Toše je združil Jugo

Udeležili ste se že projekcije v Skopju. Kako so sprejeli film?
Odziv je bil čustven in presenetljivo dober glede na to, da projekcija tehnično ni bila kakovostna, ampak občinstvo tam Tošeta gleda z malo drugačnimi očmi kot pri nas.

So jokali?
So.

Kako v Makedoniji gledajo na to, da je film posnel Slovenec?
Mislim, da jim je to celo všeč, ker po eni strani to pomeni večjo objektivnost, po drugi pa je to mogoče posvetilo Tošetovi želji, da bi uspel na zahodu. Produkcija takšnega filma bi bila v Makedoniji bistveno težja kot pri nas.

Kdaj ste ga prvič spoznali in kako je prišlo do snemanja dokumentarca?
Tošetov lik sem spoznal zelo pozno, takrat ko se je zgodila tragedija, prej pa njegove glasbe sploh nisem poznal. Osebno ga nisem spoznal nikoli. Začel me je zanimati, ker je bilo moje življenje zelo povezano z Balkanom in se mi je ta fenomen zdel neverjetno magičen – da je nekemu glasbeniku po dolgem dolgem času uspelo združiti vso nekdanjo Jugoslavijo.

	Film je bilo nehvaležno snemati iz več razlogov, predvsem zato, ker je to velika odgovornost glede na to, kako je bil priljubljen. Že v Sloveniji, v Makedoniji pa je presegel vse okvire racionalnega.

Potem ga niste spoznali že med snemanjem albuma?
Ne, po Tošetovi smrti so mi njegovi slovenski menedžerji pokazali posnet material in me vprašali, ali bi želel posneti film. Začelo se je pri ideji o 27-minutnem filmu, med snemanjem pa se je nenačrtovano zgodilo, da je nastal 80-minutni.

Ste se v filmu ukvarjali tudi z nesrečo?
Ja.

Koliko ste zaradi snemanja filma poslušali njegovo glasbo?
Glasbo sem moral poslušati v detajle. Imel sem priložnost, da sem bil eden od prvih, ki je slišal njegovo glasbo v angleščini. In tudi sam sem takrat začutil njegov neverjeten potencial in energijo.

Mislite, da bi uspel v svetu, če bi še živel?
To je bilo vprašanje, s katerim se ukvarjam v filmu. Kaj je bil razlog, da je uspel na območju nekdanje Juge, in kaj si iskreno mislijo o njem angleški producenti in glasbeniki. Vsi so verjeli, da je na ravni svetovnih zvezd.

Mislite, da šele predčasna smrt glasbenika naredi večnega?
Vsekakor tragedija doda tragedijo. Toše bi bil seveda popolnoma druga zgodba, če bi se razvil kot glasbenik in prišel v pozna leta.

Kaj film da tistemu, ki Tošeta ne posluša?
Filma sem se lotil kot nekdo, ki ni Tošetov oboževalec in ki ga niti ne pozna. Raziskoval sem večplastnost zgodbe nekega zvezdnika ter tudi dobre in slabe strani slave.

Je to tipičen glasbeni dokumentarec?
Ne. Je pa tipičen film.

Kaj mislite, da bodo ljudje prek filma spoznali o Tošetu, pa prej niso vedeli?
Upam, da bodo spoznali dve sporočili – da sta skromnost in iskrenost vrednoti, ki sta zelo dragoceni, in da se bodo vprašali o smislu svojega življenja – ali si zadovoljen s tem, kar delaš v življenju.

Kaj je bilo pri snemanju najtežje za vas?
Prav odločitev, ali posneti ta film ali ne.

Zakaj mislite, da je tošemanija segla celo do Slovenije?
Mene je Toše, ki sem ga spoznal prek posnetega materiala, prepričal z neverjetno pozitivno energijo, ki je v resnici verjetno delovala še bolj magično.

S kom vse ste se pogovarjali med snemanjem dokumentarca?
Pogovarjal sem se z večino ljudi, ki so mu bili blizu v zadnjem obdobju njegovega življenja in s katerimi je sodeloval. Vsi so v ta film dali veliko več kot samo odgovore na moja vprašanja. Razkrili so svojo dušo, če se malo patetično izrazim.

Verjetno je nehvaležno snemati film tako hitro po smrti nekoga?
Nehvaležno je iz več razlogov. To, da je bilo tako hitro po njegovi smrti, niti ne, ker nisem bil čustveno vpleten, je bila pa to velika odgovornost glede na to, kako je bil priljubljen. Že v Sloveniji, v Makedoniji pa je presegel vse okvire racionalnega.

Tako kot Diana v Veliki Britaniji ...
Ja, zelo dobra primerjava.

Film verjetno ni bil poceni. Kakšen je bil proračun?
Težko rečem. V številkah niti ne vem. Levji delež bi bil odkup avtorskih pravic, ampak jih ni bilo treba odkupiti, ker smo šli v koprodukcijo s Tošetovimi založniki.

Dokumentarec o Tošetu se mi zdi svetlobna leta daleč od vašega dokumentarca o kriznih žariščih v Afganistanu ...
Res? Ne zdi se mi tako. Trenutno pripravljam serijo o strasti, o ljudeh, ki se tako močno povežejo s poklicem, da jih to pripelje na rob bivanja, in ta film se je zelo dobro vklopil v moje želje. Toše je imel strast, uspeti v Makedoniji, kjer je to veliko težje kot pri nas.