"Strašljivo je priznati, vendar so ljudje že navajeni vojne"

21-letnica opisuje, da je bila pot do Slovenije nekoliko kaotična. Študentka prihaja iz Poltave, mesta na severovzhodu Ukrajine, vendar je v času razglasitve vojne bila v Kijevu zaradi študijskih obveznosti. Bila je ena izmed prvih ljudi, ki so si zatočišče šli iskati v bližnje države. Sakalo se je na pot v Slovenijo odpravila sama, njena družina je ostala v domači Poltavi. Spominja se dolge natrpane vožnje na vlaku, ki je trajala več kot dvajset ur, preden je prispela v Slovenijo. 

Sakalo je priznala, da se zaveda, da je imela srečo, saj ima tu sorodnike, ki živijo v Sloveniji že več kot deset let. Njihova pomoč je bistveno vplivala na lažjo integracijo v novem okolju, ker so ji lahko razložili, kako urediti ustrezne postopke in jo usmerjali korak za korakom.  

Spominja se, da je najprej morala na policijski postaji zaprositi za status za mednarodno zaščito. Tam se še niso dobro spoznali s tem, kaj morajo storiti in kako pomagati. Vendar se pa študentka spominja, da so bili kljub zmedi vsi prijazni in ni prišlo do nobenega hitenja ali kričanja. 

Opaža, da je situacija danes precej boljša in postopki urejanja dokumentacije potekajo hitreje in bolj organizirano. "V Sloveniji je relativno lahko urediti potrebno dokumentacijo, zato postopek pridobivanja vseh ustreznih papirjev ni tako zahteven. Na upravni enoti običajno prejmeš status za šest mesecev, potem pa ga le sproti podaljšuješ," je o svoji izkušnji povedala Sakalo. 

Profimedia

Največ težav pri iskanju prebivališča in poznavanju jezika

Sakalo meni, da je največja težava pri integraciji najti prebivališče. Večina najemodajalcev je sicer razumela njeno situacijo, vendar ji niso mogli zagotoviti bivališča, ker niso bili prepričani, da bo tu ostala za več kot le nekaj mesecev. 

"Težava je tudi s plačevanjem, ker najemodajalce skrbi, da jim ne bomo mogli plačati - v tem primeru je v veliko pomoč denar, ki ga nudi vlada, saj da ljudem čas, da si najdejo službo in imajo hkrati dovolj prihrankov, da plačajo najemnino," je razložila. 

Po podatkih iz Centralnega registra prebivalstva je 8. aprila na območju Republike Slovenije, skladno z Zakonom o prijavi prebivališča, imelo 1.869 državljanov Ukrajine prijavljeno stalno prebivališče, 7.368 pa začasno. 

Sakalo, ki sedaj sicer opravlja magisterij na Ekonomski fakulteti, je omenila, da se je ob prihodu v Slovenijo nekoliko prestrašila še zaradi akademskega razloga. Čeprav je tudi v Ukrajini študirala ekonomijo, je hitro opazila, da se je program študija tu razlikoval od domačega. Študentka, ki magisterij opravlja v angleščini, je morala nadoknaditi s snovjo, ki se je v prejšnjih letih ni učila. 

Ena od pogostih težav nastane še zaradi znanja jezika, ki vpliva na hitrejšo integracijo, vendar pa 21-letnica poudarja, da so tu v veliko pomoč različne nevladne organizacije. Olena Sanzharova, koordinatorka za informiranje oseb iz Ukrajine, je razložila, da na Slovenski filantropiji izvajajo integracijske tečaje za boljšo in hitrejšo vključitev v družbo. 

Sprva so tedensko izvajali 12-urne tečaje, saj je takrat bila prisotna velika potreba po znanju nekih osnov. Lani so izvajali 60-urne tečaje, sedaj pa ponovno potekajo 12-urni, ki pa sicer niso več tako pogosti. 

Sanzharova poudarja, da pomanjkljivo znanje jezika vpliva na iskanje zaposlitve v Sloveniji, sploh za tiste, ki nameravajo ostati tu za dolgi rok. "Vsi, ki imajo urejeno začasno zaščito, se lahko zaposlijo. Težava je v tem, da ima večina Ukrajincev visok nivo izobrazbe, saj je treba v takih primerih utrjevati znanje slovenščine," pravi Sanzharova. 

Saša Despot

Pozitivna opažanja v Sloveniji

Poleg nezahtevne dokumentacije je Sakalo med prednostmi omenila tudi finančno pomoč vlade pri študiju in urejen brezplačni javni prevoz - plačati je bilo treba le za fizično kartico. "Brezplačen prevoz je koristil vsem Ukrajincem, ker smo imeli priložnost, da se spoznamo z novim okoljem in raziskujemo po državi," je povedala in z entuziazmom poudarila, da ji je všeč velikost Slovenije, saj je lahko dnevno obiskala nove kraje. "Znašla sem se v gorah, naslednji dan pa že na morju," je pripomnila. 

Poudarila je tudi, da ni bilo nobenih težav s spletanjem družbenih vezi. "Vsi so bili zelo dobrosrčni in odprti. Cenim ta odnos, saj je veliko stvari, ki jih nisem mogla najti na internetu in je bilo precej bolj praktično, ko mi je nekdo v živo znal prijazno razložiti, kaj naj storim," je pojasnila 21-letnica.

Sakalo je s pomočjo različnih organiziranih delavnic in tečajev spoznala več sovrstnikov, s katerimi se je lahko poistovetila. "Na Filozofski fakulteti so organizirali tečaje za učenje slovenskega jezika, kjer sem spoznala veliko Ukrajincev. To mi je bilo v veliko pomoč, saj sem se lažje ustalila, ker sem imela ob sebi ljudi, ki so imeli podobne izkušnje kot jaz," je povedala.  

"Minili sta že dve leti in še zdaj se ni varno vrniti domov"

Sanzharova opaža, da vračanje nazaj v Ukrajino ni stalna praksa. "Veliko se jih ponovno umakne, saj ta vrnitev ne gre po njihovih pričakovanjih. Ko so v kontaktu s svojci, ki še vedno živijo na vojnem območju, se jim močno spremenijo kriteriji normale," opažajo na Slovenski filantropiji. Tisti, ki bi se vrnili domov, bi se pogosto morali privaditi na življenje brez elektrike ali tople vode. 

Na to opozarja tudi Sakalo, ki pravi, da pozna veliko ljudi, ki ponavljajo, da si želijo vrniti domov. "Ja, ampak kdaj se boste vrnili?" jim odgovori. "Minili sta že dve leti in še zdaj se ni varno vrniti domov," pravi. 

Sama ima željo ostati v Sloveniji, saj trenutno dokončuje magisterij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. "Rada bi si našla stalno službo, saj sem se tu že nekako ustalila - poznam jezik, imam stanovanje in spoznala sem nove prijatelje."

Meni, da je v starosti, ki je zelo ključna za razvoj življenja, in ne sme zavreči teh let. "Ni pravi čas, da bi dala življenje na pavzo in čakala do 30. leta starosti. Zaenkrat si želim ostati tu, se pa zavedam možnosti, da se lahko vrnem domov," je trdila. 

Dodala je, da se je ljudem, ki so ostali v domačem kraju, močno spremenil njihov vsakdan. "Strašljivo je priznati, vendar so ljudje že navajeni vojne," je dodala. Opisala je, kako njena mama hodi v službo, četudi zunaj sliši zvok bomb. Ljudje so se navadili na pojave, kot so na primer policijska ura in druge omejitve glede druženja na prostem. "To je postala nova resničnost zanje."

dezurni@styria-media.si