Slovenija
242 ogledov

“V taki službi ne moreš ravnati kot državni uslužbenec”

Samuel Kosmač
1/6
Anže Petkovšek
Samo Kosmač. 
Poveljnik regijskega štaba civilne zaščite za Severno Primorsko je ob zadnji naravni nesreči hitro zaslutil, da iz birokratskih potez ne bo veliko kruha.

Kdaj se je ob zadnji ujmi za vas začela akcija?
Prvič sem bil obveščen, da se pripravlja nekaj hujšega, že v četrtek, 30. januarja, a ne zaradi žleda, temveč zaradi poplav. Vremenoslovci so napovedali veliko padavin, zato smo takoj poslali človeka po protipoplavne vreče. V soboto pa sem prejel obvestilo, da je na Vojskem ujetih 60 otrok in da ne morejo dol. Takrat so se začele prve aktivnosti, da smo otroke spravili v dolino, saj so bile razmere izjemno nevarne. Ceste so bile že zaprte, začenjalo se je žledenje, na pot po otroke so se zato pripadniki civilne zaščite odpravili s težko mehanizacijo. Če jih v dolino ne bi pripeljali takrat, jih verjetno ne bi mogli še pet dni. Bili so premraženi, saj so bili na Vojskem že takrat brez elektrike.

S terena so prihajala poročila, da komunikacija med lokalnimi skupnostmi, civilno zaščito, vojsko in drugimi ni bila najboljša.
Treba je vedeti, da so lokalne skupnosti samostojne pri odločanju, kako bodo ukrepale; nihče jih ne more prisiliti, da aktivirajo občinski štab civilne zaščite. Odločijo se, kdaj so razmere tako resne, da ukrepajo.

Kdo konkretno?
Župan. Župan mora organizirati občinski štab civilne zaščite, vanj pa imenovati ljudi, ki jim zaupa in za katere ve, da se bodo znali odzvati ob ključnih trenutkih. Če gre za nesrečo večjega obsega in če presodijo, da sami ne bodo zmogli, pa prosijo za pomoč državo – regijsko civilno zaščito. To smo mi. A tudi mi aktiviramo regijski štab, če vidimo, da se nekaj dogaja.

Vseeno so se pojavljali komunikacijski šumi. Nekateri občinski štabi menda niso vedeli, na katere regijske štabe se morajo obrniti, tam pa so jih tudi preusmerjali. Kaj se je dogajalo?
Od regije do regije so stvari drugačne. Kjer imajo naravnih nesreč malo, so manj izurjeni kot recimo pri nas, v severnoprimorski regiji, kjer je takih dogodkov ogromno in vsi župani vedo, da morajo imeti pripravljen štab, ki zna hitro ukrepati. Pri nas večjih težav ni bilo; štabi so se organizirali in začeli stvari reševati dovolj zgodaj.

Grozljivo pa je bilo, ker smo imeli dovolj ljudi, primanjkovalo pa je agregatov. Takih situacij ne moreš reševati zgolj s fizično silo, ampak potrebuješ tudi materialna sredstva. Težava je bila tudi nedostopnost. Odločati smo se morali, ali poslati gasilce čistit ceste do posameznih krajev ali ne. Razmere so bile namreč resnično zelo nevarne. Kaj je večje tveganje: da pustiš ljudi nekaj dni brez elektrike – domačije večinoma imajo hrano – ali da gasilce izpostaviš nevarnosti? Veliko poveljnikov se je odločilo, da ne bodo pošiljali gasilcev na teren, ker bi bilo prenevarno.

Že ko so reševali otroke, so se za njimi podirala drevesa. Sodelavec, ki dela na centru za obveščanje, se je želel po službi vrniti na Vojsko, a tja ni več mogel priti. Naslednji dan se je prebil domov, vendar je za 15 kilometrov poti porabil sedem ur. Če ne vidiš fotografij tega področja, ne moreš verjeti, s kakšnimi vremenskimi razmerami so se ljudje spopadali z nadčloveškimi napori. Drevje se je podiralo pred reševalci in za njimi, agregatov niso mogli pripeljati do ljudi, ampak so jih nosili peš, vlekli na saneh ...

Agregatov je primanjkovalo ves čas. Najprej v Postojni in Pivki, na Notranjskem. Po enem dnevu pa se je pokazalo, da so težave z elektriko pravzaprav po vsej državi. Bi bilo mogoče agregate razdeliti učinkoviteje?
Razdeljevanje agregatov je potekalo tako, da so elektropodjetja presojala, kje je največja kriza. Mi se z večjimi agregati, ki bi jih priklapljali na transformatorske postaje, nismo ukvarjali. Ukvarjali smo se le z manjšimi; po teh so bile enormne potrebe. Presodili pa smo, da so potrebe na Notranjskem očitno veliko večje in da bomo prišli na vrsto med zadnjimi, zato smo se oprli na svoje sile. Po radiu smo pozivali, naj nam ljudje posodijo agregate, obrnili smo se na občine, ki niso bile prizadete ...

Pomembna je torej tudi iznajdljivost, ne le predvidena birokratska pot.
Seveda sem pisal zahtevke na štab, vendar sem slutil, da iz birokratskih potez ne bo kruha, zato sem uporabil medije in pozval prijatelje v sosednji Italiji. Podobno so naredili v občinskih štabih in tako dobili pomoč. Res je, da smo državni uslužbenci, a v taki službi se ne moreš obnašati kot državni uslužbenec. Ker imaš stik z ljudmi, s prostovoljci, nimaš srca, da bi ravnal kot birokrat in rekel: “Zahtevke sem poslal in zdaj bomo čakali, ali kaj dobimo ali nič.”

Je občutek o nesmotrnem razdeljevanju agregatov sploh upravičen?
Ljudje smo zelo, zelo različni – nekateri potrpijo, razumejo situacijo, da se ne da vsem naenkrat pomagati, drugi so sitneži, ki iščejo samo napake v sistemu in pričakujejo, da se bo njihovim potrebam ugodilo takoj, ko nastanejo. Verjetno je res razlika med vasmi in mesti. V vaseh so ljudje pristopili tudi k delavcem elektropodjetij in sami kopali luknje za nove stebre daljnovoda. Marsikateri očitek je bil po mojem mnenju neupravičen, saj so se ljudje na terenu zelo trudili.

Pojavili so se tudi očitki, da se je vojska odzvala prepočasi in da so odšli vojaki na teren prepozno. So to normativne ali organizacijske omejitve?
Vojska ima drugačno logiko delovanja kot gasilci, ima svoje postopke. To ni tako kot včasih, ko so bili vojaki JLA v kasarnah in na voljo. Zdaj je vojska drugačna, to so državni uslužbenci in traja dlje, da se aktivirajo. A ko so prišli, so odigrali pomembno vlogo. Niso naredili, česar gasilci ne bi zmogli, a so jim bili v pomoč. Gasilci sicer najbolje poznajo lokalno okolje, hiše, kam je treba iti.

Vodstvo je dejalo, da vojakov ni mogoče poslati podirat dreves, saj za to niso usposobljeni.
Tako je. Tudi gasilci morajo imeti tečaje za delo z motorno žago. A vojaki verjetno niso pričakovali, da bodo v vlogi sekačev. Ta situacija pa je pokazala, da bi morali biti pripravljeni tudi na to.

Menite, da je ob takih dogodkih preveč pozornosti usmerjene v središče države, tokrat na Notranjsko, šele po dveh ali treh dneh pa tudi na Severno Primorsko, Savinjsko in Belo krajino?
Ne bi želel biti krivičen. Nekako sem razumel, da če v Logatcu ni električne energije in tam stanuje kup ljudi, je to večji problem, kot če je brez nje nekaj osamljenih kmetij. Mi večjih krajev brez električne energije nismo imeli, čeprav je bila Idrija temu zelo blizu. Oskrbovali smo predvsem bolj odročne kraje.

Je hitrost prispetja pomoči odvisna tudi od medijske pozornosti?
Včasih drži, da kdor bolj sitnari, dobi prej pomoč, a ne morem reči, da pomoči od države nismo dobili. Potrudili smo se sami, a tudi pomoč države je začela prihajati le malo kasneje; ko so drugje rešili največje težave.

Je ob agregatih primanjkovalo še česa drugega?
Razen agregatov je bilo vsega drugega dovolj. Občine so se same znašle. Bile so zelo dejavne in niso samo čakale na pomoč države. Ko je dom starejših občanov v Črnem Vrhu ostal brez električne energije, je bil agregat dostavljen v nekaj urah. Brezplačno ga je posodil neki samostojni podjetnik. Kasneje sem sicer slišal, da bi lahko ta agregat montirali tudi v njegovem kraju. Sebičnost ljudi je zmeraj prisotna, a toliko solidarnosti, kot sem je zdaj videl na terenu, je še nisem. Nesreča je ljudi med sabo povezala.

Kako?
Vsake hiše nismo mogli oskrbeti z agregatom. V kraj smo prinesli enega ali dva, ljudje pa so si jih nato med seboj posojali, toliko, da so napolnili mobilnike in da se niso odtajale hladilne skrinje. Ne poznam primera, da bi moral kdo zavreči meso, ker se mu je skrinja odtajala. Ljudje so res stopili skupaj. To je bila pozitivna stvar v tej nesreči – ljudje so začutili, da se je treba povezovati, ne ločevati. Prvič so se ljudje streznili in spoznali, kako so odvisni od svojega soseda.

Je bilo ob kateri drugi nesreči v preteklosti pri vas huje? Zdaj ljudje niso imeli elektrike, gretja in vode, ponekod niti hrane, množično niso mogli v šole in službe.
Take situacije samostojna Slovenija zagotovo še ni imela. Nesreče so se dogajale, v zadnjem času se dogajajo pogosteje. Leto 2012 je bilo pri nas zelo težko, imeli smo en mesec hudo burjo, požare in jesenske poplave. A to je bilo zmeraj na omejenem območju, zato je imela država dovolj sredstev, da je pomagala. Zdaj pa je žled prizadel večji del države.

Omenili ste pomoč države. Po ujmi bo sledila sanacija, dela bo ogromno. Je bila pomoč pri sanaciji v preteklosti dovolj hitra in učinkovita, je prišla pravočasno?
Mislim, da bo tukaj treba premakniti kakšen kamen, čeprav je država v težki situaciji. Po vsaki vremenski ujmi se je ocenjevala škoda, a odškodnine so ljudje dobivali pozno ali pa sploh ne. Lani so gasilci gasili požar na Trstelju, aktiviran je bil državni načrt za kritje stroškov intervencije, a vprašanje je, ali je vlada že sprejela sklep o kritju stroškov.

Komentarjev 1
  • Veteran 20:08 16.februar 2014.

    Sedaj so vsi pametni!?