Kaj je parapsihologija in katere pojave raziskuje?

Parapsihologija je danes priznana znanost, ki proučuje tako imenovane paranormalne pojave, kamor sodijo predvsem pojavi zunajčutnega zaznavanja (zaznavanje zunaj znanih čutil: telepatija, jasnovidnost, prekogn icija in retrokognicija) in pojavi psihokineze ali telekineze. Tu gre za premikanje stvari s pomočjo duševnih zmožnosti in na daljavo ter temu podobne pojave, kot so levitacija (lebdenje), ustvarjanje materije iz nič (materializacija), spreminjanje materije (transsubstanciacija).  Neki sem uvrščajo tudi vplivanje s psihično energijo, to je bioenergetske pojave, bajaništvo, uporabljanje nihala in drugo.  Parapsihologija se znanstveno ukvarja s pojavi, ki so jih nekoč označevali kot okultne pojave. In kot v preteklosti nam ti pojavi še danes vzbujajo občutje neobičajnega in skrivnostnega. 

Kdaj so začeli znanstveno obravnavati pojave, ki jih proučuje parapsihologija?

Ali se tudi pri nas kdo znanstveno ukvarja s parapsihologijo?

Mnogo ljudi se pri nas in v svetu zanima za parapsihologijo. Seveda pa zanimanje za parapsihologijo ali občutek, da se pri tebi ali ljudeh, ki jih poznaš, zgodi nekaj, kar diši po paranormalnem, še ne pomeni ukvarjanja s parapsihologijo. Ukvarjanje s parapsihologijo bi pomenilo dvoje - bodisi da nekdo resno, torej z znanstveno metodo raziskuje paranormalne pojave (v tem primeru imamo opravka s parapsihologom v pravem pomenu besede) bodisi da nekdo načrtno uporablja (aplicira) spoznanja parapsihologije.

Skratka, ljudi, ki jih parapsihologija zanima, je ogromno, parapsihologov pa je zelo zelo malo. To velja tudi za Slovenijo. Bilo je kar nekaj ljudi, ki so pri nas pisali o parapsiholoških pojavih, še več se jih je iz zanimanja ukvarjalo in se ukvarja s temi pojavi.

Ali se tudi pri nas uporablja izraz psi in kaj pravzaprav pomeni?

Seveda, saj je to tehnični izraz, ki se je v parapsihološki stroki uveljavil po Rhinovi zaslugi že pred dolgimi desetletji. Pomeni paranormalne sposobnosti, ki po Rhinu nimajo materialne podlage, temveč so del naše duhovne stvarnosti; bile naj bi neodvisne od fizikalnih in časovnih omejitev. 

Kakšna je metodologija pri parapsiholoških raziskavah?

Kako uradna psihologija gleda na parapsihologijo?

Parapsihologija je uradno priznana in uradno veljavna znanost in s tem se morajo sprijazniti vse druge znanosti in neznanosti. Vendar pa to velja seveda za parapsihologijo kot znanost. Kot rečeno, pa vsak, ki se zanima za parapsihologijo in ki verjame ali pa ne verjame v paranormalne pojave iz razlogov, ki niso znanstvene narave, ne počenja parapsihologije, temveč nekaj, kar je zunaj obsega znanosti.

Tega niti parapsihologi, niti psihologi, niti fiziki in tako naprej seveda nimajo za parapsihologijo in je to povsem upravičeno. Res pa je, da mnogi znanstveniki, psihologi ne bistveno bolj ne manj kot drugi, odklanjajo parapsihologijo, ker jo še vedno težko ločujejo od neznanstvenega okultizma. To je napaka, ki je posledica nepoznavanja parapsihologije.
 
Ali in kako se parapsihologija interdisciplinarno povezuje z drugimi znanostmi?

Transdisciplinarnih povezav ima parapsihologija torej zelo veliko, to pa je pravzaprav logična posledica dejstva, da se ukvarja prav s tistimi pojavi, ki nam predstavljajo največje uganke na področjih, ki jih obravnavajo tako naravne kot duhovne znanosti.

In ne nazadnje: sodobne parapsihologije si ne moremo zamišljati brez visoke stopnje matematizacije, prav tako pa v njej zelo hitro trčimo tudi na probleme, ki se zdijo bolj filozofske kot znanstvene narave. 
 
Precej ljudi do pojavov, ki jih proučuje parapsihologija, pristopa skeptično in vanje ne verjame.. Ali sploh lahko govorimo v kategorijah verjeti/ne verjeti - ali lahko, nasprotno, rečemo, da ti pojavi obstajajo, le da jih še ne znamo znanstveno razložiti?

Že po tradiciji naj bi znanstvenika odlikovala takšna skepsa, ki obenem pomeni tudi nepristranskost in nevtralnost - ob razumljivi in nujni radovednosti seveda. Že glede obstajanja paranormalnih pojavov si nismo enotni. Vzemimo kot primer telepatijo. Kdo še ni doživel v svojem lastnem življenju stvari, ob katerih je pomislil na telepatijo. Pomislite na primer na moškega, ki se odpravlja k telefonu, da bi poklical sina, v tistem trenutku pa žena, še preden vstane, reče: "Veš kaj, zdajle bi pa midva poklicala sina.“ Nihče pameten ne more zanikati, da se takšne stvari dogajajo. Toda ali je to nujno prava telepatija? Daleč od tega, da bi bil telepatski prenos misli edina možna razlaga. In podobno je z mnogimi drugimi paranormalnimi pojavi.

Kolikokrat se nam zgodijo stvari, ki se nam zdijo kot slutnje in jasnovidnost? Pa so vendar lahko tudi drugačne, neparapsihološke razlage zanje. Manj pogosto se nam to dogaja v zvezi s psihokinezo. Zato tudi bistveno več ljudi verjame v telepatijo in v slutnje, bistveno manj pa jih verjame v psihokinezo (razen morda v obliki bioenergetskega zdravljenja). 
 
Kakšna je pozitivna in negativna uporabna vrednost ugotovitev, ki jih ponujajo raziskave tega področja?

Vsako spoznanje se lahko uporablja v pozitivne namene, lahko pa se tudi zlorablja v negativne namene. Na spoznanjih samih ni nič negativnega, le od človeka je odvisno, kako jih bo uporabil. Nož je na primer rezultat človeških spoznanj in so ga ničkolikokrat uporabili v pozitivne namene in ničkolikokrat zlorabili. Parapsihološka spoznanja pa je težko uporabljati, saj navadno niti ne vemo, ali so veljavna. Neveljavnih spoznanj ne moremo uporabiti ne koristno ne v škodo. Pa tudi če obstajajo paranormalne sposobnosti, jih po navadi ni mogoče poljubno sprožiti in torej tudi ne uporabljati.

Če pa bi bile dokazane in uporabne, potem bi bila njihova uporabnost seveda velikanska in bi povsem spremenila naše življenje – pomislimo na primer, kaj bi pomenilo, če bi brez težav lahko vedeli za misli drugih ljudi, če bi znali premikati stvari na daljavo in jih poljubno materializirati. Vendar je to bolj kot ne še vedno le fantastika.

To, kar so poskušali uporabiti, na primer jasnovidnost pri iskanju pogrešanih, dalje v kriminalistiki, pa tudi v vojski ali pri vohunjenju, se prav gotovo ni posebno obneslo.

Ali je v zadnjih desetletjih prišlo do pomembnejših, prelomnih ugotovitev?

V kateri smeri gredo prihodnje raziskave?

Gotovo bo eden največjih problemov parapsihologije, kako zagotoviti pogoje, v katerih se bodo pojavi, ki jih imamo za paranormalne, pojavljali zakonito in kontrolirano. To je namreč pogoj, da jih bomo lahko sploh potrdili.

Kot veste, je narava znanosti, da se odkrivajo zakonitosti. Če kje, potem v znanosti velja, da "enkrat ni nobenkrat". Dokler ne ustvarimo pogojev, v katerih se pojav, ki ga proučujemo, pojavlja zakonito in sistematično, ga pravzaprav ne moremo raziskovati. Šele ko bo ta problem rešen (če seveda sploh bo), lahko pričakujemo napredek parapsihologije.