PLUSI, MINUSI:

Plusi: zunanja oblika, notranja oblika, drugačnost, kakovostni preskok. Minusi: kljub ceni ni potovalnega računalnika, nepomična zadnja klop, ni prtljažnega roloja, poraba.

Ostaja pa vprašanje, ali so dovolj množični tisti, ki bi za avtomobil te znamke plačali več, kot je treba. Soul je križanec v pravem pomenu besede ali drugače povedano avtomobil, s katerim želiš nekaj povedati o sebi, o tem, kdo si. Soul ni popoln, je le zabaven avtomobil, ki nase vleče poglede mimoidočih.

Oblikovno izviren crossover
Oblikovne izvirnosti mu ne moremo oporekati, večja oddaljenost od tal in višina nakazujeta enoprostorske ali celo terenske gene. Sedi se sicer še visoko in oddaljenost od tal je prav tako kar zajetna, kljub temu pa o enoprostorcu ali SUV-u ne moremo govoriti. Sprednja svetila so oblikovana izvirno, vmes je prostor našla motorna maska, obkrožena s kromom, kar je pri tej znamki prej izjema kot pravilo. Na boku so oblikovalci namestili celo navidezne škrge, kar znova deluje izvirno in všečno. Z boka se nadaljuje oglatost, bočna linija pa s padanjem strehe proti zadku zgolj malenkostno raste. Koloteki so velikega premera, deloma tudi zato, da vanje pašejo velika platišča, ki so v testnikovem primeru merila 18 palcev. Zadek je odsekan povsem navpično, kar pomaga pri parkiranju. Oblikovalcem gre čestitati, saj so svoje delo dobro opravili, soul pa zna kaj hitro dobiti posnemovalce.  
 
Zgolj ščepec prilagodljivosti
Oblikovna izvirnost se nadaljuje tudi v notranjosti, materiali pa so presenetljivo dobri. Oblikovalci so učinek svežine pričarali z živimi barvnimi kombinacijami na armaturni plošči, volanu in sedežih, ki posnemajo barvo karoserije. Izvirna je tudi podoba sredinske konzole in stikal na njej, manj zadovoljni pa smo bili z dejstvom, da sredinskih odprtin za zrak samodejno ne morete zapreti, ter dejstvom, da potovalnega računalnika praktično nima. Manj razumljiva in uporabna pa je tudi oblika določenih predalov in odlagalnih mest, predvsem tistih dveh na vrhu armaturne plošče, njuna uporabnost pa je prav tako zelo omejena.

Prostora je glede na mere (soul meri v dolžino le 4,1 metra) dovolj za štiri ljudi, zadaj sedeča pa bosta zadovoljna le, če spredaj ne bodo sedeli dolgini. Sedeži so glede bočnega oprijema povprečni, kljub temu pa telo dovolj dobro držijo na mestu v hitreje voženih ovinkih. So tudi dovolj trdi, le sedalni del je nekoliko kratek, v širino pa so malenkost preozki. Položaj za volanom je kljub le po višini nastavljivemu volanskemu obroču soliden. Pri prilagodljivosti se znova izkaže, da soul ni in ne želi biti enoprostorec, saj bi pričakovali nekaj več, soul pa tako premore le dvonivojski prtljažnik, kjer so pod polico še uporabni predali za drobnarije. Večji minus gre na račun tega, da prtljažnik nima roloja, ne pomaga pa niti to, da ima od B-stebrička dalje dodatno zatemnjena stekla. Če s stališča udobja to še lahko prezremo, pa tega ne moremo storiti zaradi varnosti, saj ob močnem zaviranju in nesreči obstaja nevarnost naleta prtljage v potniški prostor.

Prostora za prtljago je 222 litrov, če štejemo še prostor pod polico, ga je za dobrih 300. V najboljšem primeru pa je prostora za kar zajetnih 1511 litrov, veliko tega pa gre na račun njegove kockaste oblike.

Soulove vpadljive oglate linije dosegajo, pa tudi presegajo marsikatero evropsko stvaritev. © Miha Pečoler

Opreme ima glede na ceno dovolj, del nje je tudi ESP-sistem, manjka le recimo tempomat ali kakšna druga malenkost, kot je sredinski naslon za roko spredaj, ima pa soul vse mogoče priključke za zunanje naprave.         

Motor, ki ne preseneti
V nosu testnika se je vrtel preizkušen 1.6-litrski bencinar s prilagodljivim krmiljenjem ventilov, ki pa s 93 kW moči ne preseneti. Tudi v praksi se izkaže za zmerno kultiviranega, kar pomeni, da je na roko pisan povprečnemu uporabniku. Pospeški in končna hitrost so namreč solidni, večje dinamičnosti pa tako motoriziran kljub vsemu ne premore. Tu bi zelo lepo pasal kakšen enako velik turbobencinar, delno tudi zato, ker je soul postavljen na dovolj zmogljivo podvozje, s čimer je lega na cesti več kot solidna kljub višjemu težišču. Svoj davek na udobje terjajo le velika platišča, kar bodo še posebej čutili potniki na zadnji klopi, saj prenekateri tresljaj na slabši podlagi zaide v notranjost in na telesa potnikov. Zadržke pa smo v redakciji imeli tudi glede obutve, saj nexen gume dobro držijo na suhem, na mokrem pa sliko dodobra pokvarijo. Menjalnik je petstopenjski ročni in je dovolj natančen, šesto prestavo smo tako pogrešali zgolj pri vožnji na avtocestah, kjer bi dodatno prestavno razmerje ugodno vplivalo na porabo in na kar zajeten trušč v notranjosti.

Notranjost je dvobarvna, stikala priročna in uporabna, želeli pa bi si boljšega sedenja in več uporabnih odlagališč. © Miha Pečoler

Poraba se je na testu gibala okoli devetih litrov, kar je še dovolj soliden podatek, znova pa ne moremo mimo dejstva, da bi manjši motor s pomočjo turbine ponudil večje zmogljivosti, mirnejši tek in nenazadnje manjšo porabo zaradi manjše teže. Vzrok za to pa gre iskati v ceni, ki bi v tem primeru nedvomno še zrasla za kakšen evrski tisočak. Tudi tako motoriziran soul ni poceni avtomobil, saj se njegova cena, še posebej z modnimi nalepkami, močno približa 19 tisočakom. A vedite, ugled se vedno plača in očitno se bomo morali tega navaditi tudi pri Kii.