Mazda 6 CD140 TE |
|
Motor: 1.998 ccm, dizelski 103 kW ali 140 KM pri 3.500 vrt/min
|
Oblikovno gre za zelo dovršen izdelek, ki se poleg športnosti zdaj ponaša še z eleganco. Njeni atributi so agresiven prednji del, sprednje luči pa se dobesedno zlijejo s krivuljo prednjih blatnikov. Na boku izstopa dinamična bočna linija, ki jo še poudari kromirana obroba stranskih stekel. Celovito gledano glede porekla sicer ni dileme, vsekakor pa tega šestici ne moremo šteti v bran, saj mnogi izdelki iz dežele vzhajajočega sonca zlahka parirajo primerljivim iz stare celine. Zadek je prav tako športen in spominja na predhodnico, ampak tisto z napisom MPS na zadku. Pogrešali smo le dvojno izpušno cev, zaradi izdatnih mer pa vsaj na zadku tudi parkirna pomagala.
Notranjost je prav tako doživela konkretno prenovo, praktično vse je novo: volan, sredinska konzola, sedeži ... edino, kar nas je spominjalo na predhodnico, je sredinski prikazovalnik, ki je zdaj informativno bogatejši in pohvalno programljiv, res pa je, da zahteva nekaj privajanja. Notranjost je izdelana kakovostno, opreme je tudi v tem paketu dovolj, vseeno pa na določenih mestih malo zmoti preveč nakopičene plastike. Upamo, da je tako le v tej različici, ki je med petimi paketi opreme druga po vrsti. Sedeži so udobni, položaj za volanom zahvaljujoč tako po globini kot višini nastavljivem volanskem obroču prav tako. Prostornost, kjerkoli boste že sedeli, ne bo problem, razen če na prednjih sedežih sedijo dolgini, ki vam odžirajo prostor. Razlog za večjo prostornost v primerjavi s predhodnico gre iskati v dejstvu, da je novinka večja za 8,5 centimetra, širša za poldrugi, medosje pa je pridobilo pet centimetrov. Razlika se občuti predvsem pri prostoru zadaj sedečih, je pa res, da konkurenca zmore ponuditi tudi kakšen centimeter več prostora za kolena. Prtljažnik je prav tako pridobil, prirastek pa je v limuzinski različici 19-litrski, tako da zdaj prtljažnik meri 519 litrov. Kaj boste vanj naložili, narekuje odprtina, ki pa ni asketska, kot pri določenih limuzinah. Enako velja za notranjo obdelavo. Grajo pa si zasluži sistem podiranja sedežev, kjer na poteg ročice sicer sprostite sedeže, ki pa jih morate še vseeno ročno podreti. Konkurenca tu ponuja tudi boljše rešitve.
Motor v nosu je že znan in žal še vedno najmočnejši dizel v ponudbi. Glede na konkurenco bi sicer pričakovali vsaj minimalen prirastek pri moči, pa se to ni zgodilo. A nič ne de. Za večino uporabnikov bodo 103 kilovati povsem dovolj, 330 Nm pa pomeni izdatno prožnost tudi ob večji naloženosti. Motor odlikuje tudi umirjen tek, saj se ne zaganja kmalu nad 1500 vrtljaji, ko za delo poprime turbina, je tako. Je pa motor ohranil še eno lastnost, in to je gospodarnost, saj smo v povprečju na testu porabili le dobrih sedem litrov plinskega olja, kar glede na maso vozila ni pretiran podatek. Menjalnik ima šest prestavnih razmerij, iskanje pravilne prestave pa lahko opravite tudi v spanju. Teče tekoče, preseneti pa, kot rečeno, z natančnostjo. Tudi zavore so dobre – dejstvo, ki v preteklosti ni bilo ravno sinonim za izdelke tega proizvajalca. Lega na cesti zagotavlja zelo dober kompromis med udobjem in športnostjo, k slednjemu pripomorejo tudi nizkoprofilne pnevmatike večjega premera.
Pod črto je šestica nabrala kar nekaj razlogov, zakaj kupiti ravno njo, hkrati pa se na strani minusov ni nabralo kaj konkretnega, kar bi kupce odvrnilo od nakupa. Cena jo prav tako uvršča med razumne nakupe in glede na videno lahko nakup samo priporočimo. Vseeno pa z zanimanjem čakamo, ali bodo pri mazdi uslišali naše želje po močnejšem dizlu.