Po koliko letih se vračate na AMZS?
Dobrih deset let je minilo.
Kaj se je spremenilo v AMZS? Vemo, da so bili premiki v avtomobilski panogi v zadnjem desetletju veliki.
Drži. Spremenila so se pričakovanja, kaj se bo na polju mobilnosti spremenilo, ne na samem avtomobilu. To so pomembna vprašanja. Evolucija je potrebna. Čez noč se ne bo zgodilo nič. Tisti, ki smo se z vprašanjem trajnostne mobilnosti ukvarjali že prej, smo ugotovili, da se s tem vprašanjem zdaj ukvarjajo vsi. Predsednik AMZS sem si želel postati zato, ker je to najstarejša in največja nevladna zveza avtomobilistov in motociklistov. Tukaj moramo delovati danes, da se bodo spremembe zgodile jutri. Spremembe so se seveda zgodile tudi v AMZS, kjer skušamo najti svoj prostor v novih oblikah mobilnosti.
Andrej Brglez je uveljavljen v strokovni javnosti in znan tudi splošni javnosti, saj ima 52-letnik bogate izkušnje na različnih področjih. Je sociolog, publicist, raziskovalec in razvojnik vsebin trajnostne mobilnosti, avtor in pobudnik številnih preventivnih akcij za motoriste in voznike osebnih vozil, avtor različnih prometnovarnostnih in okoljskih publikacij, inštruktor varne vožnje in že dve desetletji testni voznik osebnih vozil in motociklov.
Trajnostna mobilnost je vsaj na evropskem političnem parketu ena glavnih tematik. Nas pa čaka prihodnje leto super volilno leto. Zelena barva, oziroma zelene tematike, bo tudi gleda na številnost novih zelenih strank v osredju nagovarjanja Slovencev in Slovenk. Vam je za imenovanje na mesto predsednika AMZS čestital kdo iz politike?
Ne, razen mojih osebnih stikov v politiki. Čestital mi je tudi predsednik Borut Pahor. Drugače pa prihajamo v super volilno leto, v katerem bo zelene veliko, enako rabe zveze trajna mobilnost, nizko ogljična družba, razogljičenje in elektrifikacija. S tem se bo veliko operiralo. V AMZS bomo opozarjali, da je treba biti pri rabi teh terminov skrben. Prelahkotno se uporabljajo in nimajo prave teže. »Naši avtomobili bodo leta 2035 trajnostni«. Kaj to pomeni? Tudi skozi politiko in zakone. Kaj bomo naredili, v katero smer bomo šli? Moje delovanje pred tem je bilo, da smo prek nevladnih institucij, raziskovalnih skupin in tudi medijev skušali poudarjali, da mora politika zavzeti stališče, da bo naša mobilnost trajnostna čez 10 let. Že pri obljubah, ki jih bodo imeli politiki, si želim, da bi bilo čim manj zelenega zavajanja. Drugo pa je, da moramo od politikov v tem trenutku, ko se potegujejo za naš glas, zahtevati več kot le zavzemanje. Vsi bodo imeli zapisano, da se zavzemajo za elektrifikacijo. Je to res najbolje za razvoj?
Katere teme bi si želeli odpreti v predvolilni kampanji?
Pred predsedniškimi volitvami, ko sem bil še v AMZS, sem izvedel projekta ESC in Eko. Vsi predsedniški kandidati so prišli na Kongresni trg v Ljubljani in se odpeljali krog s hibridnim avtomobilom. Z vsemi smo naredili intervjuje, v katerih smo jih spraševali, kako vidijo prehod na druge energente. Hkrati pa smo povedali, kaj mislimo, da je prav. Tako bo AMZS z vsem svojim znanjem in povezavami v tujini oblikoval mnenje, kako kreniti v drugačno mobilnost. V tem delu bomo zastopniki vseh državljanov. Delovali bomo v smeri soglasja.
Preventiva je vedno v vrhu prioritet AMZS. Politiki se večkrat znajdejo pod plazom kritik, saj je mnenje javnosti, da so kazni pogosto izgovor za pobiranje denarja, ki se nabira v državni malhi. Je kakšna nizkocenovna rešitev, ki bi jo lahko vpeljali v prakso in ne bi bila zgolj represija? V Avtomobilnosti ste imeli akcijo, ki se je vrtela po radiu, da bi vozniki samo z vzdrževanjem varnostne razdalje promet naredili bolj pretočen. In to vam je uspelo.
Težave se morajo reševati drugače kot le z represijo. Klasični ukrepi so boljši avtomobili, boljše ceste in represija. Imamo torej tri stebre, avto, cesta in voznik. Represija, oziroma nadzor, je zajeta v tretjem delu – pri vozniku. V času korona krize se je videlo, da se je nerazumljivo povečal odstotek ljudi, ki se v vozilu ne privežejo. Mene, kot raziskovalca, je to takoj začelo zanimati. Poklical sem na AVP (Javna agencija RS za varnost prometa) in pridobil dodatne podatke. Agencija vse podatke pripravi in analizira, kar je super izhodišče, da lahko mi raziskujemo naprej. Sam sem se veliko ukvarjal prav s to temo. Verjetno, na prvo žogo, bi rekel, da je prometna varnost padla, ker smo v času covida-19 ljudje čutili željo po uporu do države, ki nam vseskozi ukazuje, kaj moramo delati oziroma česa ne smemo. Če si se mislil upreti državi, ni način, da se ne privežeš v avtu. Kar želim povedati, je to: če lahko človek v prometu hipoma reagira v eno smer, lahko tudi v drugo. Tukaj ima AMZS veliko odgovornost, saj se tako dolgo ukvarja s prometno varnostjo, da najbolje pozna, kako »diha« promet v Sloveniji. Zato moramo na najhitrejši in najcenejši način poskusiti prometno varnost spremeniti s spremenjenim vedenjskim vzorcem. Ugotoviti moramo, kot raziskovalci, kako dobro stvari obrniti na pozitivno plat. Človek lahko sam naredi veliko za varnost že tako, da v prometu pazi nase in na druge in upa, da enako razmišljajo tudi vsi ostali. S tem lahko naredimo ogromno.
Prometna vzgoja kot redni del pouka v šolah?
Promet je že bil del izobraževalnega procesa. Zdaj je čas za trajnost oziroma trajnostno mobilnost. Naši otroci, ko bodo stari 20 ali 30 let, se bodo soočali s poljem novih zaposlitev, ki bodo v novi mobilnosti na voljo. Če jih želimo opremiti za nove poklice, jim moramo že danes ponuditi vse znanje o jutrišnji mobilnosti. Če jih bo zanimala ta tematika, se bodo v tej smeri tudi izobraževali. To je ena od vsebin, v katero bom vložil veliko svojega truda.
Eden od ključnih dejavnikov AMZS kot družbe je članstvo. Kaj bo vaš glavni cilj, pomladiti članstvo ali ga narediti bolj številčnega?
Upadanja števila članov se je zajezilo in že nekaj let znova rastemo. Številke pa je treba še povečati. To je še bolj pomembno kot pomladiti članstvo. Na vseh poljih. Vse organizacije, tudi tradicionalne zveze, se soočajo z upadanjem članstva. Ljudje smo navajeni biti član zaradi primarne koristi, da imaš neko storitev ceneje. Mi ne moremo zagovarjati le tega. Nekatere storitve ne morejo biti narejene ceneje, da bi bile dobre. Treba je postaviti standarde kakovosti. To je naš cilj. Novi in obstoječi člani priznavajo, da pri nas dobijo storitev, ki je brezhibna. Hkrati pa nisi član AMZS le zaradi storitve, ampak tudi zato, da si ponosen član neke organizacije, kot v Avstriji in v Nemčiji. Zato, ker je organizacija zagovornik tvojih pravic. V Sloveniji je 1,2 milijona avtomobilov, zato stojimo za vsemi vozniki, na vseh področjih, naj bo to cena goriv ali zastoji na cestah. Mi pomagamo svetovati tako mladim družinam, kateri otroški sedeži so najboljši, kako otroka pripeti, ko gremo iz porodnišnice, do najstarejših, na primer, kako lahko pomagamo, ko bodo za vedno odložili ključe avtomobila. Mi vseskozi ponujamo informacije, ki so koristne za vse voznike in tudi za tiste, ki avtomobila nimajo. Tudi za tiste, ki so le pešci, saj se mobilnost spreminja. Tudi zgolj pešec bi lahko bil član AMZS, saj se zavzemamo tudi za njegove pravice. Mi ponujamo celotno paleto mobilnosti, tudi za tiste, ki imajo pse in jih prevažajo, kolesarje, če voziš prikolico, imaš avtodom, za motoriste …
Kako si razlagate, da ste šele drugi predsednik AMZS, ki ni upokojenec?
Ta funkcija je zelo posebna. Veliko ljudi me sprašuje, ali sem zaposlen in ali ne bom več vodil inštituta in televizijske oddaje Avtomobilnost. To ni profesionalna in plačana funkcija. Sam v AMZS nimam pisarne. Intervju delava v pisarni generalnega sekretarja AMZS, ki je prvi človek, ki skrbi za profesionalno delo zveze. Po drugi strani pa ta funkcija pušča človeku možnost, da veliko naredi, če se angažira. Imaš vpliv. Na volilni skupščini so v meni prepoznali, da bom aktivno delal to, kar počnem, saj moram od nečesa živeti, da pa bo to, kar počnem že več kot 30 let, vsebinsko pravo za AMZS. Prepoznali so, da se naše delo prepleta. V svojih letih sem najbolj primeren, ker imam veliko povezav v gospodarstvu in politiki. Kar pa me dela še posebej zanimivega, je tudi aktivnost na strani nevladnih organizacij. Prinašam kombinacije vsega. Želim si, da bi se v prihodnjih letih, to se mora zgoditi, struktura v društvih pomladila. Starejši člani v društvih imajo veliko znanja in bi lahko mlajšim pomagali, da prevzamejo krmilo.
Vprašal sem vas zato, ker ste prepoznaven obraz v javnosti. Videvamo vas tedensko na televiziji. In prav v oddaji Avtomobilnost ste odprli veliko število tabu tem. Po nemški avtocesti ste vozili 300 km/h, seveda po pravilih, odprli ste temo fobije v prometu. Odziv je bil buren, da takih voznikov ne bi nihče smel spustiti na cesto. Ali boste tudi kot predsednik AMZS odpirali tabu teme?
To je del mojega raziskovalno družboslovnega zaledja. Pri teh tematikah je treba biti skrajno odgovoren. AMZS mora biti pri tem še posebej previden. Tisto, kar v AMZS zagovarjamo in sprožimo, mora vedno imeti podpis varnosti, trajnosti, ekološkosti. Želim si delati po pameti, odgovorno, ampak drugače stvari v mobilnosti ne bomo premaknili. Nekaj tem je bolečih, a o tem drugič.
AMZS je največja nevladna organizacija glede prometa. V Sloveniji imamo številne zakone, ki veljajo le na papirju. Kako si lahko to razlagate?
Zakonskih predpisov ne smemo gledati togo. Promet in zakonodaja se spreminjata. Če je zakon napisan tako, da v praksi ne živi, se je treba vprašati, zakaj ne živi, in ga spremeniti. Ne pa se delati, da je tam in ni nič od njega. Mislim, da vem, kam pes taco moli. Klasika je, da imamo omejitev na avtocesti 130 km/h, v resnici pa je slovenskih 130 km/h – 155 km/h. Pod 160 km/h je kazen milejša, če te zasačijo. Tu se bomo morali sami spremeniti. Nekateri zakoni pa niso življenjski. Te je treba prepoznati. AMZS ima močno zaledje v svoji šoli vožnje in centru varne vožnje na Vranskem. Gre za strokovnjake, ki ves čas spremljajo promet in voznike, zato imajo izkušnje iz prve roke. Oni so vsak dan v 1. razredu osnovne šole in učijo abecedo. Oni nam povedo, katere rešitve niso dobre. Ni vedno vse le v nadzoru, ni generalno to problem. Zakoni morajo biti enostavni, razumljivi in potem se bodo upoštevali. Ne sme biti več interpretacij.
Eden od projektov naše zavarovalnice je bil voznike ponovno na izpitno vožnjo. Bi morali, tako kot je to obveza za mlade voznike, tudi drugi, ki imamo vozniški izpit, na neko preverjanje oziroma osvežitev znanja po določenem času? Tri četrtine, ali pa še več voznikov ne bi ponovno naredilo vozniškega izpita. To je pokazal test zavarovalnice.
Ne. Seveda, če človek vožnjo jemlje zrelo. Moramo vedeti, da je vožnja z avtomobilom, motociklom, kolesom eno od najbolj nevarnih opravil v dnevu. Vožnjo jemljemo kot rutino in zato menimo, da se nam ne bo nič zgodilo. Naša mobilnost je vedno past, da se nam nekaj lahko zgodi. Tako kot povezneš pozimi na glavo kapo, vlagaš tudi v vozniško znanje. Vendar pa se mobilnost in zato tudi zakonodaja spreminjata. To se kot vozniki moramo naučiti, ne glede na to, da ne gremo še enkrat na izpitno vožnjo. To je obveza, ki smo jo sprejeli skupaj z vozniškim izpitom. Da se izobražujemo. Vsak, ki gre v naš center varne vožnje na Vranskem, je za svojo in varnost drugih udeležencev v prometu naredil nekaj več. To je tako, kot če greš na fitnes, ali se drugače rekreiraš, da skrbiš za svoje zdravje.
Prav center varne vožnje na Vranskem je vaš »otrok«. Kako je nastala ta ideja?
Želja takratnega predsednika AMZS je bila, da se centru reče test in trening, sam pa sem vztrajal pri imenu center varne vožnje. Zato, ker je bilo moje mnenje, da moraš prepoznati prostor, da greš tja nekaj naredit. Tako kot greš po novo pričesko k frizerju in k vulkanizerju po gume. V center varne vožnje greš, da izboljšaš svoje vozniško znanje. Ni samo trening ali test. V izboljšanje vozniškega znanja bi moral vlagati vsak voznik. Motoristi so se navadili, da pridejo pred začetkom sezone, vsako leto, na ogrevanje.
Zakaj v Ljubljani ni takega centra?
Razlog je v visoki nakupni vrednosti zemljišč. Če smo bili sposobni postaviti en center, smo sposobni tudi druge. Imamo veliko znanja in izkušenj prav iz gradnje centra na Vranskem. Sam sem se tudi šolal v Avstriji, kako se vsebinsko postavijo in vodijo. Vprašanje je Ljubljana, ali med Ljubljano in Gorenjsko, Ljubljano in Primorsko. Na tem sem vseskozi aktiven, poznam investitorje, poznam veliko lokacij. Z veliko župani sem bil v stiku. Ker je naslednje leto super volilno leto, tudi županske volitve, vabim župane, da me pokličejo, če imajo kakšno večje degradirano zemljišče – ker tako mora biti. Župani so zgradili krožišča, drugi postavljajo visoke razgledne stolpe … Če se kakšen opogumi – tukaj smo zato, da zgradimo še kakšen center varne vožnje, pa tudi športne.
Kaj pa dirkališče? Je bil tudi to del prvotnega načrta ob gradnji centra varne vožnje na Vranskem?
Nikakor ne. S tem sem si takrat nakopal nekaj jeze športnikov v AMZS. Branil sem stališče, da mora biti to center varne vožnje. Obstajajo tudi hibridi, tudi takrat so bili – to je, da je hkrati poligon varne vožnje in dirkališče. Še danes stojim za odločitvijo, da to mora biti center varne vožnje. Ni pa niti enega razloga, da mi ne bi imeli ali hibrida ali samo dirkališča.
Do zdaj smo imeli že 100 in eno idejo za gradnjo dirkališča, imeli smo investitorje, vendar pa je vedno ostalo samo pri ideji. Vedno je imel kdo nekaj proti gradnji dirkališča. Na drugi strani imajo Avstrijci dirkališča, Madžari prav tako, v naši bližini je Grobnik, ki bo dobil povsem nov asfalt in ga Hrvati pomlajujejo. Ali Slovenija sploh potrebuje dirkališče?
Legitimno vprašanje, ali ga potrebujemo ali ne, glede na to, da imamo čez mejo kar nekaj dirkališč. In to zelo dobrih. Tudi Grobnik je dober in cenovno ugoden, v Avstriji pa lahko izbiraš, kar si zaželiš. Zakaj ga nimamo? Ni težava denar. Graditi so ga želeli zasebniki, a niso bili dovolj vztrajni. Menim, da bi lahko AMZS to naredil tudi sam. Pri tem bi nas podprli partnerji, ki bi šli z nami v projekt. Naredili bi nekaj, kar bi bilo za slovensko okolje primerno. Na primer modularno dirkališče. Začeli bi z manjšim dirkališčem, ki bi ga lahko dograjevali in širili, če bi se to pokazalo, da je ekonomsko smotrno. Pri teh objektih pa moraš misliti tudi na komercialni namen.
Bi lahko z dirkališčem, ki bi služilo kot testna steza, privabili v investicije v Slovenijo kakšno avtomobilsko podjetje? Rimac je predstavil načrt, da bo v okolici Zagreba zgradil avtomobilski kampus, po zgledu na Teslo, okoli katerega bo zgradil lastno testno stezo oziroma dirkališče? Mi imamo Akrapoviča in številna uspešna podjetja, ki delujejo v avtomobilski industriji.
Mi moramo biti realni. Nas so prehiteli vsi. Na Madžarskem s pomočjo vlade, torej državnim denarjem, so praktično že zgradili poligon, ki ga mi ne bomo imeli nikoli. Medtem ko mi sanjamo sanje, ki jih ne bomo doživeli, se vprašajmo, kaj lahko imamo. To je lahko zelo atraktivno in sodobno. Danes se centri športne vožnje, dirkališča, testni centri gradijo kot trgovski centri. Sodelujem z avstrijskim avto klubom, z ljudmi, ki razvijajo tovrstne centre – to je pri njih kot gradnja montažne hiše. Samo poveš, kaj bi rad, in to naredijo. Želim, da bi zgodbo izpeljali v sodelovanju s fakulteto za strojništvo, elektrotehniko, da to postane valilnica testiranja tehnologij, naprav, avtomobilov. Ko bodo naša zagonska podjetja razvijala komponente za avtonomno vožnjo, jih bodo lahko v varnem okolju preizkušali. Naj se to zgodi. Ne smemo pa imeti prevelikih načrtov, na primer idejo o dirkališču za formulo 1, ali pa madžarski model, kjer gradijo enega najbolj sodobnih poligonov v Evropi, ki bo namenjen avtonomni vožnji, avtonomnim helikopterjem in še čem. Tisto, kar pogrešam pri naši politiki, je, da bi danes investirala nekaj 10 milijonov evrov v prostor, kjer bodo čez čas mlada slovenska podjetja razvijala, preizkušala in na ta način dosegla konkurenčno prednost pred tujimi visokotehnološkimi podjetji. Tukaj je veliko dodane vrednosti. Brez igrišča ne moremo igrati.
Tim Gajser je šampion svetovnega formata in zaščitni znak AMZS. Nimamo pa dirke za SP v motokrosu. Niti nobene dirke svetovnega formata. Hrvati so poleg Rimca, Bugattija, obnove Grobnika, letos dobili še dirko za svetovno prvenstvo v reliju WRC. Je cilj v vašem mandatu, da bi vsaj najboljše motokrosiste sveta pripeljali v Slovenijo?
V AMZS kot krovni zvezi za motošport in karting smo zelo ponosni na dosežke Tima Gajserja, ki je izven serijski in zato še toliko bolj pomemben. Dirka za SP v motokrosu v Sloveniji bi bila na nek način tudi poklon Timu, saj vemo, da si zelo želi nastopiti na domačih tleh pred domačimi navijači. Verjamemo, da bi tak spektakel pritegnil veliko pozornosti in da bi bil dober tudi z vidika večanja prepoznavnosti naše države in priložnost za turizem. Na tem projektu je AMZS že začel delati, cilj pa je, da bi dirko izvedli leta 2023. Taki šampioni, kot je Tim Gajser, pa so izjemnega pomena tudi zato, ker spodbudijo veliko zanimanja za ta šport med mladimi fanti in dekleti. Odgovornost nas kot krovne zveze in naših društev je, da mladim zagotavljamo varno okolje in strokovno podporo trenerjev, da se bodo njihovi talenti kalili oziroma da jih ne bomo izgubili . Če smo bili že doslej sposobni takih presežkov, kot jih imamo v slovenskem športu, verjamem, da se vsak trud na tem področju tudi v prihodnje še kako splača.
Za konec me zanima, ali vas bomo še videli na televiziji v oddaji Avtomobilnost? Vprašanje, ki ga verjetno kar pogosto dobivate zadnje tedne.
Zagotovo. Moja funkcija na AMZS ni plačana, se pa bodo kakšne vsebine, upam, tudi prepletale. Dela je veliko, treba bo zavihati rokave in izvesti zamisli in cilje.
Google je vsak teden plačal spletno delo od doma od 6000 do 10000 evrov. Od Googla sem prejel prvi mesec …
Daj naj prenehajo s temi centri varne vožnje, ker so bedarija. Več se naučiš na enem zasneženem parkirišču, kot pa …
Sam je dokazoval, da je vožnja 300km/h čisto varna. Zakaj se po tem takem ne zavzema, da se hitrosti na …