Slovenija > Komentarji in kolumne
47 ogledov

Ko uboga miš prestraši celoten zdravstveni sistem

Škodujem otroku bolj s tem, da ga futram s poli salamo ali da ga ne peljem na cepljenje proti steklini?

Andrej Leban. | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Biti starš v času, ko je zdrava kmečka pamet stisnjena v kot, pravilno skrb za varno odraščanje otrok pa v dobršni meri krojijo predpisi, ni lahko. Saj ne, da je bilo mojim staršem v času vijuganja med brezsmiselnimi jugoslovanskimi predpisi o devizah, prepustnicah, bonih za gorivo in podobnih stvaritvah tedanjega časa lahko spraviti gor tri otroke, a vseeno jima marsikdaj zavidam. Pri vzgoji otrok je veljalo predvsem ustno izročilo, izkušnje so bile glavni učitelj. Kar si kot starš skozi pretekle dogodke osvojil, to si predajal naprej na svoje otroke. Nikoli se nista zdela v zadregi, kaj storiti v nekem trenutku, četudi je špricala kri. “Ahti se!” ni bila le fraza, temveč je z drugimi besedami pomenilo zapoved: “Prevzemi odgovornost zase!”.

Danes, generacijo kasneje in ko sem sam v vlogi vzgojitelja otrok, se spontanost zdi precej manj zaželena stvar. Kot da življenju vladajo le še koridorji vnaprej predpisanih binarnih postopkov “če se zgodi to, ukrepaj tako” s strani takšne in drugačne stroke. In skozi to regulativo mora odgovoren starš voditi otroke ter upati, da se jih bo nekoč kakšno navodilo v resnici prijelo in pretopilo v odgovorno razmišljanje. 

Še bolj banalno pa je, ko so starši zaradi “kmečkega” razmišljanja kaznovani. Pa ne govorim o tepežu otrok, ko po razlagi nekaterih trajne možganske posledice otroku povzroči že trdnejši prijem za roko, temveč o situacijah, ko država žuga s prstom inšpekcije in celo centrov za socialno delo, šolskih psihologov in še koga, če glede na okoliščine le malce pogledaš mimo njihovih kalupov. 

Ste vedeli, da bo Slovenija najverjetneje čez nekaj mesecev uradno stekline prosta država, saj že leto in pol tostran Alp niso našli uboge zapenjene lisice. A zgodba iz soseščine pravi, da če vašega otroka še teh nekaj mesecev v žaru igre kakšna žival (v tem primeru poljska miš, ki sta jo skupaj ulovila maček in otrok) le oprasne, je čas za paniko in sprožitev vseh najstrožjih protokolov: pet doz cepiva v razmaku treh tednov na točno določen dan, ob točno določeni zgodnjedopoldanski uri (slednje še bolj kot zaradi bojda inteligentno delujočega cepiva zato, da v ordinaciji ob 10. uri ni več dela, povedano neposredno v slušalko). Sicer? Sankcije! Grožnje s prijavo inšpekciji, morda celo centru za socialno delo zaradi malomarnega starševstva. Povrh pa še velikansko tveganje za otrokovo smrt, ki jo utemeljuje izjava strokovnjakinje: “Veste, v Indiji pa ljudje za steklino še vedno umirajo.”

Ko me je trideset let nazaj zagrabil netopir in sem se ga pol minute skušal z opletanjem rešiti, potem ko sem sem vdrl v njegovo “spalnico”, je bila rešitev precej enostavnejša. Oče je polil rano s kačjo slino in hajdi smo šli spet na lov, razkuženi in obogateni z izkušnjo, česa se ne sme. Začuda sem še vedno živ.

Kot sem ostal živ, čeprav sem v avtu med vožnjo na zadnji klopi avta izvajal jogo in raznovrstne gimnastične prvine. Seveda, otroški sedeži so velikanska pridobitev, stopnja poškodovanih otrok v nesrečah pa tudi zavoljo njih še nikoli manjša. A spet prometni predpisi v praksi veljajo le na pol oziroma ne upoštevajo povsem življenjskih situacij. Tragikomično se mi zdi, kako je stroka tako apriori proti podaljševalnikom varnostnih pasov, ki rešujejo celo tako velike zagate, kot je nakup večjega avtomobila. Le zato, ker noben predpisani testni protokol ni napisan tako, da bi jih lahko praktično preizkusili in dokazali njihovo (ne)varnost. A hkrati si verjetno le malokateri izmed teh strokovnjakov ob pripenjanju v avtu močno zategne pas čez stegna in glavo med vožnjo drži naslonjeno na vzravnano naslonjalo. To šele kliče po krvavih posledicah!

Ali pa kolesarski izpit! Na Danskem in Nizozemskem, vodilnih kolesarskih velesilah, sploh ne vedo za ta izraz, starši pa lahko samostojno odločajo (in prevzamejo odgovornost) kdaj naj otrok zapelje v promet. Pri nas pa staršem sledijo leviti, če ravnatelj zasači devetletnika s kolesom pred šolo. Če ne veste, kolesarski izpit je mogoče narediti nič prej kot pri desetih letih.

Osebno me glede usode svojih otrok mučijo precej resnejše tematike od mišjega ugriza, pripenjanja v avtu in vožnje s kolesom po sosednji ulici, a mi pri njih država zelo slabo pomaga. Kako omejiti uporabo sladkorja in maščob v prehrani otrok in potegniti vzporednice s škodljivimi posledicami kajenja in alkoholom? Kot (ne)odgovoren starš si namreč resnično želim, da bi bili zdravi tudi čez 50 let. A kaj, ko imajo tako radi poli salamo, pa še prosto dostopna je.

andrej.leban@zurnal24.si

Komentarjev 6
  • Leonor 19:20 01.julij 2015.

    Mel si pač srečo, da te je ugriznil netopir, ki ni bil okužen. Če bi bil, nobena kačja slina ne bi pomagala. Dejansko so samo 4 zabeleženi primeri ljudi, ki so po okužbi s steklino preživeli brez cepljenja. Nobeden izmed ...prikaži več njih ni bil več normalen človek. Poleg tega ne bi o tem, kako so otroci včasih umirali, ko sta preživela eden ali dva od deseterice in kako se je v tem času podaljšala življenjska doba. Tudi zaradi cepiv.

  • mph 22:37 27.junij 2015.

    Tokrat pa se strinjam s tabo. Ta, ki modruje glede tega, bi si moral to ogledat. Sem enkrat delno, pa nikoli več. In vsa moderna medicina kar vem lahko samo (zelo blago, da jih kdo ne obtoži evtanazije) lajša simptome do krute smrti.

  • Papaja Popi 18:17 27.junij 2015.

    Pri napadu psov ali mogoče divje živali in ugrizu, bi se vsi morali cepiti proti steklini.Enkrat si poglejte na internetu umiranje človeka zaradi stekline.Raje dobim šus v glavo.