Smrt je tabu tema, sploh pa smrt otroka. S to izgubo se je soočila tudi Jadranka Juras, ki pravi, de je neverjetno, kako zelo smo se odtujili od smrti. "Neverjetno je, kako zelo smo se odtujili od smrti. S tem mislim na to, da je smrt del življenja in da ji nihče ne more ubežati. In ravno to nam potem povzroča velike stiske in frustracije, ker se v tej družbi časti samo še mladost, starost in smrt bi pa vsi porinili nekam daleč v temačen kot. Lahko razumem, zakaj je temu tako, a ravno zaradi tega odnosa potem npr. potiskamo na stranski tir tudi žalovanje, čas, ki je potreben, da prebolimo oz.da sprejmemo smrt, ne govorimo o smrti novorojenčkov, saj naj bi bili novorojenčki povezani s srečnim dogodkom itd. Verjetno je zelo podobno, ko se rodijo telesno ali duševno prizadeti otroci, vsi bi se delali, kot da ne obstajajo, razen staršev, ki naenkrat ostanejo sami in popolnoma izgubljeni," meni Jurasova.
Ko je pred leti ta tragedija doletela njo, si je pomagala predvsem s tem, da ni želela biti žrtev. "Po porodu je prišla k meni psihologinja in ponudila pomoč, tega so verjetno deležne vse mame, ki izgubijo otroka. Sicer potem nisem šla k njej, ker sem si pomagala sama skupaj z možem. Verjetno ima tu levji delež moj karakter, ki je izjemno trmast in ne želi biti žrtev, pa tudi vseskozi gojim zavedanje, da smo tudi ljudje del narave, ekosistema in da je to del življenja. Nisem niti začela z gojenjem kakih občutkov, da je to moja krivda, ker ni. Enako polagam na srce vsem ženskam s podobno izkušnjo," svetuje Jurasova, ki pravi, da je materinstvo zanjo izpolnjena želja, kajti rodila je sina, le da ni fizično prisoten. Veliko težje pa je njeno izgubo sprejela okolica. "Zagotovo je prisotna zadrega pri drugih, ko pride do pogovora o otrocih in povem svojo zgodbo. A več, ko bomo o tem govorili, manj bo zadrege," še dodaja Jurasova.
