Od takrat so se časi močno spremenili in Američani kljub vnovičnim poskusom osvojiti trge na stari celini, tega uspeha vsaj množično, nikoli niso uspeli ponoviti.

PLUSI, MINUSI

Plusi: videz , visoko sedenje, prostornost prtljažnika, kakovosten avdio sistem, lega na cesti, cena. Minusi: motor zastarele zasnove, netipična ergonomija, nima parkirnih pomagal, doplačljiv prtljažni rolo, ksenonska svetila niti proti doplačilu, nima zvočnega opozorila za nepripete varnostne pasove.

Ameriška šola oblikovanja
Znamka dodge je sicer v to enačbo prišla sorazmerno pozno, njegova naloga pa je z drugačnim pristopom in cenovno ugodno umeščenimi modeli privabiti morebitne evropske stranke. Modelno so se že kar razširili, sedaj pa so vstopili še v segment velikih enoprostorcev. Kljub dejstvu, da gre v primeru journeya za "full size" enoprostorca, pa ga opazovalec prej kot to zazna kot suva, saj z robustno obliko, poudarjenimi blatniki in višjo nasajenostjo na 19-palčna kolesa deluje kot daljni segmentini sorodnik audija Q7.

Kljub temu pa je tisoče milj oddaljen od evropske konkurence, v katerem že želite razredu, pod črto pa to pomeni nadpovrpečno prostornost, veliko opreme ter na trenutke neznačilno ergonomijo in materiale, vse to za več kot zmerno ceno.

Ostanimo za trenutek še pri obliki. Po videzu je journey nezmotljivo dodge, kar pomeni oglato obliko, na kakšno japonsko drznost lahko mirno pozabite. Narejen je predvsem, da prevzame, deluje pa celo večji od 4,89 metra, kolikor v dolžino pokaže meter. Je pa to dobra popotnica za notranjost, ki ob slabih 190 širinskih centimetrih in slabih treh metrih med kolesnima osema, pomenita prostorno notranjost, ki bo z odobravanjem sprejela največ sedem potnikov. Zadnje si lahko stranka ob doplačilu poltretjega tisočaka omisli, je pa res da takrat nastane problem z rolojem, ki prav tako zahteva doplačilo 200 evrov. Prostora je v prvih dveh vrstah dovolj, tretja je namenjena le nižjeraslim (beri: otrokom). Prtljažnik tako sprejme od 167 do 758 ter ob podrti klopi do 1.461 litrov.

Notranjost kljub temu ni značilno enoprostorska, samo vstopanje je bolj suvovsko, kar pomeni visoko vstopanje in sedenje, ter klasično zasnovo z menjalnikom na sredinskem tunelu med sedežema. Tudi postavitev stikal s podaljšano sredinsko konzolo je manj enoprostorska, ima pa journey veliko število bolj ali manj prostornih in opaznih odlagališč in predalov. Klopi v drugi vrsti je mogoče nastavljati naklon in pomikati vzdolžno. Pogrešali pa smo več držal za pijačo in mizice na hrbtni strani prednjih sedežev.

PREBERITE ŠE:
Maščevalec po ameriško
Robustni postavnež

Ureditev voznikovega delovnega prostora je značilno ameriška, kar pomeni, da se boste morali postavitve določenih stikal, na primer stikal avdio naprave za volanom, navaditi. Materiali so trdi, spoji med njimi dovolj natančni, celotna notranjost pa kljub vložkom iz aluminija ne deluje dovolj imenitno za avto višjega razreda. Grajamo nagnetenost stikal na osrednjem delu sredinske konzole, hvalimo pa avdio napravo z več kot dobrim zvokom in gretje sedežev, ki pridejo prav v mrzlih jutrih, ko klimatska naprava kljub triobmočnim možnostim nastavitev potrebuje kar nekaj časa da ogreje tega orjaka. S stališča opreme mu veliko ne moremo očitati, opremski paket SXT pač prinese vse najnujnejše in tudi kakšno malenkost več.

Zelo smo pogrešali parkirna pomagala. Pri dodgeu so za ta namen pripravili parkirno kamero, za katero pa mora journey imeti infotainment sistem z velikim barvnim zaslonom in 20 Gb velikim trdim diskom. Vse to je namreč del paketa zabava, ki poleg tega prinaša še navigacijsko napravo ter bolj zmogljive zvočnike z nizkotoncem, zanj pa zahtevajo 2.300 evrov. Nerazumljivo pa je, da si kupec niti proti doplačilu ne more omisliti ksenonskih svetil.

Motor starejšega datuma
Najbolj smiselni agregat, za pogon tega slabi dve toni težkega orjaka je seveda dizelski agregat in za zadostitev teh apetitov imajo pri dodgeu pripravljenega starega znanca, ki prihaja iz hiše VW. Gre za 2.0-litrski dizel z vbrizgavanjem po sistemu tlačilka-šoba, to pa pomeni glasnejše delovanje in manj miren tek kot common rail konkurenca, ponuja pa dovolj moči in navora, čeprav se s to težo kdaj pa kdaj težje spopade. Morda je tudi že nastopil čas, da prostor odstopi motorju z novejšim tipom vbrizgavanja goriva, mi pa se ne bi branili niti kakšnega večjega in močnejšega motorja. Poraba je znašala glede na mere in maso sprejemljivih osem litrov in pol plinskega olja, hvalimo pa podvozje in vzmetenje, ki ga luknjičaste slovenske ceste niso zmedle, lega na cesti pa je kljub višjemu težišču med boljšimi v razredu. Menjalnik s šestimi prestavnimi razmerji je kos nalogi, vseeno pa bi med sedežema rajši videli ni uporabljali avtomatskega.

Za konec smo prihranili še ceno. Ta znaša, v času popustov, presenetljivih 22.890 evrov, z dodatki in dvema dodatnima sedežema v zadku pa se zavihti do še vedno zelo sprejemljivih 27.090 evrov. To pa je glede na videno pri konkurenci kar nekaj tisočakov, če ne že deset tisočakov manj in za to gredo dodgeu vse pohvale.