Rožman je bil leta 1946 v odsotnosti obtožen sodelovanja z okupatorjem in obsojen
na 18 let strogega zapora, na desetletno izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega
premoženja. Nadškofija je zahtevo vložila zato, ker je prepričana, da je bila sodba, izrečena škofu
Rožmanu leta 1946, krivična in jo je treba popraviti, je dejal vodja Nadškofijskega arhiva v
Ljubljani
France M. Dolinar, ki sicer podrobnosti zahteve ne pozna.
"Sodba iz leta 1946 je bila izrazito politična in ni upoštevala vseh pričevanj in
dokazov," pravi Dolinar, ki je z zgodovinarko
Tamaro Griesser - Pečar leta 1996 izdal ekspertizo z naslovom Rožmanov proces. Kot
v knjigi Cerkev na zatožni klopi piše Tamara Griesser - Pečar, je prišlo v Rožmanovem procesu do
hudih kršitev zakonov materialnega in procesnega prava. Devetdnevni proces avgusta 1946 opisuje kot
enega od najpomembnejših povojnih procesov v Sloveniji, vsekakor pa najpomembnejši za Cerkev na
Slovenskem. Skupno so na vojaškem sodišču sodili šestim obtoženim, med drugim škofu Rožmanu v
odsotnosti.
Zgodovinarka navaja tudi, da Rožman ni dobil poziva na glavno obravnavo, prav tako mu ni bila
izročena obtožnica, čeprav je imel pravico do ugovora. Po njenih navedbah je sodišče sodilo
različnim ljudem, ki pravzaprav niso delovali skupaj, a so bili obsojeni kolektivno.
Gregorij Rožman, rojen leta 1883 v kraju Dolinčiče na avstrijskem Koroškem, je ljubljansko
škofijo vodil med letoma 1930 in 1945. V duhovnika je bil posvečen leta 1907, bil je predavatelj v
malem semenišču v Celovcu, v Ljubljano pa se je preselil po prvi svetovni vojni. Že pred drugo
svetovno vojno je Rožman obsodil komunizem in nasprotoval komunistični revoluciji, med vojno pa je
izrazil lojalnost do italijanskega okupatorja in se zavzemal za avtonomijo Slovenije. Po vojni je
bil prisiljen umakniti se na Koroško, od koder je odšel naprej v Švico in leta 1948 v ZDA, kjer je
delal med slovenskimi izseljenci in begunci. Umrl je v Clevelandu.
