Pretočnost križišč je pojem, ki se v teoriji sliši zelo lepo, v praksi pa se izgubi v množici
pločevine, piskanja in nazornega gestikuliranja. Dolge vrste na križiščih so stalnica, a se nanje
kar ne moremo navaditi. Zakaj? Ker bi lahko bilo bolje.
Saj poznate tiste, ki se še niso naučili, kje je sredina križišča. Ko pred semaforjem čaka
dvajset avtomobilov, ki nameravajo zaviti levo, se med temi dvajsetimi znajde vsaj polovica takih,
ki zapeljejo v "sredino križišča" tako, da se premaknejo naprej le za kak meter in pol. In koliko
avtomobilov lahko zapusti križišče? Z veliko sreče dva ali trije.
Ljudi, ki se znajo pravilno postaviti, je zelo malo. Ali pa jaz nanje naletim zelo poredko.
In čemu tako? Težko reči. Se v avtošolah ne učimo vsi istega? Najbrž res ne. Konec koncev nekateri
tudi na semaforje ne gledajo. Rdeča luč. Kaj je že to?
Glede na to, kako vozimo, v semaforiziranih križiščih vidim še malo nesreč. Več je živčnih
voznikov, ki niso zadovoljni s tem, kako vozijo tisti pred njimi. Pa tudi tistih, ki levo zavijajo
s pasu za naravnost. Nekateri pač delajo po svoje. In tako bo verjetno tudi ostalo. Sredina
križišča bo še naprej ostala za vsakega nekaj drugega.
5
ogledov
Dajmo se postaviti na sredino!
Ob koncu delovnega dne se z veseljem zapodimo v avtomobile in odhitimo domov. Vse dokler ne pridemo do prvega križišča.
