno je tudi usoda, da sva se srečala na Hrvaškem. Matija je prišel na priprave iz Slovenije, jaz pa iz Srbije, ker se je moj nekdanji trener poročil z neko Puljčanko in se preselil tja, jaz pa sem se odločila, da tik pred olimpijskimi igrami v Atenah (2004) ne bom menjala trenerja, tako da sem šla za en mesec v Medulin. Je zanimiva zgodba.

Je težko zamenjati domovino in državljanstvo, pa čeprav zaradi ljubezni?
V trenutku, ko se je vse to dogajalo, mogoče sploh nisem dojela, da bom zares čisto pustila življenje v Srbiji. Sploh nisem razmišljala, da je to nekaj "vau", ko pa sem prišla, sem videla, da ni ravno tako zelo preprosto. Nikogar nisem poznala, slovenščina mi je bila čisto tuja in to je bil zelo velik problem. Na začetku je bilo zelo težko, ničesar nisem razumela, nisem imela svojih prijateljev, a sem zelo komunikativna, tako da sem hitro spoznala ljudi in se sčasoma naučila jezika. Zdaj je super in se res počutim kot doma. Obdobje navajanja na drugo okolje in življenje je zelo hitro minilo.

Dosežki v troskoku

3. mesto, dvoransko SP (Valencia, 2008) 6. mesto, olimpijske igre (Peking, 2008) 2. mesto, dvoransko EP (Torino 2008)

Kaj ste pustili za sabo in kaj pogrešate?
Pogrešam prijatelje, mama še živi v Srbiji, tudi babico sem imela, a je pred kratkim umrla. Če bi lahko nekatere ljudi pripeljala v Slovenijo, bi bilo res idealno. Življenje tam je malo drugačno, bolj "na easy" smo v Srbiji, čeprav sem se navadila tudi na tukajšnje razmere. Mislim, da bi bilo nekaj vmes ravno prav.

Povedali ste že, da ste bili zelo navezani na pokojno babico. Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Super. Ničesar ne bi spreminjala, nobene slabe izkušnje se ne spomnim, razen tega, da sem bila tako živa, da sem bila vseskozi na šivanju. Ampak na otroštvo imam res lepe spomine. Žal mi je le, da v Kragujevcu nimam nikogar več, razen nekaj prijateljev. Ko pridem v Srbijo, bom malo pogrešala babico in tisto njeno kuhinjo, pa počivanje pri njej doma. Lepi spomini me vežejo nanjo, zdaj gremo naprej.

Kako so vas zaznamovala viharna 90. leta?
Ko se je vse skupaj začelo, sem bila otrok v osnovni šoli. Takrat sem bila stara 11, 12 let ... Nekatere stvari so bile res čudne. Enkrat na mesec je prišlo olje, pa se je v trgovini v vrsti čakalo tri ure, ali pa smo se menjali v avtomobilu in nekaj ur čakali, da bi prišli do 20 litrov bencina. Vso zimo smo štiri ure imeli elektriko, štiri pa ne. Res neobičajno, če gledaš navadno življenje, ampak tako sem bila vajena tega, da je postalo normalno. Verjetno je tudi lažje, ko si otrok in se starši borijo in trudijo, da tega ne doživljaš tako kot oni. Mami je bilo zagotovo huje.

Vaša družina je razkropljena po svetu. Kako, da imate v ZDA očeta in brata?
Ko sem bila stara en mesec, smo odšli živet v ZDA. Dve leti in pol smo živeli v Philadelfiji, oče je bil namreč poklicni nogometeš, tam je igral nogomet in poleg tega še malo treniral. Eno leto in pol smo bili v Montrealu v Kanadi, nato pa smo se vrnili. Brat se je na vsak način hotel šolati v ZDA, tako da se je vrnil čez lužo, za njim pa tudi oče, ker sta se z mamo ločila. Brat je sicer poročen s Poljakinjo, zato imam občutek, da načrtujeta selitev v Evropo. Mogoče imata dovolj Amerike.

© Boštjan Tacol

Veliko potujete in imate različne kulturne izkušnje. Kateri življenjski slog vam najbolj ustreza?
Ameriški sploh ne. Lepo je iti za dva, tri tedne pogledat naokrog, obiskati sorodnike, "šopingirati", sicer pa sem 26 let živela na Balkanu, ki je drugačna zgodba. Vse je bolj na lahko, bolj temperamentno, ljudje so bolj odprti. V Sloveniji sicer malo manj, je pa vse bolj urejeno, ni tako kaotično kot v Srbiji.

So se vaše predstave glede Slovenije uresničile?
Kot otrok sem bila prvič v Sloveniji leta 1997, ko sem osvojila svojo prvo kolajno na evropskem prvenstvu za mladince, tako da sem imela predstavo, kako je v Sloveniji, pa tudi starejši so mi govorili, da je Slovenija zelo lepa, urejena in čista država. Nisem imela nobenih predsodkov o tem, kako bo, sem pač šla in si rekla, bom videla, kako je. Ni tako drugače kot v Srbiji, mogoče smo mi samo malo bolj temperamentni, malo bolj se zbližamo. Ko nekoga spoznamo, se naslednjič že objamemo in poljubimo, tukaj pa je mogoče malo drugače. No, ko sem prišla, mi je bilo čudno, da ljudje hodijo v hribe. Zakaj pa to počnejo? Tega v Srbiji ni. Vseeno pa smo bili nekoč ista država, tako da je nekaj le ostalo in nismo tako različni.

Pa zdaj že hodite v hribe?
Ne (smeh). Sploh pa ne, dokler treniram. Morda, ko bom nehala. Zakaj pa hodijo v hribe? Zdaj sem se navadila na to.

Z možem prihajata iz različnih okolij. Vas je kdaj skrbelo, da bi bile zaradi kulturnih razlik med vama kakšne napetosti?
Niti ne. Midva za zdaj nimava težav. Mogoče sem jaz temperamentnejša, in ker sva si glede tega malce različna, se ravno dobro ujameva. Sploh pa športniki veliko potujemo, vidimo vse mogoče dežele in načine življenja, zato smo tudi prilagodljivejši.

	Bilo je tudi nekaj zabavnih trenutkov, ko je iz srbščine 'anđeo čuvar' prevedla v angel varnostnik. Matija Šestak, mož

V katerem jeziku se pogovarjata?
Pogovarjava se v slovenščini. Razumem tudi narečja, razen tistih iz Prekmurja. Tam pa … kaj je pa rekel? Lahko tudi rečem "ta je pa Štajerc" ali "ta je s Primorske". Zdaj mi je to že malo bolj jasno.
Matija: Zmenila sva se, da bova govorila slovensko. Takoj ko sva prišla čez mejo, sem rekel "od zdaj govoriva samo še slovenščino, sicer se ne boš naučila". Če česa ni razumela, sem ji pač razložil. Ko greva v Srbijo, pa z njo govorim srbsko. Bilo je tudi nekaj zabavnih trenutkov, ko je na primer iz srbščine 'anđeo čuvar' namesto kot angel varuh prevedla v angel varnostnik.

Kaj pa, če bosta imela kdaj otroke?
Mislim, da se bom jaz z njimi pogovarjala v srbščini, on pa v slovenščini, ker bi rada, da moji otroci govorijo tudi srbsko.

Kakšni so bili občutki, ko ste na zmagovalnem odru prvič slišali slovensko himno?
Je še nisem. Mogoče sem imela letos za to priložnost na evropskem prvenstvu, a sem imela težave s hrbtom. Mislim, da bi gladko zmagala, če bi bila zdrava. Kolegi so me pred tem zafrkavali, da se bom morala naučiti slovensko himno, pa sem res malo pogledala besedilo.

Pa ste se naučili?
Malo, ja. Tisto glavno kitico. Se reče kitica? Upam, da bo slovenska himna res kdaj igrala zame. Delam na tem, samo zdrava moram biti.

Kakšen je mentalni svet vrhunskega športnika?
Razmišljaš pozitivno, ne odnehaš kar tako, tudi če si poškodovan, in prilagajaš stvari, seveda pa moraš biti tudi realen. Zdaj sem imela zaradi poškodbe tudi slabe dneve, ko se je najlažje razjokati, pa je potem vse v redu. Sicer pa nekateri zelo dobro trenirajo, pa na tekmi tega ne pokažejo, in obratno. Nekateri potrebujejo psihologe, drugi ne. Jaz za zdaj nisem čutila te potrebe, saj sem na pomembnih tekmah doslej dobro tekmovala. Če verjameš v to, kar delaš, potem mislim, da ni problema.

© Boštjan Tacol

So lahko vrhunski športniki hkrati tekmeci in prijatelji?
Mislim, da so lahko, sploh ker gre za skoke, kjer skačem zase. Vsaj jaz imam nekaj prijateljev v svoji disciplini. Seveda, ko je tekma, se vsak osredotoči nase. Trudim se dati od sebe maksimum, če kakšna skoči dlje, je pač boljša in ji lahko samo čestitam. Verjetno je malo drugače v ekipnih športih, kjer prihaja do neposrednega kontakta, ali pa mogoče pri sprinterjih.

Imajo atleti v posameznih disciplinah določen značaj?
Mislim, da je to bolj značilno za ameriške in afriške sprinterje. Mogoče so včasih malo samovšečni. Dolgoprogaši, recimo, so hiperaktivni. Pri meni je tako, da sem po tekmi čisto prazna, dolgoprogaši pa so zelo utrujeni, a se morajo še vedno vrteti od enega do drugega, pa še tečejo malo zraven.
Matija: "Oviraši" in sprinterji so bolj agresivni, tekma se namreč zgodi v zelo kratkem času in v tistih trenutkih morajo pokazati vse, kar verjetno v podzavesti vpliva tudi na značaj.

Kateri šport se vam zdi najbolj ženstven in kateri najmanj?
Nogomet, če izvzamemo boks in borilne veščine razen karateja. Nogomet za ženske se mi pa res ne zdi sprejemljiv. Pa tudi rokomet se mi zdi preveč kontakten. V gimnaziji so punce, ki so trenirale rokomet, v šolo prihajale čisto plave.

Kaj pa pri atletiki?
(Premolk in smeh) Razmišljam, kaj naj rečem, da ne bi koga užalila. Najbolj ženstvena je v atletiki višina, vse so suhe in elegantne. Najmanj … seveda najprej pomisliš na mete, ampak je toliko metalk, ki so mogoče malo bolj močne, ampak res nežne in punčkaste, tako da ne moreš reči, da je to nasploh neženska disciplina. Tudi v sprintu se najdejo takšne, ki so videti bolj možače. V vsaki disciplini imaš zelo ženstvena in zelo neženstvena dekleta.

	No, ko sem prišla, mi je bilo čudno, da ljudje hodijo v hribe. Zakaj pa to počnejo? Tega v Srbiji ni.

Vas je že hotel kupiti kakšen bogat arabski šejk, da bi mu prinesli medaljo?
Nisem imela ponudb. Enkrat sem že zamenjala državo in mislim, da je dosti.

S čim ste se poleg atletike še ukvarjali?
V športu sem trenirala tenis in plavanje. Mislila sem, da bom nadaljevala s tenisom, potem pa sem skočila pionirski rekord v skoku v daljino in ostala v atletiki. Sicer pa je mama imela turistično agencijo in sem ji dostikrat pomagala, ker me to zelo zanima. Če ne bi začela spet trenirati, sem bila v Srbiji že dogovorjena za službo v turizmu, a sem se poročila in prišla v Slovenijo.

Pred časom ste rekli, da se nameravate izobraževati v tej smeri. Ste se že vpisali?
Avgusta moram oddati dokumentacijo, a sem si premislila in se odločam za novinarstvo. Zanimalo bi me recimo športno novinarstvo. Malo sem dvomila zaradi jezika, ampak bom poskusila, zakaj pa ne?

Znano je, da se radi sproščate s knjigami in filmi.
Ko sem prišla v Slovenijo, sem najprej brala v srbščini, že pred dvema ali tremi leti pa sem začela brati v slovenščini. Zdaj berem samo še v slovenščini, da se bolje naučim. Na tekme se mi ne da vedno vlačiti računalnika, pa vzamem knjigo in berem.

Spremljate tudi slovensko literaturo in slovenski film?
To pa malo slabše (smeh).
Matija: Kajmak in marmelado si pogledala. Nisem je pa še uspel prepričati, da bi gledala Kekca.
Marija: Vedno me prepričuje, daj, poglej ta slovenski film, ki sem ga jaz gledal kot otrok. Potem pa vedno pride kaj novega, tako da ne pridem do tega. Saj tudi srbskih filmov ne gledam, Matija pa vseskozi.

V horoskopu v eni od revij smo lahko prebrali, da premorete tudi umetniški dar in bi se lahko izrazili v slikarstvu, kiparstvu ali fotografiji. Imajo zvezde prav?
Za slikarstvo sem bolj antitalent. Spomnim se, da mi je mami risala, ko smo delali za šolo. Ne to, ne, za risanje nisem ravno prava. Za fotografijo bi pa utegnila imeti dar. Vedno, ko fotografiram, mi uspe prav lepa slika.
Matija: Ko fotografiram, me vedno popravlja, sploh v gibanju, ona pa zmeraj zadene.

© Boštjan Tacol

Zaposleni ste v Slovenski vojski. Kakšne so vaše obveznosti?
Vsak mesec moram poslati poročilo, kaj sem počela, kaj smo trenirali, kakšni so načrti za naslednji mesec, na koncu letno poročilo. Tri dni sem vsako leto v Vipavi na usposabljanju, in če je dan Slovenske vojske ali kakršnakoli vojaška prireditev, se je moram tudi udeležiti.

Kakšen pa je občutek?
Ja, čuden. Tisti škornji niso najbolj udobni. Ampak v redu, je zanimivo. Učijo nas, kako moramo pozdravljati tiste malo pomembnejše v vojski, kako moramo hoditi, kako razstaviti in sestaviti pištolo in kalašnikovko. Pa streljali smo z zračnimi puškami, ampak bolj kot ne vse skupaj za zabavo.

Vraževerni ste in na tekmo vedno vzamete iste nogavice. Od kod ta vraža?
Vedno imam določene nogavice, v katerih grem na tekmo. Če imam veliko tekmovanje, grem v določenih na kvalifikacije, v drugih na finale.
Matija: Niso vedno iste, to je malce zmotno mišljenje. Marija ima nekaj parov, v katerih tekmuje. Na treningih jih preizkusi.

Če se strgajo?
Potem moram najti druge. Če na treningu v njih dobro skačem, grem z njimi tudi na tekmo.

Kakšni so plusi in minusi tega, da vas trenira mož?
Dobra stran je, da me res dobro pozna in ve, kaj mi ustreza pri treningu, kaj pa ne. Slaba stran je, če nimam najboljšega dne in postanem tečna, potem me mora pa še doma prenašati (smeh). Ampak to traja pol ure, potem je pa vse v redu. Več je dobrih plati kakor slabih.
Matija: Težko je preklopiti med odnosom z ženo in atletinjo. Včasih prideva s treninga in je potem še kakšno uro doma v funkciji atletinje in ne žene, kar je slaba stvar. Ko sem še treniral in na treningu ni šlo, sem doma še malo razmišljal o tem, a se nisem mogel z nikomer spričkati, ker sem bil v tem preprosto sam. Tukaj pa se včasih zgodi še kakšen pogovor.

Ličenje in stil:

Stilistka: Meta Kač Ličenje in pričeska: Bojana Zmazek Foto: Boštjan Tacol

Kako atleti gledate na tekmovalce, ko se po odsluženi kazni zaradi dopinga vrnejo na stadione?
Vsak ima svoje mnenje o tem, kako in kaj. Če je nekdo imel prepoved in je svojo kazen odslužil, gre pač naprej in mu ne moreš prepovedati, da se ukvarja s tem. Tudi nekdo, ki je v zaporu štiri leta, gre ven, potem pa živi dalje. Mogoče se je kaj naučil in ga je treba podpreti, da stopa naprej po pravi poti. Ljudje smo, vsak lahko naredi napako in ga za to ni treba obsojati vse življenje. Vsakemu je treba dati drugo priložnost.
Matija: Tistim, ki se vračajo po odsluženi kazni, je mogoče težko. Ne vem za primer, ko bi jih športniki sami izolirali in se distancirali od njih. Vsak človek lahko naredi napako, druga stvar pa je, da tudi ti, ki opravljajo nadzore, delajo napake. To se je že zgodilo. Potem bi morali tudi njih kaznovati, a jih verjetno ne.
Marija: Športniki se pritožujejo, da nadzor meji na kratenje človekovih pravic, saj moraš biti eno uro na dan dosegljiv, kot da si v hišnem zaporu. Če te recimo boli glava ali pa pozabiš sporočiti spremembo in te ne najdejo, dobiš "missed test". Trije takšni zaznamki v dveh letih samodejno pomenijo enoletno prepoved nastopanja. To se mi zdi malo preveč. Tri mesece vnaprej moraš sporočiti, kje boš, in javljati spremembe. Zaradi tega si lahko tudi nervozen. Kot da se moram mami vsak dan oglasiti, kje sem.

Verjetno vam je ob manj prijetnih trenutkih lažje tudi zaradi navijačev. So organizirani v kakšen klub?
Niti ne uradno. Atleti, s katerimi skupaj treniramo v skupini, se ob tekmah organizirajo, navijajo in potem obešajo navijaške filmčke na internet. Z njihove strani imam res kar veliko podporo. Fan klub imam na Facebooku in lepo je, ko vidiš, da te nekateri spodbujajo in držijo pesti zate.
Matija: Ko je imela težave s hrbtom, se je videlo, da ljudje spremljajo dogajanje. Dnevno smo imeli veliko klicev, na ulici te je ustavil nekdo, ki ga niti ne poznaš, in ponudil pomoč. V stiski se je pokazalo, da je takšnih kar nekaj.
Marija: Lepo je, ko vidiš, da ljudje spremljajo, kaj počneš. Najbližji so mi res pomagali, da sem vse skupaj lažje prenašala. Verjetno je bilo najtežje Matiji, ko sem imela kakšen slab dan. Zdravniki, fizioterapevti in prijatelji so me vedno poskušali spraviti v dobro voljo. Na svetovnem prvenstvu bom poskušala tudi zaradi vseh, ki so me bodrili in mi stali ob strani, priti vsaj v finale.