Psihoterapevtka o rehabilitaciji žrtev incesta

Ingeborg s primerom Josefa Fritzla iz Amstettna oziroma njegovimi žrtvami ni neposredno povezana, vendar je bila pripravljena spregovoriti o posledicah in preprečevanju takšnih zločinov ter rehabilitaciji žrtev. Avstrijski inženir je svojo hčer Elisabeth 24 let zadrževal v kleti, se nad njo spolno izživljal in imel z njo tudi šest otrok. Trije so do nedavnega skupaj z materjo živeli v ujetništvu.

Čemu pripisujete koncentracijo in odkrivanje tovrstnih zločinov v zadnjem času v Avstriji, prej pa desetletja nič?
Tudi kje drugje se je kaj takšnega že zgodilo, na primer v Belgiji. Zgolj naključje je, da sta bila v zadnjem času odkrita dva primera zlorabljanja otrok, ki jim je bila odvzeta prostost, in oba v Avstriji.

Zakaj so zlorabe priše na dan zdaj, saj so ljudje pogrešani po deset, dvajset let in več?
Odkritje tragedije v Amstettnu pravzaprav ni toliko posledica naključja. Dekle, ki je živelo v ujetništvu v kleti, je nevarno zbolelo in prišlo v bolnišnico. Bolnišnica oziroma policija je prek medijev pozvala mater, naj se javi. Mati je to opazila in po vsej verjetnosti tako močno pritiskala na storilca, da jo je izpustil. Nato sta se zadrževala na območju bolnišnice, kjer ju je prijel varnostnik.

Kakšen je psihološki profil človeka, kakršen je Josef Fritzl?
Človek, ki se spolno ali kako drugače izživlja nad lastnim otrokom, je praviloma avtoritaren, nasilen. Lastno počutje mu je pomembnejše od varnosti otrok, potreb drugih ne upošteva. Svoje bližnje trpinči ne le fizično, ampak tudi psihično. Če njegova dejanja ostanejo prikrita, se mu sčasoma lahko zazdijo samoumevna, celo sprejemljiva. Morda Fritzl svoje hčere sprva ni nameraval zadrževati v kleti tako dolgo. Ko je po dveh, treh letih ugotovil, da jo uspešno skriva, si je morda mislil, zakaj je ne bi še deset, dvajset let. Kaže, da je imel nadzor tudi nad ženo, saj si ni drznila vstopiti v prepovedani del hiše.

Kakšne psihološke posledice ima za razvoj otroka odraščanje v zaprtem prostoru brez sončne svetlobe?
Za pozitiven razvoj otrok potrebuje odnose z različnimi ljudmi, ne le s starši. Otroci so imeli stik z materjo in očetom oziroma dedom, z drugimi ljudmi pa ne, kar lahko vpliva na počasnejši osebnostni razvoj. Da se lahko otrok fizično in psihično razvija, je pomembno tudi ustrezno zunanje okolje, kakršnega pa v tem primeru ni bilo. Trpeli so pomanjkanje, omejevanje, verjetno so bili izpostavljeni nasilju, skratka, imeli so omejene možnosti razvoja.

Kako se lahko človek po dvajsetih letih znova vključi v družbo?
Pri Elisabeth je veliko odvisno od prejšnje socializacije. Ker je 18 let živela na svobodi, si je pridobila izkušnje, ki ji bodo pri vnovičnem vključevanju v družbo lahko pomagale. Res pa je, da jo je oče zlorabljal od njenega enajstega leta, torej je bila travmatizirana še pred odvzemom svobode. Zelo je pomembno, kako v tem trenutku zaznava samo sebe. Če se počuti kot zmagovalka v smislu "preživela sem, meni je to uspelo" in ne kot žrtev, ji to lahko precej pomaga pri reševanju težav. V pomoč ji bo tudi podpora okolja, družine, sorodnikov, znancev, strokovnjakov.

Ali pri odpravljanju posledic incesta in rehabilitaciji žrtev lahko kako pomaga primer Natasche Kampusch?
Lahko, predvsem z izkušnjami, ki smo jih pridobili. Pomagajo lahko tudi mediji; seveda z ustreznim obveščanjem, ne pa lovom na senzacije. Na eni strani so prizadeti člani družine Josefa Fritzla, na drugi družba oziroma država. V konkretnem primeru so precej prizadeti tudi prebivalci Amstettna, teža in sprevrženost nasilja, ki se je dogajalo v njihovem mestu, sta jih zelo pretresla. Veliko je ljudi, ki trpijo, pa sploh niso neposredno povezani s tem primerom. Tu lahko mediji z informacijami in pojasnili precej pomagajo.

Ali stroka sploh pozna primere, ko so bili ljudje vse življenje zaprti brez dnevne svetlobe?
Osebno ne poznam takih primerov, poznam pa travmatične izkušnje posameznikov, ki na srečo niso trajali tako dolgo.

"Takšni sprevrženi zločini se lahko zgodijo vsepovsod, tudi v manjših deželah," pravi psihoterapevtka Ingeborg © Teresa E. Zoetl

Kakšna bo rehabilitacija Fritzlove hčere Elisabeth in njunih treh otrok, ki so odraščali v kleti?
Potekala bo v več plasteh. Deležni bodo tako medicinske oskrbe kot socialne reintegracije oziroma integracije sploh – trije otroci do zdaj sploh še niso imeli stikov z drugimi  ljudmi. Vprašanje pa je, koliko bo okolje dopustilo, da se njihovo življenje normalizira. Ali bodo preostali trije otroci, ki jim je bilo dano obiskovati šolo, ter žena, ki je imela socialne stike s sosesko, sploh še lahko živeli v Amstettnu? Na voljo so različne poti, saj je del družine leta živel v kleti, del pa "zgoraj".

Je smiselno ustanoviti mednarodni organ, morda na evropski ravni, ki bi učinkovito ukrepal, če bi se podobni primeri ponovili?
Zagotovo bi bila takšna ustanova smiselna. Združevala bi znanja in izkušnje različnih strokovnjakov, na primer iz medicine, kriminologije, psihologije in sociologije. Tako bi bili bolje pripravljeni, saj bi zbrali več informacij. Udarec usode ni tako močan, če je človek oziroma družba pripravljena. Veliko je predvsem nasilja v partnerskih odnosih, veliko otrok živi v neprimernih razmerah, zato so večje zlasti potrebe po psihološki obravnavi.

Prebivalci mesta Amstetten so zelo prizadeti. Na kaj naj bodo ljudje pozorni, da bi pomagali odkriti podobne tragedije v svoji okolici?
Pomembna je pozornost, paziti pa moramo, da ne vdiramo v sosedovo intimo ali postanemo njegov ovaduh. Kako ravnati, če opazimo kaj nenavadnega? Lahko ponudimo pogovor, podporo. Opazovanje in pozornost lahko precej pomagata. Morebitni storilec se morda zave nesprejemljivosti svojih dejanj in z njimi preneha. Toda tudi opazovanje in pozornost takšnih primerov ne bosta preprečila. Preprosto obstaja temna stran človeka.

So takšni primeri znani tudi v zgodovini ali gre za posledico sodobnega časa in družbe?
Verjetno so bili takšni primeri v preteklosti celo pogostejši. Razlika je v tem, da je današnje ozaveščanje o nesprejemljivosti spolnega in drugega nasilja globalno in jasnejše. Nekdaj so bile življenjske razmere zelo ostre, pa tudi posameznik je štel zelo malo ali nič. Žal tudi danes mnoge države dopuščajo teptanje človekovih pravic in dostojanstva. Za vsakega posameznika, ki trpi zaradi nasilja, pa je to katastrofa.

	Otroke vzgajajmo z ljubeznijo in razumevanjem, da se bodo razvili v samozavestne ljudi, ki bodo znali sami zahtevati primerno ravnanje zase!

Kakšne varovalne mehanizme naj razvije družba, da se taki zločini ne bodo več dogajali?
Najboljša obramba je vzgoja samozavestnih in psihično stabilnih ljudi. Le taki se lahko branijo pred nasiljem in grožnjami. Otroke moramo od malega vzgajati z ljubeznijo, razumevanjem in skrbjo, da se bodo lahko branili, če bo kdo posegal v njihovo integriteto, in da bodo znali sami zase zahtevati primerno ravnanje. K temu mora stremeti ne le družina, ampak tudi družba.

Menite, da bi tudi v tako majhni deželi, kot je Slovenija, podoben zločin lahko ostal prikrit 20 let in več?
Vse, kar si predstavljamo, se lahko tudi v resnici zgodi. Če bi se Josefu Fritzlu v preteklosti kaj zgodilo, morda njegovih ujetnikov sploh ne bi odkrili in bi umrli od lakote. Morda bi trupla odkrili šele po 50 letih. Takšni zločini so na žalost mogoči, lahko pa se zgodijo vsepovsod!