"Izguba je lahko tudi priložnost za nov pogled na svet," pravi o prebolevanju smrti bližnjega psihologinja Irena Roglič Kononenko. Smrt je sestavni del našega življenja, a vendar so občutki ob tem, ko umre kdo, ki ga poznamo, ali celo kdo od naših bližnjih, težki.

Od šoka do sprejetja
"Večina ljudi se velikokrat ne more ali ne zna posloviti od preminulega," opozarja Roglič Kononenkova. Notranji proces, imenovan žalovanje, je namreč prav to – poslavljanje, ki poteka v več fazah. Najprej nastopi šok, skoraj istočasno pa se pojavi tudi zanikanje. Gre za naraven obrambni odziv, s katerim se branimo pred resničnim stanjem. Sledi faza protesta in hrepenenja, ko se izgube pravzaprav šele zavemo. V tej fazi žalovanja se pojavi tudi jeza na pokojnega, ker nas je zapustil, hkrati pa za smrt okrivimo tudi sebe. Ko se dokončno zavemo izgube, se negativna čustva stopnjujejo, hkrati pa smo le korak pred zadnjo fazo žalovanja – fazo izboljšanja, ko sprejmemo, da pokojnega ni več, in se znova vključimo v življenje.

Sprejmite faze žalovanja – od šoka do vključitve v življenje

1. Šok. Ko izvemo za izgubo bližnjega, smo najprej v šoku – nekako kar ne moremo dojeti boleče resnice. 2. Zanikanje. Šoku sledi (oziroma se pojavi hkrati z njim) naraven obrambni odziv – zanikanje. Tako se poskušamo braniti pred resničnim stanjem. 3. Protest in hrepenenje. Šele v fazi protesta in hrepenenja po času, ko je bil preminuli še živ, se izgube pravzaprav resnično zavemo. 4. Jeza. Zavedanje s sabo prinese tudi jezo na pokojnega, ker nas je zapustil. Velikokrat žalujoči za smrt okrivi tudi sebe, tako da se jezi pridruži še krivda. 5. Žalost. Zavedanje dokončnosti izgube povzroči stopnjevanje negativnih ustev, nastopi predzadnja faza globoke žalosti in poslavljanja. 6. Izboljšanje. Sprejeli smo, da pokojnega ni več, vnovič se vključimo v življenje. Če se fazi odpovemo, to pokojnega ne bo obudilo od mrtvih.

Kako žalovati?
"Da lahko pozneje ozdravimo, moramo bolečino občutiti in jo sprejeti," svetuje psihologinja. Če tega ne naredimo, ohromimo tudi druga, pozitivna čustva. "Samo toliko lepega smo zmožni doživeti, kolikor bolečine smo zmožni doživeti in predelati," dodaja. Proces žalovanja je treba ozavestiti in iti skozenj korak za korakom. Seveda pa je tudi žalovanje proces, skozi katerega gre vsak na svoj način.

Pismo pokojnemu
V procesu žalovanja zelo pomaga, če svojo bolečino delite z nekom, ki mu zaupate, s komer se lahko pogovarjate o svojih čustvih. Nikakor ni dobro, če občutke tiščite zaprte v sebi.
Če nimate nikogar, ki bi se mu lahko zaupali, se s preminulim potihoma ali glasno pogovarjajte ali mu napišite pismo. Morda poskusite s pisanjem dnevnika, veliko žalujočim pa pomaga že to, da vsake toliko obiščejo zadnje počivališče umrlega, prižgejo svečko in postojijo za nekaj trenutkov. Nekaterim bolečino pomaga premagovati tudi vera v posmrtno življenje.

Ko obtičimo v žalovanju
Izgube ljubljenega nikoli ne pozabimo, toda to še ne pomeni, da je treba v nedogled žalovati in se odpovedati lastnemu življenju. Če opazite, da se v procesu žalovanja ne premaknete naprej, poiščite strokovno pomoč. Tudi pokojnik bi želel, da se zaradi njegove smrti ne odpoveste polnemu življenju.

Ne skrivajte čustev
Otroci posnemajo odrasle in opazujejo, kako izražajo svoja občutja, zato ob smrti čustev ne skrivajte. Naj vas ne bo sram zajokati pred otrokom, naj vidi, da vam je hudo, saj otrok žalost, čeprav je morda ne vidi, prav gotovo začuti. Pogovorite se z njim o minljivosti, umiranju in smrti, dovolite, da vam postavlja vprašanja, naj vas o tem ne bo strah govoriti. Morda ga potolažite s tem, da mu poveste, da ga ljubljena oseba zdaj opazuje iznad oblakov. Bodite iskreni, saj mora otrok čutiti vašo naklonjenost in odkritost.