Profesor na Fakulteti za družbene vede Miro Kline, sicer strokovnjak za tržno komuniciranje, meni, da bo letošnja kampanja za predsedniške volitve ostra, saj bo njen izid vplival tudi na izid parlamentarnih volitev. Po njegovem mnenju bo šlo v drugem krogu, v katerega naj bi se po javnomnenjskih raziskavah uvrstila Lojze Peterle in Danilo Türk, zelo tesno.
Zakaj se je predsedniška tekma začela tako zgodaj?
Danes govorimo, da gre v politiki za stalno kampanjo. Se pravi, ko pride do
izvolitve, se že začne kampanja za naslednje volitve. Peterle je sicer začel s kampanjo že lani,
vendar je o tej funkciji verjetno razmišljal že, ko se je odločil, da bo kandidiral za poslanca v
Evropskem parlamentu. Ker je v tekmo vstopil tako zgodaj, so se mu zelo povečale možnosti, da bo
izvoljen. To je v bistvu dolgoročno načrtovanje politične poti po eni strani, po drugi strani pa
gre za upravljanje vtisov na morebitne volilce. To me sploh ne preseneča. Preseneča pa me, da
nekatere stranke oziroma večina strank ni naredila nič, sedaj pa so v zadnjem mesecu intenzivno,
skoraj panično iskali primernega kandidata.
Ali lahko govorimo o neodvisnih kandidatih, čeprav jih bodo nekatere stranke moralno in
finančno podprle?
Jasno je, da ne more biti noben kandidat nestrankarski. Če je član kakšne stranke in po zmagi
članstvo zamrzne, njegov vrednostni sistem ostaja enak. Še vedno razmišlja in deluje v skladu s
temi vrednotami. Nekoliko drugače je, če ga je stranka izbrala izven kroga svojih članov. Vendar je
tudi v tem primeru vsaj potihoma prepričana, da ga vodi zelo podoben vrednostni sistem, kot ga
stranka zagovarja. Uradno je sicer nestrankarski, neuradno pa ni.
Bodo kandidati poskušali poudarjati politične vrednote glede na politični pol, ki so
mu blizu?
Ideja je, da se v kampanji pravzaprav ne splača pretirano ukvarjati s tistimi, ki so že
prepričani. Zato se vsi osredotočijo na tistih 20,25 odstotka neopredeljenih volilcev. To so tudi
tisti, ki nimajo jasnih stališč o tem, kakšen bi moral biti kandidat. Niso ostro politično
opredeljeni, temveč iščejo manj pomembne, obrobne namige, ki so bolj človeški. Pri tem pogosto
pride do tega, da pridejo v ospredje na primer osebnostne lastnosti, način komuniciranja ali stil
oblačenja.
Kakšno raven predvolilne kampanje in politične kulture pričakujete?
Pričakujem, da bo nedvomno šlo za ostro tekmo, kajti preveč pomembno je, kdo bo
zmagal. Predsedniške volitve bodo namreč močno vplivale na izide parlamentarnih volitev, ki bodo
prihodnje leto. Političnemu polu oziroma predstavnikom tistega, ki bo zmagal, se bo verjetno za 30
do 40 odstotkov povečala verjetnost, da bo lahko zmagal na državnozborskih volitvah. Mislim, da gre
za zdaj za zatišje pred viharjem.
Katere teme bodo v ospredju kampanje?
Kot ponavadi bo to med drugim dogajanje med in po drugi svetovni vojni. Zmagovita ideja bo,
če bo kateri izmed kandidatov pripravljen preseči delitve iz tega časa. Potem bo tu vprašanje vloge
Slovenije v EU in želja povzpeti se med najboljše države članice ter varnost po svetu, predvsem pa
doma. To sta vprašanji, kako dobro zares živimo državljani Slovenije in ali se s tem, ko smo se
vključili v zvezo Nato, počutimo dovolj varno tudi doma.
Ali se kandidati zavestno izogibajo temi polpretekle zgodovine, ker se bojijo, da si bodo
zaradi tega zmanjšali podporo pri volilcih?
Na kandidate je treba gledati bolj kompleksno. Težke naloge in hude provokacije ne delajo
kandidati, temveč mnenjski voditelji določene opcije. Nekateri mečejo pasje bombice, da vidijo,
kako se ljudje odzivajo na stvari, in potem oni delujejo povezovalno. Pri kandidatih je
treba gledati, kdo se bo v trenutku, ko bo izzvan, odzval frustrirano. Se pravi, ko se bo spozabil
in se bo zagovoril, bo s tem v bistvu povedal, kaj v resnici misli. Gre za upravljanje vtisa,
poskušajo ustvariti vtis umirjenosti in poudarjati vrednote za funkcijo predsednika. Morajo
prodajati to sliko.
Menite, da bi lahko kateri izmed kandidatov zmagal že v prvem krogu?
Čeprav nekateri kandidati napovedujejo zmago že v prvem krogu, je to absolutno
nemogoče. To bi lahko bil le čudež. Zgornja meja, ki bi jo lahko dosegel kakšen kandidat, je po
raziskavah okoli 35,40 odstotka. To pomeni, da je absolutno nemogoče, da bi kdo že v prvem krogu
dobil več kot 50 odstotkov. Peterle ima sicer po mojem mnenju že zagotovljen prvi krog. Tukaj smo
priča igri eden proti dvema, tako da je on skoraj zagotovo v drugem krogu. Če se tekme ne bi
udeležila dva kandidata levice, bi se verjetneje zgodilo, da bi bila zadeva zaključena že po prvem
krogu.
Ali je Borut Pahor z zavlačevanjem glede odločitve o kandidaturi naredil uslugo desnici,
ali pa je z ustvarjanjem negotovosti dal novi pospešek volilcem levega političnega tabora?
Zagotovo se bo levica zaradi tega bolj potrudila, ker bo morala v zelo kratkem času
postoriti zelo veliko stvari. To pomeni, da bodo vložili zelo veliko virov – tako
človeških kot tudi finančnih, da bi izšli iz tega boja s pozitivnim izidom. Ker so prišli v časovno
stisko, bodo naredili nekaj napak, vprašanje pa je, ali bo katera izmed njih usodna. Kljub temu
imajo možnost, da zmagajo. Kapital, ki ga je Pahor zgradil, bodo prenesli na drugega kandidata in
poskušali na tak način zmagati. Zagotovo bo šlo v drugem krogu zelo tesno.
Kako ocenjujete delo prvih dveh predsednikov v samostojni Sloveniji?
Jasno je, da gre za dva različna tipa voditeljev. Lahko bi rekel, da je šlo pri
Milanu Kučanu kot predsedniku za transakcijskega voditelja. Vso moč in ugled si je
pridobil v nekem drugem sistemu, ki ga je prenesel v novo, drugačno okolje in ljudje so mu kot
takemu dovolj zaupali. Njegova vloga je zelo zrcalila odnos iz minulega obdobja.
Janez Drnovšek se je pojavil v neki drugi vlogi in z drugim slogom, ki je bližje
transformacijskemu voditelju. Sredi mandata se je ustavil, ker se mu je verjetno zgodilo, da načini
in mehanizmi funkcioniranja niso več delovali tako kot takrat, ko je bil premier. Nazadnje je
poskusil z duhovnim preobratom, za katerega se je izkazalo, da tako ne more dolgo funkcionirati,
ker to dejansko ni Drnovšek, kot so ga vajeni državljani Slovenije. V očeh ljudi je še vedno
bankir, pragmatik in politik. Po mojem mnenju nestrpno čaka, da konča mandat.
Kakšno težo bo imela njuna podpora posameznemu kandidatu?
V marketingu govorimo, da gre v takšnih primerih za poskus prenašanja podobe z enega na
drugega politika. Njuna tako pozitivna kot negativna podoba v očeh volivcev se prenese na
kandidata. Vprašanje pa je, kako to podporo interpretirajo volilci vsake stranke. Še posebej pa kaj
to pomeni za skupino neopredeljenih volivcev. Mislim, da en in drug uživata precejšen del simpatij.
Po mojem mnenju ju podpira več kot 50 odstotkov volivcev na politični sredini.
Kaj menite o izjavi Kučana, da bo podprl tistega kandidata, ki bo najbolj kritičen do
sedanje vlade?
To je precej modra poteza. Gre za preizkus trdnosti stališč posameznih kandidatov in pogleda
na relacijo predsednik države – premier. S tem je kandidate izzval, da bodo morda pokazali, v
kakšni relaciji bodo v prihodnosti do vlade. Da ta ne živi samo v simbiozi z vlado, temveč da se
njegova vloga usmerja v korekcijo vlade na simbolni, vrednostni in moralni ravni. Zato je to lahko
dober korekcijski faktor, ki si ga mora vsak predsednik postaviti, nekaj zdrave tekmovalnosti med
obema vlogama namreč vedno koristi. Tukaj se bo pokazalo, ali so pravi kandidati za voditelja
države ali ne.
