Imam štiriletnega sina in petmesečno dojenčico. Na začetku nisem imela večjih problemov, zdaj se pa že nekaj časa dogaja, da sin hčerko na skrivaj ščipa, udari, ji povzroča bolečino. Večkrat sem mu že pojasnila, zakaj naj tega ne počne. Dejala sem mu, da to sestrico zelo boli, da je premajhna, da bi se branila in da jo mora čuvati in ne tepsti. Pa nič ne pomaga, početje se nadaljuje. Z možem skrbiva, da ga ne odrivava, da se z njim veliko ukvarjava, da ne bi bil ljubosumen. Kaj lahko storim, da bi se to početje prenehalo?
Odgovarja: Leonida Rotvejn Pajič, klinična psihologinja, Svetovalni center, Ljubljana
Pozdravljeni,
mnogi otroci slej ko prej sprejmejo prihod sorojenca in se prilagodijo novi situaciji. Včasih pa je zgodba medsebojnega sprejemanja sorojencev lahko zelo dolgotrajna, in to kljub trudu staršev.Velikokrat se zgodi, da starejši otrok v začetku brez težav sprejme dojenčka v družino in se ga tudi pristno razveseli, vendar čez čas, ko se življenje utiri in spozna, da je ta sprememba dokončna (in da mama preprosto ne bo vrnila dojenčka v porodnišnico ...), začne kazati spremembe v svojem vedenju in doživljanju. Te so včasih komaj opazne (kot slabše počutje, ponovna obuditev starih razvad, iskanje bližine katerega od staršev…), lahko pa so povsem odkrite in se kažejo kot očitno odklanjanje, ljubosumje, tudi jeza ... na novega člana. Prav je, da razumete, da je vašemu sinu kljub vsem vašim naporom, da mu čim bolj olajšate vso situacijo, lahko resnično hudo. Ni samo šala, da lahko rojstvo sorojenca za otroka predstavlja podobno situacijo kot za ženo, katere mož si domov pripelje še eno partnerico in pričakuje, da jo bo žena sprejela in se bodo vsi imeli radi ...
Sinčku ponudite priložnost, da vam pokaže, pove, kako doživlja novo situacijo in mu pri tem izrazite svoje razumevanje. Pri tem se izognite pridig, kritik, obtožb – samo pustite mu, da lahko na primeren način izrazi svoje razočaranje – lažje ko boste sprejeli njegove občutke (ki tudi zanj niso prijetni), lažje se jih bo iznebil! Ob razumevanju pa mu odločno tudi povejte, da dojenčici ne sme kakorkoli škodovati, ji povzročati bolečino itd. Dokler niste prepričani v njegovo vedenje do sestrice, ga z njo ne puščajte samega. Opazite vsako njegovo vedenje, ko izraža naklonjenost do sestrice ("Hvala, ker si sestrici prinesel ropotuljo"), vzbujajte mu občutek, da ga ima sestrica rada ("Sestrica se tebi še posebej lepo nasmehne"), poudarite njegove prednosti pred nebogljeno dojenčico ("Dojenček že mora spati, ti pa še lahko gledaš večerno risanko in potem skupaj prebereva zgodbico"). Nič tako hudega ni, če sinu kdaj pa kdaj na njegovo željo omogočite, da se tudi on počuti bolj "dojenčkasto" (poje pasirano hrano, ga poujčkate kot dojenčka, mu zapojete uspavanko ...).
Poudariti pa je potrebno, da je ta čas tudi priložnost, da se sin in očka še bolj povežeta, najdeta skupne interese, aktivnosti, utrdita svoj medosebni odnos … S tem, ko se očka z njim igra, ko skupaj spoznavata nove športe, prebirata knjige, izdelujeta modelčke, opravljata hišna popravila, gresta v kino, se sinu na tak način "odpira širši svet" in tako tudi spontano, naravno preusmerja svojo pozornost na druga področja, kar lahko precej blaži njegovo reakcijo na rojstvo sestrice. Očetova aktivnost pri starejšem otroku in tudi njegovo vključevanje pri skrbi za dojenčka tudi vam lažje omogočita, da se razbremenite, predahnete ter svoj čas in pozornost posvetite tudi sinu. Ne glede na vse obveznosti je izredno pomembno, da sinu redno omogočite "vajin skupni čas" (ko dojenčica spi ali jo kdo odpelje sprehod ...), ko se mu lahko povsem posvetite in ko lahko začuti, da vam je z njim lepo, da ga sprejemate takšnega, kot je, da uživate v igri z njim ... Te izkušnje vaše pozornosti ga lahko pomembno pomirijo in mu omogočajo, da bo lažje sprejemal sestrico, da bo zmogel počakati tudi, ko boste morali svojo pozornost nameniti samo njej.
Vse dobro vam želim.
