Šport > Nogomet
20 ogledov

Katanec: Hrvati ne bi dobro sprejeli slovenskega selektorja

Slovenija Islandija reprezentanca stožice katanec čeh Saša Despot
Srečko Katanec je odkril nekatere zanimivosti svoje bogate nogometne kariere in razodel tudi nekaj stvari iz zasebnega življenja.

Slovenski selektor Srečko Katanec, ki je v torek praznoval 50. rojstni dan, je v intervjuju za Val 202 govoril o svojih nogometnih začetkih, poteku kariere in prigodah iz selektorskih časov. Izbrali smo nekatere najzanimivejše dele enournega intervjuja.

O svojih dveh sinovih ...
Mlajši sin mi bo skrajšal življenje. Ukvarja se z motošportom in pred dnevi je spet padel. A pripravljen je vse narediti za tisti motor. Tudi v šoli sta oba pridna. Ravno zdaj smo se razveselili rezultatov z mature. Očitno se nista vrgla po "fotru", ki je zmogel le železničarsko šolo.

O slabem obisku na tekmah Olimpije ...
Včasih sploh ni bilo težko za Bežigradom na tekmi Olimpije videti pet, šest, sedem tisoč ljudi. Spomnim se navijačev iz Kopra, ki so na stadion vedno prišli z neko sireno. Komaj sem čakal naslednjo tekmo. Ko sem gledal tisto prelepo zelenico in reflektorje, sem si zadal cilj, da igram tam. Postavljaš si neke cilje in gledaš idole. To je bila gonilna sila, ki te pripelje do uspeha.

O mladinskih časih pri NK Ljubljana ...
Enkrat so prišli z Olimpije gledat našo mladinsko tekmo. Ljubljana je imela takrat hudo ekipo. V prvenstvu smo dobili le en gol, dali pa smo jih več kot 150. Veliko sem odnesel od trenerja Mladenovića, ki nas je res veliko naučil. Kdor je bil delaven in poslušen, ob tem pa je imel še malce talenta in sreče, je res lahko zelo napredoval.

O individualnem treniranju ...
Včasih nisem treniral le v klubu. Šel sem igrat "basket" s prijatelji za dve, tri ure. Nato sem prišel domov in sem si rekel, da bi bilo dobro, da grem na nekaj kilometrov dolg tek. Ko sem naredil tri ali štiri kilometre, sem se bal, da to ni dovolj in sem naredil še tri ali štiri. Ko sem pa na koncu "umrl", je bilo pa le dovolj.

O prestopu iz Olimpije v Dinamo Zagreb ...
Meni je bil Beograd veliko bolj všeč kot Zagreb. Beograd se mi je zdel veliko bolj odprt in prijazen. Dinamo je bila težka sredina za tujce. Nikoli nisem bil tak, da bi sam rešil tekmo z dvema goloma, tam pa so pričakovali, da bom igral kar sam. Zato sem po enem letu rekel, da bi rad odšel, in sem prestopil v Partizan.

O skorajšnjem prevzemu hrvaške reprezentance ...
Hrvati ne bi dobro sprejeli, da je selektor njihove nogometne reprezentance, ki je praktično vlečni konj njihovega športa, doma iz Slovenije. Čeprav sta moja starša iz Međimurja. Že ko sem tam igral, sem s tribun slišal marsikaj. "Slovenac, pi*** ti materina" in podobno. Kljub temu me je Vlatko Marković (predsednik HNS, op. a.) dolgo nagovarjal k prevzemu ekipe. A poglejte, kaj so njihovi mediji delali Štimcu, ko je izgubil proti Škotski. Pri meni bi bilo vse še desetkrat hujše. Čeprav bi bilo trenirati Hrvaško res izjemno. Imajo ogromno odličnih nogometašev in tam si lahko marsikaj "izmisliš".

O trenerskih začetkih ...
Trener sem postal povsem naključno, nisem načrtoval. Po pogovoru z ženo sem si rekel, pa poskusimo. Na NZS so mi zagotovili, da mi bodo zaradi imena malce pogledali skozi prste. Po diplomi sem prevzel Gorico, a po pol leta se mi preprosto ni več dalo voziti v Novo Gorico. Zatem me je poklical Rudi Zavrl in hitro sva se vse zmenila glede reprezentance. Denar sploh ni bil problem.

O trenerskem talentu ...
Pri trenerskem poslu so mi veliko pomagale izkušnje z najvišjega nivoja. Pač vidiš, kateri igralec ima pravi "tajming", kdo zna v pravem trenutku zadržati žogo in v pravem trenutku podati. Težko je povedati, zakaj nekdo ne igra ali igra. Mogoče sta dva nogometaša na igrišču videti približno enako, a moraš videti razlike v komunikaciji in odnosu.

O jezi na nogometaše ...
Najbolj me razjezi, ko vidim profesionalca na najvišji ravni, ki ima pet ali deset kilogramov preveč. To je nedopustno. Ne razumem profesionalcev, ki ne skrbijo zase.

O odhodu iz reprezentance leta 2002 ...
Spor z Zahovičem mi je dal le dokončen zagon za odhod iz reprezentance. Vendarle sem bil selektor štiri leta. Morda sem bil prevelik realist in nisem verjel, da bi lahko s tisto ekipo prišli na primer v polfinale velikega tekmovanja. Tako sta se zgodila zasičenost in pomanjkanje ambicij. Vedno sem moral klicati iste igralce in imeli smo se že malce dovolj. Če imaš pa na voljo 50 nogometašev, lahko vedno osvežiš ekipo.

O odzivih medijev po SP 2002 ...
Določene stvari so šle prek meje dobrega okusa. Že kot igralec nisem rad bil v medijih, tudi kot trener sem ostal takšen. Nekatere stvari me zelo motijo. Na primer Hribar s tisto svojo oddajo. Kakšno leto je že zabavno, ne pa da potem, ko sem bil že v emiratih, še vedno poslušam iste "fore". Smo tudi prosili, da se stvar neha, pa se to ni zgodilo. Tisti naglas in kreganje z Zahovičem sta pa po petih, šestih letih vendarle že neumna.

O navijačih Slovenije ...
Prva tekma z BiH je bila v redu, z Islandijo doma pa sem bil res razočaran. Takrat smo res potrebovali pomoč. Takšno in drugačno. Če bi bila naša publika enaka, kot je na primer v Zenici, bi Islandci že kmalu dobili rdeči karton in tekma bi šla v popolnoma drugo smer. Naj ljudje svoja čustva in frustracije izrazijo po tekmi. Najhujše za nogometaša je, če po desetih minutah tekme sliši žvižge s tribun.

Komentarjev 1
  • Šemefuky 22:32 17.julij 2013.

    Vse najboljše za Abrahama. Forza Katanec.Tolk si dobr, da bi te Avdić na garmin inštaliral. Le,le,le,le vo, pre, pre ra, ra, ču,ču navam.