Pretočnost križišč je pojem, ki se v teoriji sliši zelo lepo, v praksi pa se izgubi v množici pločevine, piskanja in nazornega gestikuliranja. Dolge vrste na križiščih so stalnica, a se nanje kar ne moremo navaditi. Zakaj? Ker bi lahko bilo bolje.

Saj poznate tiste, ki se še niso naučili, kje je sredina križišča. Ko pred semaforjem čaka dvajset avtomobilov, ki nameravajo zaviti levo, se med temi dvajsetimi znajde vsaj polovica takih, ki zapeljejo v "sredino križišča" tako, da se premaknejo naprej le za kak meter in pol. In koliko avtomobilov lahko zapusti križišče? Z veliko sreče dva ali trije.

Ljudi, ki se znajo pravilno postaviti, je zelo malo. Ali pa jaz nanje naletim zelo poredko. In čemu tako? Težko reči. Se v avtošolah ne učimo vsi istega? Najbrž res ne. Konec koncev nekateri tudi na semaforje ne gledajo. Rdeča luč. Kaj je že to?

Glede na to, kako vozimo, v semaforiziranih križiščih vidim še malo nesreč. Več je živčnih voznikov, ki niso zadovoljni s tem, kako vozijo tisti pred njimi. Pa tudi tistih, ki levo zavijajo s pasu za naravnost. Nekateri pač delajo po svoje. In tako bo verjetno tudi ostalo. Sredina križišča bo še naprej ostala za vsakega nekaj drugega.