Primer Miladinović. Kriminalisti so oktobra 1992 na tožilstvo ovadili majorja JLA zaradi zločina zoper civilno prebivalstvo, češ da je – med drugim – od podrejenih enot zahteval ropanje zasebne lastnine. Celo višje tožilstvo je nižje spodbujalo k preiskavi ropanj, ki so jih, sodeč po spisih, domnevno izvršili vojaki obeh vojskujočih se strani. Z urgiranjem tožilstva v primeru Miladinović je povezan dopis kriminalistov tožilstvu, da v zvezi z ropanji na Mariborski cesti v Dravogradu “od naslovnika, to je TO", doslej nismo prejeli odgovora na zastavljena vprašanja. K temu je tožilec lastnoročno pripisal: “Nekdo laže?”

Kako ropanja vrednoti mednarodno pravo oboroženih spopadov?
Mednarodno pravo oboroženih spopadov se z ropanji in tatvinami ne ubada na široko (47. čl. HPVK ali 4. g. čl. protokola II), ker so to že sicer zavržena dejanja. Tomšič (1942, 79–80) meni, da "zasedbena vojska sme konficirati … vso premično državno imovino, ki je primerna, da se uporabi za vojne operacije. Ta pravica je prava pravica vojnega plena, … zaradi česar lahko njena vojska svobodno razpolaga z njo … Zgolj država sme biti lastnica vojnega plena, posameznik pa si ga ne sme prilastiti; taka prilastitev je kazniva po vojaških kazenskih predpisih domače države. Protipravna prilastitev stvari, ki jih ne prištevajo k vojnemu plenu, je tatvina". Po drugi strani zasebna lastnina sploh ne more biti predmet vojnega plena. Hrana in pijača pa ne spadata v vojni plen, ampak v okoliščine vojaške nujnosti preživetja. Glede ravnanj tožilstva in sodišča: kaže se pomanjkljivo razumevanje vojaške nuje, ropanja ali vojnega plena in kaže se šibka volja za pregon vseh krivcev.

ZAKLJUČNA BESEDA
Razodevanje neznanega 1991–2009
Najprej se vam, cenjene bralke in bralci, zahvaljujem, da ste brali, kar sem napisal. Resnično sem vam hvaležen tudi za vaša pisna ali ustna mnenja. Vsa sem pozorno prebral, poslušal. V prihodnosti jih bom proučil in spoznanja objavil.

Razodevanje neznanega 1991–2009 so omogočili: Božja milost, moja ljubljena Edita, profesorski zbor FDV in uredništvo časnika Žurnal oziroma njihov civilni pogum. Božja milost, ker me je uporabila za orodje razodevanja neznanega in skritega okoli slovenske osamosvojitve ter me pri tem vodila. Ljubljena Edita, ker mi je bila na tej poti Veronika. Moj profesorski zbor Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, med drugimi moja mentorja, ker so mi bili rerum novarum – s tem mislim, da so mi odkrili poslanstvo, ki je v obče dobro. 

Za konec oziroma za začetek. Koga in kaj slavimo v osamosvojitvi Slovenije? Kaj se napaja iz te naše osamosvojitve? Ni bil razlog osamosvojitve potreba po resnici, po spoštovanju dostojanstva človeške osebe? Kod je naša pravičnost? Ali niso civilizirani narodi v ženevskih konvencijah osredinili minimum človečnosti? V čem je torej naše upanje? In – ne bojte se, berite ženevske konvencije. Pisane so za preproste ljudi in pomenijo natančno to, kar piše.

Marko Prešeren, avtor feljtona in raziskave.