Ko smo pred kratkim opozorili, kako je napačno zapisano ime velikega francoskega avtorja Gustava Flauberta prek slovenskega maturitetnega priročnika romalo vse do Cobissa, se je izkazalo, da napačno poimenovanje tega literata ni bila edina nedoslednost v knjižici. Precejšnja količina besedila v literarnem vodniku Gospa Bovary iz zbirke Kresnice, izdane leta 2010, je namreč – prepisana.
Avtor bdi nad šolstvom
Avtor knjižice je Jurij Šink, trenutno direktor Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport; to mesto je zasedel kot eden izmed 58 novih direktorjev, ki so bili imenovani v času vlade Janeza Janše.
Šink vsebino prepisuje iz “sestrske” različice prevoda priročnika Gospa Bovary, ki je pod avtorstvom Margaret Miller in Briana Phillipsa štiri leta prej izšel v zbirki Sparknotes. Starejšo knjižico, ki jo je prav on tudi uredil in jezikovno pregledal, navede le v končnem seznamu virov in literature, kjer so poleg štirih monografij štirje članki iz Wikipedije.
Šink: ni plagiat
Šinka smo vprašali, zakaj avtorjev ni citiral in ali gre po njegovem za plagiat. “Sam sem bil urednik obeh priročnikov. Obenem sem obe deli slogovno in jezikovno pregledal, zato ne gre za plagiatorstvo. Pri opisovanju vsebine, kar je temeljni sestav takih priročnikov, so dogodki in osebe znani, to pomeni, da izvirnost pri tem ni mogoča,” nam je odgovoril Šink. Dodal je, da je njegov priročnik za skoraj 50 odstotkov daljši od tistega iz leta 2006, ta pa je tudi “korektno naveden na koncu”.
Pri založbi Rokus Klett, ki je izdala zbirko Kresnice, pravijo, da je bil “kot vsak urednik v založbi gospod Šink odgovoren za to, da gradivo ustrezno pripravi za tisk”. Razlog, da so sploh izdali knjižico s tako podobno vsebino, a novim avtorjem, je bil v tem, da možnost za ponatis zbirke Sparknotes ni obstajala. Prevedene izdaje Sparknotes niti nimajo navedbe virov; v Kresnicah pa so se odločili, da vire navedejo na koncu, brez sprotnega citiranja, so pojasnili pri Rokus Klett. Koliko izdaj Šinkovega priročnika Gospa Bovary so prodali, niso želeli razkriti, so nam pa že leta 2010 povedali, da so jih do konca septembra tistega leta prodali 816 (naklada je bila štiri tisoč).
Tudi v esejih plagiati
Bernarda Lenaršič, profesorica slovenščine na Gimnaziji Kranj, meni, da bi moralo biti v vsakem avtorskem delu jasno razberljivo, kaj je avtorjeva misel, kaj pa citat ali povzemanje misli drugega, ne glede na to, ali gre za strožjo obliko navajanja virov v znanstvenih ali bolj sproščeno v poljudnejših strokovnih besedilih. “Z vprašanjem plagiatorstva se več ukvarjam pri dijaških esejih. Opažam, da je žal precej razširjeno mnenje, da predstavljanje tujih besedil kot svojih ni nič spornega, češ da vsi delajo tako,” je dejala Lenaršičeva.
Največjo odgovornost glede plagiatorstva nosijo avtorji in založbe. “Pristojne službe založb morajo presoditi, v kolikšni meri gre za plagiat ali ne, in ustrezno ukrepati,” je sklenila.
Slovenska parodija. O plagiatih presojajo in brskajo falirani gimnazijci brez ustrezne visokošolske izobrazbe. Zanje je vsaka podobnost čisti plagiat, pa čeprav so viri iz katerih se je diploma črpala navedeni na koncu dela. Bral sem nekaj diplom ekonomske in tudi… ...prikaži več filozofske fakultete. Vsebina je bila sestavljena iz samih citatov, vse oštevilčeno in 5 strani navedenih naslovov virov. Če torej vzamemo da so si avtorji iz vsakega vira vzeli dve povedi in ju označili je pri 50 do 60 straneh ostalo bore malo lastnega izražanja, s tem pa se človek res vpraša od čega bodo ti ljudje živeli oziroma na čigav račun. V SSKJ bo potrebno definirati na novo besedo pisunčki. Baje je na fakultetnih knjižnicah zadnje čase kar gužva, predvsem z diplomskimi deli ene in iste politične opcije. Le kdo ve zakaj?
Kolikor sem videl v današnji Demokraciji, je tale v primerjavi z Bratuškovo amater.
Se podpišem 100%