PLUSI, MINUSI

Plusi: Dizajn, občutek za detajle, materiali, lane assist sistem, prostor na zadnji klopi, pomična zadnja klop, oprema, lega na cesti, menjalnik, poraba, oprema. Minusi: Pretiho delovanje smernikov in parkirnih pomagal, nenastavljiv sprednji naslon za roke, neizrazit motor v nizkih vrtljajih, premalo informativen volan, neuporabni predali in premalo odlagalnih prostorov, cena glede na podobno veliko konkurenco.

Lancia je pomenila tudi vrhunec znanja, ki so ga v tistem trenutku premogli Fiatovi inženirji. Ampak časi so zdaj drugačni (beri: hudi) in devet let po ukinitvi proizvodnje prodajno medle predhodnice je narejena povsem nova retro lepotica, oblikovalci pa pri snovanju niso pozabili na bistvo tistega, kar predstavlja emblem na nosu: smisel za oblikovanje in občutek za detajle. Ne zatiskajmo si oči. Delta ni in nikoli ne bo množičen avto na cesti. In prav je tako. Je toliko nekonfekcijski kot obleka katerega od priznanih oblikovalcev in vsi vemo, da je temu primerna tudi njena cena. Oblekina ali deltina. Pri tem modelu plačate vsak košček nostalgičnosti, ekskluzivnosti in tehnične naprednosti.

Z oblikovnega stališča vzporednic s predhodnico ni, je pa kljub temu kar nekaj detajlov, ki jo povezujejo z aktualnimi modeli tega proizvajalca. Eden teh je značilna petkotna motorna maska, v celoti odeta v krom, isti material pa obkroža še kljuke, obrobo stekel, svetil in še česa. Tudi streha je posebna, in sicer je lahko odeta v eno od petih barv in se razlikuje od barve preostalih karoserijskih delov. Svetila so zmes modernizma in retro prijemov, sprednja so kombinacija klasičnih halogenskih svetil in LED-diod, zadnja pa v celoti sestavljajo "ledice". Z boka delta deluje zelo napihnjeno, kljub temu pa dobro skriva dobre štiri metre in pol, kolikor meri v dolžino, saj jo bo opazovalcev najverjetneje uvrstil v tako imenovani golfov razred.

Dnevna soba v drugi vrsti
V notranjosti se pokaže, da slednjega občutno prekaša, vsaj ko je govora o prostornosti v drugi vrsti. Na zadnji klopi je namesto te tam dobesedno postavljena zofa, okoli nje pa je dnevna soba. Toliko je prostora. Tudi najvišji nad pomanjkanjem te (ko je govora o avtomobilih) dragocene dobrine preprosto ne bodo mogli nergati, ima pa delta dodano še eno cvetko, in sicer je klop pomična po dolžini, s čimer je lastniku prepuščena odločitev o večjem prtljažniku ali višku prostora za kolena zadaj sedečih. S tem je osnovno in nič kaj pretresljivo prostornino prtljažnika, velikega 380 litrov, mogoče povečevati do zajetnih 465 oziroma 760 litrov. Tudi tu lahko rečemo, da pride še kako prav napihnjena oblika zadka.
Na sprednjih sedežih voznika in sopotnika čakata manj kraljevska, a vseeno zelo udobna sedeža v stilu najpetičnejših hišnih modelov iz sredine prejšnjega stoletja, kjer dobesedno lebdiš na sedežih iz alkantare in prešitega usnja.

Motor, ki so ga zaupali tej delti, je na papirju zelo zmogljiv dvolitrski dizel, ki se izkaže za dovolj kultiviranega, a nikakor ne športnega agregata. © Miha Pečoler

Veliko opreme in napredne tehnike
Slednjega je mogoče najti tudi na vratnih oblogah, zgornji del armaturne plošče pa je izdelan iz visoko kakovostne umetne mase. Ergonomija je torej več kot solidna, manj prepričljiva pa je delta pri končni obdelavi. Tu še vedno najdemo manjše razmike med posameznimi deli armature, nekateri deli pa ne delujejo ravno zanesljivo ali dovolj trajno. Primer tega je radijski sprejemnik, okoli katerega je nelaskava plastika, pritisk na posamezne tipke pa celoten sprejemnik rahlo premakne. Glede materialov pomislekov nismo imeli, je pa res, da oblika določenih stikal in detajlov preveč spominja na fiatove modele, ki stanejo tudi trikrat manj kot ta "butičen" izdelek. S tem pa delta izgubi kar nekaj "seksapila", ne rešijo pa je niti ambientalna osvetljava vratnih kljuk ter okoli sredinske konzole in avdionaprave. Pri opremi smo od Italijanov vajeni dobiti več kot pri konkurenci. No, delta gre še korak dlje. Da sta ESC in dvoobmočna klima serijski, pričakuješ, prav tako bi se zgražali, če ne bi imela parkirnih pomagal. Ne pričakuješ pa usnja, 18-palčnih platišč in bose avdiosistema kot tudi ne sistema, ki pri nepričakovani menjavi voznega pasu vozniku z obratom volana sugerira, kam obrniti volan. Govora je o tako imenovanem lane assist sistemu, ki v delti dobro deluje, a se po nekaj sekundah opozarjanja voznika, naj prime volan, kljub temu trmasto ugasne. Tu so tudi še tempomat in vse zračne blazine, vključno z kolensko ter blue & me.

Zmogljiv dizel, udobno podvozje
Motor, ki so ga zaupali tej delti, je na papirju zelo zmogljiv dvolitrski dizel, ki se izkaže za dovolj kultiviranega, a nikakor ne športnega agregata. Predvsem v nižjih vrtljajih je moteča turbo luknja, ko to presežete, gre vse veliko hitreje in lažje. Tudi visokih potovalnih hitrosti se ne brani, pri prehitevanju nad 130 km/h pa niste prisiljeni takoj in predčasno poseči po prestavni ročici dovolj natančnega in hitrega šeststopenjskega menjalnika. Vzmetenje in podvozje sta prej kot športni vožnji namenjena udobnemu prevažanju, ovinkov pa se, zahvaljujoč športno profiliranim pnevmatikam, ne brani. ESC v dogajanje ne poseže prehitro, motila nas je premajhna tipka za izključitev, ki je obenem še nerodno postavljena. Poraba se je na testu ustavila pri dovolj ugodnih 7,8 litra, imeli pa smo občutek, da bi se z malce lažjo nogo nekoliko še spustila.

Butična cena, butičen avto
Cena glede na videno je pričakovana ali pa tudi ne. Delta za to ceno ponudi veliko drugačnosti, ki je opažena, kjerkoli se pojavi. Z nekaterimi dodatki, kot je pomična zadnja klop, pa celo sili v ospredje, a tam kljub vsemu ne uspe ostati. Jo bodo pa zato bolj znali ceniti pravi ljubitelji italijanskega izdelovanja avtomobilov in znamke v vprašanju, čeprav zna biti teh, vsaj pri nas, zelo malo. A tudi to je ne nazadnje deltin čar.