Naši vodilni politiki se nekaj mesecev po izbruhu največje krize v zadnjih desetletjih še vedno ne zavedajo krutih zgodb, ki jih kriza piše običajnim ljudem. Med sabo sklepajo gnile kompromise.
Kruto. Brezposelni doživljajo pravo agonijo.
Jelena Demiri, ki je izgubila delo v IUV, pravi:
"Leto 2008 je bilo zame najhujše leto. Položnice so bile neporavnane, hrano sem dobivala od
Rdečega križa." Tudi
Kostadin Veidenović iz Kranja je ostal na cesti:
"Stanovanje imava z ženo na hipoteko, življenjski stroški pa so previsoki."
Ameriški predsednik
Barack Obama se dobro zaveda globalne krize. Ko je izvedel, da so si direktorji,
ki prosijo za državno pomoč, v krizi izplačali 18,5 milijarde dolarjev nagrad, se je takoj odzval,
pa čeprav so nagrade za 44 odstotkov nižje kot leta 2004.
"Spet bo prišel čas za ustvarjanje dobičkov in izplačevanje nagrad, vendar zdaj ni čas za
to," jim je očital Obama.
Za primerjavo: naši politiki po 18 letih od osamosvojitve niso niti toliko zreli, da bi
predpisali javno objavo plač in nagrad vodilnih v državnih podjetjih. S tem bi najhitreje zajezili
klientelizem in korupcijo, o katerih toliko govoričijo. Še več.
Pahor in
Janša se te dni ukvarjata s tem, kako bi skozi državni zbor spravila zaključno
poročilo o upravljanju z državnim denarjem v letu 2007, pa čeprav je računsko sodišče povedalo, da
ni bilo vse v redu.
Namesto da bi razmišljala o tem, kako zagotoviti ljudem delo. Žalostno.
